Srednješolci se pripravljajo na vrnitev v šolo - internat. Dva v uniformah, dva v predpisanih oblačilih za prosti čas. Skrajni čas je bil, da so se šole po dveh letih odprle. Ti otroci sodijo med srečne, skoraj tretjina otrok se v šolo nikoli več ne bo vrnila.
Včeraj zvečer smo imeli malo panike. Talent, desetletna deklica, ki je v Kasi že štiri leta, je imela epileptični napad. V Kaso je prišla skupaj s sestrico Grace in bratcem Boscom iz zelo nasilne družine. Vsi trije so potrebovali nekaj let, da so začeli zaupati odraslim, si dovoliti malo ljubezni. Zdaj cvetijo, v šoli so uspešni. Napad je imela prvič v življenju. Še sreča, da se je to zgodilo, ko sem tukaj. Ker panika je bila velika. Epilepsija je tukaj izjemno stigmatizirana. Znak obsedenosti z demoni. Take otroke pogosto izključijo iz družbe. Mirila sem jih, jim razlagala, kaj se dogaja, hkrati pa razmišljala o tem, kako opraviti vsaj osnovno diagnostiko, ki jo tak otrok potrebuje. EEG-ja ni nikjer v bližini, CT pa v Kabalah je, a je žal že nekaj tednov pokvarjen. Obrnila sem se na dr. Brucea, s katerim sem že večkrat sodelovala, da bi v njegovi kliniki danes opravila vsaj laboratorijske preiskave. Vse okej. CT še organizirava. Upam, da je samo benigna epilepsija s čim manj napadi. V ponedeljek bom šla še v šolo in poskusila vsaj delno omiliti stigmo, ki jo čaka.
Obožujem dejstvo, da so tako drugačni od nas. Nikoli jih ne bi želela spremeniti. Nikoli jim ne bi želela vsiliti svojega načina razmišljanja
Všeč mi je njen način dela
Že cel teden imamo vsak dan sestanke, na katerih skupaj z osebjem (Kedrace, Shallon in Wence so socialni delavci, Felix, Bright, Deborah imajo drugo izobrazbo, a sodelujejo v programu že dolgo) obravnavamo vse otroke, ki bivajo v Kasi. Pogovarjamo se o njihovem ozadju, o tem, kako jim gre v šoli in kaj bodo počeli v prihodnosti. Osemdeset otrok je v programu, ki ga je pred približno enajstimi leti ustvarila Kanyesigye Kedrace. Začela je skrbeti za otroke, ki so živeli na cesti. Neke noči so se zatekli k njej, ker jih je preganjala policija. Otroci, stari od pet do deset let. Takrat je najela hišo, jim nudila prenočišče in hrano in začela iskati ljudi, ki bi pomagali. Spoznali sva se leta 2014. Prijateljstvo je preraslo v sodelovanje v projektu, zaupanje iz leta v leto raste, prav tako projekt.
Kampus St. Mary’s College - najboljši iz srednje šole v mestu Kabale. Naši najbolj nadarjeni: Jonathan, nadarjen učenec in nogometaš, Traver, že končal šolanje, zdaj študira geodezijo, Blessing, izjemen učenec, in Frances, ki se je po štirih letih vrnil v 5. letnik.
Všeč mi je njen način dela. Ko otroka najde na cesti, najprej vzpostavi zaupanje, mu ponudi hrano in prenočišče. Nato poskuša poiskati družino in videti, zakaj je otrok pristal na cesti. A po navadi tam najde še več otrok, ki nimajo hrane in niso v šoli, in pogosto tudi te pripelje v program. Ko si pridobi otrokovo zaupanje, postane glavna prioriteta, da se vrne v šolo. Edino izobrazba bo preprečila naslednjo generacijo otrok na cesti.
Pouk geografije (vegetacija Afrike) za učence P7, zadnjega razreda osnovne šole. Presrečni, da so lahko v šoli. V enem razredu jih je 80.
Že leta 2014 sva se z Romanom odločila finančno pomagati in šolati enega otroka, nato sva prepričala še starše in brata. Od takrat podpiramo Ronalda, Petra in Nabotha, ki so zdaj vsi končali osnovno šolo (ta traja sedem let) in začeli hoditi v srednjo. Otroke od takrat obiskujem vsako leto, včasih tudi dvakrat. In napredek je neverjeten. Poleg tega so mi zlezli pod kožo, to so zdaj "naši" otroci, vsaj polovico jih poznam že več let. Moje navdušenje je očitno nalezljivo, saj je veliko prijateljev/-ic prišlo do mene z željo, da bi otroka šolali tudi oni. Tako v tem trenutku Slovenci (prijatelji in prijatelji prijateljev) šolamo že 49 otrok.
Otroci iz projekta Kasa leta 2014. Vsi so več let živeli na cesti, Kedrace (prva na levi) jih je vzela pod streho in jih ponovno poslala v šole. Večina teh otrok je še vedno v programu in končuje šolanje.
Tretjina otrok se ni vrnila
Zbudi me otroški živžav. Danes ni pouka. Za tiste, ki niso v internatu. Boarding school je tu želena oblika šolanja. V hiši je danes okoli 40 otrok, starih od deset mesecev do dvanajst let, do 5. razreda osnovne šole. In pa tisti starejši, ki hodijo v poklicne šole. Končno so se v ponedeljek spet odprle vse šole. Z zelo kratkimi prekinitvami so bile zaprte skoraj dve leti. Pouka na daljavo tukaj ni. Naši otroci so imeli srečo, saj je osebje organiziralo pouk tukaj v hiši. In vsi so se ta ponedeljek vrnili v šolo.
Odhod v šolo. Taksi motor - boda boda. Žimnica, zaboj in nahrbtnik. Naslednje tri mesece bo v internatu brez odhoda domov. Obisk staršev - le dvakrat.
Žalostna resničnost Ugande je, da se skoraj tretjina otrok ni vrnila v šole in se nikoli ne bo. Mlade najstnice so v tem času rodile, revščina se je s tem še poglobila. Sam covid nikoli ne bi mogel povzročiti take škode, kot so jo ukrepi njihove vlade, ki je slepo sledila ostalemu svetu brez premisleka, kaj potrebuje Uganda. Tukaj je več kot 50 odstotkov prebivalstva mlajšega od 18 let, povprečna starost je pod 40 let; populacija, ki za sam covid nikakor ni "tarčna". Medtem pa sta nepismenost in previsoka rodnost še vedno nerešena problema, ki sta se zaradi ukrepov samo poslabšala. Za mnogo let.
Danes bomo za kosilo jedli ribe. Otroci že vse dopoldne od pričakovanja plešejo. Traver (eden od "mojih", ki zdaj hodi na univerzo in študira geodezijo, a najden na cesti) je izračunal, da ena riba zadostuje za šest otrok, torej jih potrebujemo osem, 160.000 ugandskih šiligov, okoli 40 evrov. Ko sem tu, poskušam kupiti vsaj nekaj hrane, ki vsebuje beljakovine - jajca, mleko, danes ribe. Vsak dan jedo posho (koruzna moka, skuhana do trdega), riž, fižol in včasih še krompir, zelje, sladki krompir ali kakšno drugo zelenjavo. Kedrace poskuša vsaj občasno kupiti tudi ananas, arašidovo moko, avokado, že banane so za toliko otrok predrage, mleko in jajca so na jedilniku samo, če pride dodaten denar.
Kanyesigye Kedrace s šopkom otrok. Ker doma ni hrane, jo otroci začnejo iskati drugod - najprej pri sosedih, nato vse dlje od doma, dokler dokončno ne ostanejo na ulici. Večina jih začne hoditi v šolo, potem ko jih Kasa vzame pod streho.
Presrečni, da imajo šolo
Zjutraj sem obiskala eno od šol, ki jo obiskujejo otroci iz Kase, in se udeležila pouka. Navdušena sem, kako motivirano učitelji poučujejo in VSI učenci sodelujejo - ob tem, da jih je v razredu po 80 in ure in ure sedijo v klopcah brez naslonjal, da učilnice niso zvočno izolirane in učitelji uporabljajo le črno tablo in belo kredo. Šolo obožujejo, presrečni so, da smejo k pouku. Že zgodaj se zavejo, da sta alternativi samo dve - trdo delo z motiko na polju ali lakota. Šola (pa čeprav bi jo po videzu mi težko tako imenovali) je mnogo boljša možnost.
Poshko - koruzna moka in fižol. To je osnova prehrane otrok in odraslih.
Vsak dan znova ugotovim, da Kasa deluje kot velika družina. Taveliki pomagajo poskrbeti za tamale. Jih zjutraj pospremijo v šolo. Vsi pomagajo kuhati, pospravljati, prati - na roke, seveda. Dva mladeniča zdaj že hodita na univerzo (pred osmimi leti ju je Kedrace našla na cesti), tudi nekaterim drugim v srednji šoli dobro kaže. Zgled so ostalim, tudi mlajši želijo postati uspešni. Ob večerih se zberemo in vidim, kako želijo pokazati, kaj so se naučili v šoli. Druge, ki akademsko niso najuspešnejši, preusmerimo v poklicne šole. Luštna pisana skupnost nastaja - Immaculate bo šivilja, Ronald mehanik, Derrick bo gradbinec, Evalyn medicinska sestra, Onesmus turistični vodič ... Učimo jih, da nikoli ne smejo pozabiti, od kod so prišli, ponosni morajo biti na to, da jim je uspelo. In na neki način poskušati vrniti pomoč, ki so jo dobili - pričakujemo, da se bodo vsaj enkrat mesečno vrnili v Kaso in pomagali z denarjem ali svojim delom.
Skoraj na ekvatorju
Vsak dan se s Traverjem popoldan odpraviva na enega od okoliških hribov. Danes je na vrsti Kikungiri. Najprej z boda-boda (motor taksi) do univerze, od tam peš. Čudovit razgled na Kabale in okolico. V hribovitem predelu smo, na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, skoraj točno na ekvatorju. Blizu tromeje Uganda-Ruanda-Kongo. Med tokratnim obiskom internet izjemno dobro deluje in sem pogosto v stiku z domačimi. Sodelovanje v botrstvu mi je potrdila še ena prijateljica od doma. Šolnina je tako zagotovljena še za dva otroka.
Obiskovalci poskrbimo za vsaj nekaj beljakovin v hrani. Za srečo je potrebno tako malo.
Naša "pomoč" v Afriki je zelo dvorezen meč. Menim, da z njo po navadi naredimo več škode kot koristi. Vsaj Afrika je dober dokaz, kako 50 let pomoči ni naredilo nič. Razvoj mora vedno priti od znotraj. Na njihov način, pod njihovimi pogoji, v njihovih kulturnih okvirjih. Sama se počutim tukaj kot gostja. Prišla sem v njihov svet, v njihovo kulturo. Hvaležna sem, da jo delijo z menoj. Obožujem dejstvo, da so tako drugačni od nas. Nikoli jih ne bi želela spremeniti. Nikoli jim ne bi želela vsiliti svojega načina razmišljanja.
Pot na Kikungiri Hill. 1900 metrov nadmorske višine, 100 kilometrov južno od ekvatorja.
Ampak v Kaso verjamem. Všeč mi je, da je projekt v celoti njihov. Kedrace ga je začela, ostali delijo njene vrednote, sami vidijo stisko in potrebo, sami si začrtajo pot, sami dajo glavni poudarek šolanju otrok. Samo izobrazba lahko človeka dvigne iz revščine, mu odpre obzorje in da moč. In v to verjamem tudi jaz. Tu vidim, da lahko pomagamo na pravi način. Otrokom omogočimo izobrazbo. V druge stvari se ne vpletam.
V razredu jih je po 80 in ure in ure sedijo v klopcah brez naslonjal, učilnice niso zvočno izolirane, učitelji uporabljajo le črno tablo in belo kredo
Psihično naporen svet
Žal dobro delovanje interneta pomeni tudi to, da me dosežejo novice in služba, od katere sem zelo nujno potrebovala odklop. S tukajšnje perspektive se zdijo javni prepiri med strokovnim direktorjem in anesteziologi v UKC hudo nepomembni, celo smešni. Naš svet je postal psihično zelo naporen, poln individualistov, ki vpijejo drug preko drugega, nimamo več prave ideje, v katero smer naj bi šel razvoj, moralni kompas družbe je postal zelo vprašljiv. Zadnji dve leti boja s pandemijo sta še bolj poudarili slabosti našega individualizma in po mojem počasnega razpada družbe. S "polno ritjo" se obnašamo, kot da smo edini, in v resnici pozabljamo, kakšna je realnost velike večine sveta (vsekakor celotne Afrike), kjer je izobrazba velik privilegij in kjer primanjkuje osnov za preživetje.
Sošolka Melita je s svojo družino božične počitnice preživela v Kasi. Prinesli so kup lego kock, ki so jih otroci videli prvič v življenju. Navdušenje je bilo veliko.
Dokler sem tu, bom poskrbela, da Talent opravi CT-glave. Do zdaj na srečo še enega napada ni imela. V šoli sem se pogovorila z medicinsko sestro, ki situacijo zelo dobro razume in ji bo stala ob strani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
