Projekcije so slabe. Številke modelov napovedujejo tudi 200 tisoč okužb že oktobra in zagotovo bo letošnji val časovno prehitel lanskega. Morda le časovno, zaradi dostopnosti cepljenja, bi se morala znižati vsaj obolevnost, a kot kaže, so mnogi lansko lekcijo poznojesenskega udara v bolnišnicah ter zapiranja javnega življenja in predvsem šol že pozabili. Če je številke morda res težko preslikati v realnost, je drugače z zgodbami ljudi, ki so preboleli virusno bolezen in se ob tem zavedali, da bi se lahko trpljenju izognili, če bi se cepili. Govorili smo z njimi, a si zaradi odzivov okolice ne želijo nastopiti javno. Le en poudarek iz pogovorov: "Zdaj vem, da politika in zdravje nista eno in isto. In zdaj vem, da mi ne bi bilo treba zboleti."
Obžalovanje je vedno prepozno
Bolj zgovorna je dr. Alenka Strdin Košir, vodja intenzivne covidne enote v UKC Maribor. S sodelavci ne morejo mimo dejstva, da bi se lahko vsi njihovi bolniki, zdaj priklopljeni na aparature, ki jih ohranjajo pri življenju, bolečinam v celoti izognili, jih utrpeli bistveno manj ali nič.
Zadnji trije bolniki, sprejeti na intenzivno terapijo, so moški, stari 57, 67 in še eden 57 let. Sedeminšestdesetletni bolnik je prišel od doma naravnost na ventilator v izjemno slabem stanju, za njegovo življenje se še vedno borijo. Eden od 57-letnih bolnikov je bil intubiran v manj kot 24 urah, pri drugem jim je uspelo z novim zdravilom zavreti njegov pretirani imunski odziv. Tako najprej seznam bolnikov aktualizira vodja covid intenzive.
Vsi našteti so bili necepljeni, le na akutnem oddelku se je zdravila mlada bolnica, ki je bila cepljena, a je imela številne pridružene bolezni, potrebovala je manjši dodatek kisika in na koncu so bili z njenim potekom zadovoljni.
In čisto vsi oboleli obžalujejo, da se niso cepili. "Na akutnem oddelku morda eden od desetih ostane trden v svojih prepričanjih, v intenzivi takih primerov ni. V intenzivi se ljudje zavedajo, da se oni in mi borimo za njihovo življenje. Če so dovolj pri močeh za pogovor, odločitev, da se ne cepijo, obžalujejo praktično vsi," pove Strdin Koširjeva.
Posledice so pri mnogih dolgotrajne in večina bolnikov se ne vrne v stanje pred boleznijo. Veliko je odvisno od starosti, starejši od 70 let skoraj nikoli ne pridejo v isto stanje. Pri mlajših je situacija odvisna od kondicije pred boleznijo in izhodišča ter tudi od volje za rehabilitacijo. Po grobi oceni se okoli 70 odstotkov bolnikov rehabilitira, 10 odstotkov jih ostane trajnih invalidov, 20 odstotkov jih umre.
Medtem se v UKC Maribor tudi dnevni sprejem bolnikov počasi, a vztrajno veča. In enake trende opažajo v Ljubljani. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica infekcijske klinike, napoveduje širitev kapacitet že za naslednji teden, povprečna starost bolnikov je 67 let, posamezni bolniki pa so mlajši od 50 let. "Večina bolnikov ni cepljena, med cepljenimi pa gre za bolnike z osnovnimi stanji, zaradi katerih ne razvijejo protiteles. Govorim o bolnikih na kemoterapiji, na bioloških zdravilih." V UKC Ljubljana se zdravi zaradi covida tudi dojenček, zbolela je namreč njegova mama.
Odhajanje zdravstvenih delavcev. In motivacije
Delta različica v klinično prakso ne prinaša prav veliko sprememb, napoveduje pa obremenitve, saj se širi hitreje kot katerakoli druga doslej. Pri dosedanjih bolnikih z delto je razvoj bolezni hiter, v Ljubljani, kjer je bolnikov več, poročajo o več bolnikih, ki jim peša sluh, a primerov je premalo za sklepanje.
Laboratorij, rentgenska slika in vse drugo je enako kot pri drugih različicah, poroča Strdin Koširjeva. Pri covidu namreč virus povzroči del problema, glavna težava pri hudih zapletih je odziv na virus. A ker je kužnost virusa velika in precepljenost majhna, bodo obremenitve bolnišnic kmalu spet visoke. In zaposlenih je spet premalo.
"Predvsem sestrskega kadra ni nikjer dovolj, ves čas smo delali s polovico usposobljenega kadra, ki je prišel z drugih intenziv, kjer je seveda potem manjkal. Drugo polovico smo zagotavljali s kadrom z drugih oddelkov. Ljudje naj slišijo, da kadra ni dovolj. Naj se ne čudijo zaradi čakalnih dob, predolgega čakanja na operacijo kolka, zaklopke. Mi potrebujemo sestre, da pozdravimo bolnike, ki pridejo hudo bolni. Sester ni bilo nikoli viška, zdaj pa je manko zelo velik. Poleg tega gre še za upad motivacije. Med sabo se pogovarjamo, zakaj je to še sploh treba, zakaj se moramo spet vrniti tja, če ni potrebe, če imamo cepiva," pravi Alenka Strdin Košir.
Enaka je situacija v ljubljanskem kliničnem centru. Tatjana Lejko Zupanc: "Kadrovski problem je strašno velik in ni hitro rešljiv. Izobraževanje medicinske sestre, ki je sposobna delati z najtežjimi bolniki, traja nekaj let. Ljudje dobivajo delo bližje svojega doma, na voljo so delovna mesta brez nočnih ur in dela ob vikendih. Vedeti moramo, da je medicinska sestra na intenzivi delala tudi po tri vikende na mesec, da imajo tudi do devet nočnih. Predstavljajte si, kakšna obremenitev je to, sploh za mlade mamice. Finančna spodbuda pa tudi ni taka, da bi se jim izplačalo ostati zaradi denarja. To bo treba sistemsko urediti, če ne želimo, da se nam zgodi scenarij iz ZDA, kjer zaprejo vsak dan okoli tisoč postelj zaradi pomanjkanja osebja."
Zdravil malo, glavno orožje je cepljenje
Orodja in metode, ki jih imajo na voljo zdravniki, so še zmeraj zelo omejeni. "Še vedno je v uporabi remdesivir, ki je zaviralec virusne replikacije, a trdnih dokazov, da deluje, ni. Uporablja se deksametazon, začeli smo uporabljati tocilizumab, ki je novost. Za zdaj kaže, da je učinkovito zdravilo, a ima številne in precejšnje stranske učinke," pripoveduje Strdin Koširjeva. Enako pravi Tatjana Lejko Zupanc iz ljubljanskega UKC: "Remdesivir bomo zelo verjetno sčasoma prenehali uporabljati, veliko se uporabljajo kortikosteroidi, torej protivnetna zdravila. Zdaj imamo končno na voljo regeneron, monoklonsko zdravilo, ki je namenjeno preprečevanju težkega poteka bolezni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
