Resnica: maščevanje Tomaša Garrigue Masaryka

Simbolično je obdobje bržkone neosveščene resnicoljubnosti začel Jelko Kacin, ko se je obregnil ob hrvaške medije in izgovoril usodne besede, da je v svoji vili na Hrvaškem on gospodar. S tem je sprožil mogočni val ozaveščanja vseh, ki v Sloveniji veljajo za manj Slovence ali kar za Neslovence. Spomnimo, kaj jim nenehno govorijo, deloma celo v javnih medijih, na družbenih omrežjih pa vsak dan: ne pripadate sem, marš nazaj, spakirajte, spakirali vas bomo ... in potem sledi serija prostaških, agresivnih, žaljivih izjav, ki jih ne bom navajala. Nora ideja, da morajo ljudje, ki že desetletja, od rojstva - ali pa od včeraj živijo v Sloveniji, oditi, ker niso všeč nekemu zlovoljnemu sosedu ali predsedniku vlade, je dobila pravi odgovor v besedah Jelka Kacina, besedah resnice. Vsi tisti, katerim govorijo, naj se izselijo, bi morali Kacinovo resnico na glas ponavljati vsakič, ko jih kdo nadleguje: oni so na svojem, gospodarji svojega življenja, zato naj tista druga stran utihne, saj govori neumnosti. Tudi tisti, ki nimajo vil ali stanovanj, tisti, ki tukaj delajo v napol suženjskih razmerah, imajo - upoštevaje resnico, ki jo je izgovoril Kacin, vso pravico zahtevati pravičen odnos, plačilo in zaščito. Še več, človekove pravice veljajo povsod, ne glede na to, od kod je človek. Kacinova izjava ne zadeva zgolj tistih, ki za nekatere niso dovolj Slovenci ali to sploh niso, nanaša se tudi na vse begunce, ki sicer nočejo ostati v Sloveniji. Kot iskreni zagovornik Marakeške deklaracije in drugih dokumentov ZN o beguncih, je Kacin nakazal, da "ilegalni begunec" kot veljavni pravni termin ne more obstati, saj ni v skladu s temi dokumenti. V situaciji, ko možnost legalnega prehoda ne formalno niti praktično ne obstaja – ko v državah, iz katerih ljudje bežijo, divja vojna in vlada lakota, veleposlaništev in konzulatov Slovenije ni in vizum je povsem iluzoren – je govoriti o nezakonitih beguncih debela, mastna in umazana laž. Bravo, Jelko Kacin! S svojim dejanjem kaže, da ima vsakdo pravico pokazati svoje človeško dostojanstvo in zahtevati spoštovanje tega dostojanstva, če že nima vile, v kateri je on sam gospodar.
Preskok iz skrajne patološke laži, ki ji prav nihče ne verjame, v izbruh čiste resnice lahko vidimo v primeru politično visoko povzdignjenega Franca Kanglerja. Dan prej je Kangler obiskal begunski center v Postojni in državljane prepričeval, da tam zaprti ljudje uživajo v obilici kalorij, raznolikosti menijev, športni ponudbi in zdravstvenem varstvu, v razmerah, ki bi jim jih zavidali mnogi čistokrvni Slovenci. Prvič, že Kacin je pokazal, da ti ljudje nimajo nič manj pravic kot drugi, ki denimo branijo svojo lastnino, in drugič, Kanglerjevemu opisu luksuza s petimi zvezdicami po protestih in objavljenih posnetkih iz centra lahko resnično verjame le Kangler sam. Prav na tej točki postane razumljivo, da je iz Kanglerja preprosto morala na dan privreti resnica: naslednji dan je pristojnemu poslal pismo, v katerem odkrito zahteva drugačno obravnavo svojega obtoženega prijatelja, žrtve nekompetentnosti NPU. Kangler se je iskreno, resnično in človeško odprl kot pred njim Kacin. Kangler se izpostavlja tveganju in obsodbi ter zagovarja pravico za svojega prijatelja. Enako kot so to počeli demonstranti, ki so prišli v Postojno, da bi javnosti pokazali, kakšno je tam dejansko stanje, in zahtevali pravico za begunce. Bravo, Kangler! Vsakdo ima pravico zahtevati pravičnost za človeka, in vsak človek je naš prijatelj, tako kot nam to nalaga tudi himna z besedilom našega največjega pesnika.
Najbolj izrazit primer resnicoljubnosti je seveda predsednik najboljše vlade, kar jih je Slovenija imela. Med blejskim srečanjem s pravimi ideološkimi in političnimi prijatelji v EU je Janša navedel, da je bil v času državnozborskih volitev 2014 politični zapornik in da so mu bile ukradene volitve, je pa povsem iskreno dodal, da tega nihče v EU ni opazil niti se na to odzval – niti novi slovenski najboljši prijatelji ne. In zakaj tega nihče ni opazil? Ker niti enega niti drugega preprosto ni bilo: v zaporu je bil zaradi malverzacij pri nabavi vojaške opreme, kot relativni zmagovalec volitev pa ni mogel sestaviti koalicije. Bravo, Janša! Odkrito je priznal, da 2014 ni bil politični zapornik, je pa to bil 1988/89. Tedaj se zanj ni zavzemala samo ozaveščena Slovenija, ampak tudi ozaveščena Jugoslavija, mednarodni mediji in ustanove. Razliko je bilo nujno podčrtati, da bi jo vsi prisotni razumeli. Velja omeniti, da je Orban modro zamolčal, da je iz državnega proračuna plačal bajno vsoto ameriškima Judoma, da sta izvedla propagandno akcijo, izrazito antisemitistično, proti njegovemu nekdanjemu zaščitniku in podporniku Georgeu Sorosu.