Država bo reševala Cimos, če italijanski finančni sklad Palladio Finanziaria ne bo naposled kupil koprskega koncerna za 100 tisočakov. Da bi se posel z Italijani usedel, bo slovenska slaba banka še plačala sedem milijonov evrov hrvaški slabi banki, da bo zglajen že 20 let nerešen spor med Cimosom in nekdanjo Riječko banko. Novi lastnik Cimosa pa bo prevzel Cimosove dolgove v višini 110 milijonov evrov.
Toda, v poslu ni nič sklenjeno, dokler dogovor ni potrjen. In če bodo pri italijanskem skladu vnovič stisnili rep med noge, se umaknili iz posla, bo koprsko družbo reševala Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), t. i. slaba banka, in to po načelih zasebnega investitorja, da ne bi Evropska komisija tega prepoznala kot državno pomoč. Do danes je država Cimosu pomagala že z dobrimi 43 milijoni evrov različnih oblik pomoči. In če se Italijani vnovič umaknejo iz posla, bodo bremena, ki čakajo morebitnega novega lastnika, pristala na plečih države: neodplačana posojila v višini 110 milijonov evrov in potrebnih 20 milijonov evrov svežega kapitala, s čimer bi Cimos postal bolj finančno vzdržen. "V konkretnem primeru bi moralo biti prestrukturiranje izvedeno že veliko prej," meni generalni direktor Gospodarske zbornice (GZS) Samo Hribar Milič. "Žal je napočil čas za sprejetje neljubih ukrepov, verjetno tudi zaprtje določenih obratov, saj lahko le ti dolgoročno omogočajo preživetje zdravemu jedru podjetja."
{embed_media_left2}109184{/embed_media_left2}
Primer Cimosa je le zadnji v vrsti primerov, ko je država z denarjem davkoplačevalcev reševala podjetja. Nekatera neuspešno, druga bolj uspešno, a je mnoga na koncu prodala za drobiž. Zadnja bolj odmevna primera neuspešnega reševanja zavoženih podjetij z državnim denarjem sta Polzela in Peko. Država je slednjemu po prisilni poravnavi leta 2001 nato dvakrat pomagala z dokapitalizacijama v skupni višini slabih 13 milijonov evrov, naposled pa sta januarja lani Slovenski državni holding (SDH) in Družba za svetovanje in upravljanje (DSU) sklenila, da nova dokapitalizacija odpade, ker zgolj svež kapital ne bi zadostoval za uspešno prestrukturiranje podjetja. V primeru Polzele je država podjetje najprej dokapitalizirala z dvema milijonoma evrov, nato je SDH vlagal veliko naporov v prestrukturiranje, med drugim je iskal dolgoročnega zasebnega investitorja, a zaman, saj ni bilo za Polzelo nobenega interesa. Nazadnje se je pokazalo, da za Polzelo ni druge rešitve kot stečaj.
Državne pomoči ne izboljšajo poslovanja
Ekonomist dr. Anže Burger s Centra za mednarodne odnose na FDV, nekdanji svetovalec finančnega ministra Janeza Šušteršiča, pravi, da se državne pomoči za reševanje podjetij v preteklosti niso izkazale za učinkovite in ekonomsko upravičene. "Od 1998 do 2015 je bilo na primer podeljenih skoraj 700 pomoči za reševanje ali prestrukturiranje okrog 450 gospodarskim družbam v težavah, a jih več kot 60 odstotkov ni preživelo do leta 2015," navaja Burger. Podobno je po njegovih podatkih v obdobju krize med 2009 in 2015 ugasnilo kar 40 odstotkov prejemnikov protikrizne sheme odpravljanja resne motnje v gospodarstvu.
{embed_media_left2}109183{/embed_media_left2}
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologije je med letoma 2003 in 2014 podjetjem skupno namenilo 162 milijonov evrov različnih oblik pomoči, in sicer: 29 milijonov evrov subvencij, deset milijonov evrov kratkoročnih posojil, 37,8 milijona evrov dolgoročnih posojil in kar 85,3 milijona evrov poroštev. Po podatkih ministrstva za finance pa je bilo samo med letoma 2013 in 2015 razdeljenih 163 milijonov evrov pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij. Med vsemi navedenimi podatki ni dokapitalizacij družb in še nekaterih oblik pomoči, saj ti podatki niso zbrani na enem mestu, ker so v posamezne primere reševanja bile vpete različne institucije - od nekdanje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb do današnjih SDH in DUTB.
Analize Centra za mednarodne odnose na FDV pa kažejo, da vsi našteti ukrepi niso izboljšali niti kazalcev uspešnosti poslovanja (prodaja, zaposlenost in produktivnost) v preživelih prejemnikih. "Strategija države bi morala iti v smer izrazitega zmanjšanja obsega državnih pomoči in preusmeritev tako privarčevanih sredstev v davčno razbremenitev zaposlenih in podjetij. To je bolj nevtralen in manj distorziven ukrep kot namerno ali nenamerno targetiranje zmagovalcev in reševanje poražencev," še dodaja ekonomist Burger.
Glede najbolj aktualnega primera – reševanja Cimosa, ki je bil nazadnje od države deležen 35-milijonskega poroštva, Burger meni, da bi država morala iz koprskega velikana izstopiti že v 90-ih s prodajo deležev KAD-a in takratne Slovenske razvojne družbe. Morebitno reševanje podjetja v času krize bi bilo po tem stvar privatnih lastnikov in upnikov in ne breme davkoplačevalcev. "Tako pa je izpuhtelo ogromno sredstev v obliki državnih pomoči in poroštev, izgube vrednosti ob pretvorbi terjatev v delnice v procesu prisilne poravnave, odpisa terjatev bank upnic, ki smo jih reševali z davkoplačevalskimi sredstvi, ter večmilijonske luknje v Prvem pokojninskem skladu Modre zavarovalnice zaradi slabitve naložbe," nam še pojasni ekonomist.
Obstajajo tudi nekoliko bolj "uspešni" primeri reševanja podjetij z državnimi pomočmi. Na primer reševanje Elana, ki ga je država po dveh desetmilijonskih dokapitalizacijah (pri drugi je Evropsko sodišče ugotovilo, da je šlo za nedovoljeno državno pomoč), prodala za milijon evrov. Nadalje je tukaj primer Adrie Airways, ki jo je SDH prodal nemškemu kupcu 4K Investi za 100 tisočakov, po tem ko je v preteklih letih država namenila slovenskemu letalskemu prevozniku skupno okrog 63 milijonov evrov – zadnje dokapitalizacije je bila družba deležna v začetku preteklega leta, po tem, ko je že leta 2011 država Adrii namenila 50 milijonov evrov pomoči. Tudi Nove KBM se je država znebila za borih 250 milijonov evrov, kmalu po tem, ko je sama vanjo vložila 870 milijonov za dokapitalizacijo.
Država ni Božiček
Dr. Igor Masten s Katedre za denar in finance na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani opozarja na problematičnost državnega reševanja podjetij, saj se "politika vedno odloča na podlagi javnega mnenja, ne pa primarno na podlagi kriterijev za preživetje podjetja. Takoj ko imamo opravka z državo, imamo tudi opravka s političnimi interesnimi skupinami. Če poteka reševanje po neposlovnih načelih, je skoraj obsojeno na propad," pravi Masten. V politiki so mnenja seveda različna, ravnanje vsakokratne vlade pa je v glavnem naravnano po ideološki usmeritvi koalicije. Tako je denimo vsaka levo-sredinska vlada imela več posluha za reševanje podjetij kot denimo vlade, ki jih je vodil Janez Janša. V času njegove vladavine je država pustila propasti ajdovskega gradbenega velikana Primorje. Takratni finančni minister Šušteršič je tedaj javnost seznanil, da v proračunu ni denarja za reševanje Primorja. Gospodarski minister v Janševi vladi Radovan Žerjav pa je k temu dodal, da država ni Božiček, da bi podjetjem delila "takšne ali drugačne subvencije".
Državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologije Aleš Cantarutti meni, da bi morale biti državne pomoči skrajni ukrep, ko so izčrpane že vse druge možnosti. "Truditi se moramo, da že pred tem skrajnim ukrepom podjetjem pomagamo z razpisi, kjer so nam na voljo tudi evropska sredstva. Seveda pa je pri teh podjetjih, ki so pomoč dobila do sedaj, za to že prepozno, kot že rečeno, pa bi to moral biti skrajen ukrep," poudarja Cantarutti. Pri dodelitvi državnih pomoči nas že zavezujejo zelo stroga pravila EU, tudi sami pa bi morali pri odločanju najprej narediti cost-benefit analizo upravičenosti državne pomoči glede na panoge, perspektivnost, delovna mesta. Zato, še poudarja Cantarutti, bi morali "resnično vedeti, v kaj vlagamo, kajti časi, ko so se državne pomoči dajale kar tako, so vsekakor minili".
Jasne strategije ali meril, kateremu podjetju pomagati in kateremu ne, ko se znajde v težavah, torej država (še) nima. "Država bi nujno morala imeti strategijo, katera podjetja in panoge želi prioritetno razvijati in v njih vlagati," pravi poslanec Združene levice Luka Mesec. S tem stališčem se na papirju strinja celo vlada, opozarja, saj je donedavni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja izdelal Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države. "Na naše veliko razočaranje pa to ni nikakršna strategija, v kateri bi bila opredeljena prednostna področja, ampak zgolj seznam za privatizacijo podjetij, v katerih ima država še lastniške deleže. In edina 'strateška' odločitev, o kateri naj bi odločal državni zbor, je, kolikšen delež posameznega podjetja se lahko proda." Na ta način pa lahko Slovenija po mnenju poslanca Mesca zgolj drsi naprej na evropsko periferijo, saj se odreka samostojnemu razvoju, dobički se bodo zlivali v tujino in najbolje plačana delovna mesta prav tako. Strategija bi morala biti po njegovem mnenju ravno obratna: "Določiti bi morala, katere so prednostne panoge, ki jih želi država aktivno razvijati, kako zagotoviti koordiniran in suveren razvoj, kako na družbeno najbolj učinkovit način razpolagati s presežki državnih podjetij in bank."
Država kot zasebni investitor?
Poslanec Nove Slovenije Jernej Vrtovec pa z drugega roba ideološke mavrice opozarja, da rešitev za podjetja v težavah ni v konceptu državne pomoči, ampak v njihovem prestrukturiranju. "Država bi zagotovo morala imeti bolj ustrezno strategijo, saj primeri iz preteklosti kažejo, da je država mnogokrat široko odprla malho in nekaterim podjetjem izdatno pomagala, učinkov pa ni bilo, zato so ta podjetja kasneje šla v stečaj. Kljub državni pomoči so propadla nekatera podjetja iz donosnih panog, predvsem zaradi problematike upravljanja," pravi Vrtovec. Primer Cimosa, denimo, po Vrtovčevem mnenju kaže prav to. "Cimos je bil v preteklosti že deležen izdatne finančne pomoči, denar se je porabil, podjetje pa je še vedno v težavah. Zato nima smisla, da država ponovno pomaga temu podjetju s 100-milijonskim vložkom. Država je pač slab in negospodaren lastnik," vztraja. Zato bi za ohranitev 2000 delovnih mest v Cimosu, kolikor jih je v Sloveniji, po njegovem mnenju bila rešitev prodaja podjetja in prestrukturiranje ali pa stečaj. Kajti stečaj ne pomeni, da je s podjetjem konec, ampak je lahko nova priložnost za njegovo novo rast in razvoj. Gnile dele je treba odrezati, ohraniti pa zdrave. Drugačen pristop pa zagovarjajo na levici. "Cimos je del t. i. avtomobilskega grozda, ki je zagotovo ena od najbolj cvetočih in prioritetnih panog v Sloveniji. Država bi morala obdržati svoj delež v podjetju in spodbujati razvoj te panoge. Zakaj si pa ne bi za cilj zadali, da bomo v Sloveniji začeli izdelovati na primer električne avtomobile? Tak razmislek bi recimo moral biti del strategije, ne pa da se pogovarjamo samo, kdaj, kako in za koliko bomo podjetje prodali ter koliko ljudi bo s tem ob delo," pravi Luka Mesec.
Naši sogovorniki na vladi pa pojasnjujejo, da se od države vedno pričakuje, da bo pri reševanju podjetji v državni lasti ravnala drugače kot zasebni lastnik, ker naj bi sledila tudi socialnim vidikom. Za vsako ceno. To se je zelo plastično pokazalo zlasti v primerih Peka in Mure, kjer je lokalno okolje skoraj povsem odvisno od proizvodnje v domačem kraju in lahko zaton podjetja povzroči eksplozijo socialne bombe. To seveda potrjuje Mastenovo tezo o tem, da državo oziroma vsakokratno oblast vodijo pri reševanju podjetij politični interesi in ne ekonomski.
"Nobeno poseganje na prosti trg ne sme posegati na izkrivljanje konkurence," ob tem poudarja Hribar Milič iz GZS, zato mora biti vsaka pomoč, ki je dana podjetjem v težavah, dana ob predpostavki zasebnega investitorja, sicer je to lahko nedovoljena državna pomoč. Tako, kot pravi Hribar Milič, se je zavezala tudi DUTB v primeru Cimosa, a to hkrati pomeni, da mora "zasebni investitor" zasledovati drugačne interese kot država. Zato je veliko vprašanje, ali bo DUTB v primeru Cimosa zdržala pritisk javnosti, lokalnega okolja in sindikatov, če bo Cimos resnično reševala kot zasebni lastnik. To namreč pomeni, da mora biti osnovni interes reševanje podjetja in ne delovnih mest. "Družbe, ki prejmejo takšno pomoč, bi morale v zameno izpolniti stroge pogoje za prestrukturiranje, kar pomeni tudi odprodajo ali zaprtje programov z izgubo," je jasen Milič. To v primeru Cimosa pomeni, da bi lahko DUTB zasledovala kvečjemu ohranitev Cimosovih delovnih mest v Sloveniji. Vendar tudi takšen pristop ne more biti temeljno vodilo, saj ni nujno, da so obrati na slovenskih tleh najbolj rentabilni oziroma delajo najmanjšo izgubo. Vprašanje, katere obrate bi zapiral zasebni investitor, je seveda retorično.
