Nada Tarman: Slovo črnolaske v britanski vojaški bluzi pred radijskim mikrofonom

Odkar je pred poldrugim desetletjem prispela v kuverti skupaj z natančnim zapisom, je fotografija 23-letne temnolaske odločnega, prodornega pogleda nekje v vidnem polju delovnega kotička. Nada Tarman je na jesen leta 1944 v Črnomlju opravila avdicijo za sodelavko tedanjega Radia Osvobodilne fronte, vendar v tistem času nikoli ni zares stopila pred radijski mikrofon. "Imaš lep glas, sposobna si nagovarjati ljudi, bodi pripravljena, ko pridemo v Ljubljano, takrat te bomo potrebovali …" Takšen napotek je dobila in res se je takoj po 9. maju 1945 oglasila nad Daj-Damom, kjer se je tistega dne ob začetku oddajanja Radia Svobodna Ljubljana spet zaslišala radijska kukavica, ki je bila po zaslugi inženirja Maria Osane že pred vojno razpoznaven znak slovenskega radia. Ni dolgo ostala tam, kmalu je sledil bolj ukaz kot povabilo na Koroško, potem pa se je vse skupaj zakompliciralo in za skoraj tri mesece je Maribor povsem nepričakovano postal Nadin dom in posel …

11. maj - dan izida Večerove priloge V soboto, ki jo pravkar prebirate, je po naključju tudi rojstni dan Radia Maribor. Druga najstarejša delujoča slovenska radijska hiša jih šteje 79.

Radio Svobodni Maribor je res začel oddajati 11. maja 1945, toda radijska dejavnost, povezana z radioamaterstvom se je začela že veliko prej – leta 1924. Ko je jeseni 1928 začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu čez dan slabo slišen. Tukaj so radijski sprejemniki lažje, predvsem pa z manj motnjami sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeški in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana leta 1938 napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela z izgradnjo oddajnika na Teznu, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse zelo drugače.

Vili Mešič, leta 1945 19-letni navdušenec nad elektroniko prve polovice 20. stoletja, je sam skonstruiral radijsko oddajno postajo, s katero je že od leta 1943 prijateljem skrivoma predvajal glasbo z gramofonskih plošč. Takoj po odhodu okupacijskih sil in vzpostavitvi prve povojne mestne oblasti ga je poiskal Franc Ferk, sodelavec iz podjetja Radio Starkel, ki je takrat delal za agitprop, in ga prosil, naj usposobi svoj radijski oddajnik, ker takratna Komanda mesta Maribor ni imela druge možnosti za obveščanje. Mešič je odšel v Bresternico po skriti oddajnik in ga odnesel v zasebno stanovanje v Tyrševi ulici 14. Z njegovo pomočjo je povojna oblast v Mariboru v zelo kratkem času uspela uresničiti idejo o samostojni radijski postaji. Poleg Vilija so pri zagonu in v prvih dneh delovanja radia sodelovali še Renato Paulič, Oskar Polak in Tone Slavič. Navezali so stik tudi z inženirjem Erbežnikom, ki je vodil tehniko pri mestnem odboru Osvobodilne fronte. Radio se je že čez nekaj dni preselil v prostore na Koroški cesti 19, kjer je ostal do jeseni 1985.

Dekle s črno-bele fotografije

In tukaj v zgodbo spet vstopi Nada Tarman, tisto in tedaj prav tako dekle s črno-bele fotografije.

Ko sta se s tedanjim upravnikom Radia Svobodna Ljubljana Antejem Novakom (očetom pesnika Borisa A. Novaka) sredi maja 1945 oglasila v Celovcu, da bi tam prevzela radijsko postajo, sta kaj kmalu ugotovila, da to pač ne bo šlo. Celovški radio je že bil pod nadzorom britanske vojaške uprave.

Njuna pot se je nadaljevala v Maribor, kjer je že nekaj dni delovala radijska postaja z odlično tehnično ekipo, a brez upravnika, danes bi rekli – programskega vodje.

"Vem, da sva prišla do hiše na Koroški cesti in skozi obokan hodnik stopila na štirioglato dvorišče. Bili so stopnice in gank ter na desni strani velika soba, v kateri sva srečala dva tehnika, to sta bila Vili Mešič in Renato Paulič, ki sta urejala prostor, saj je bil to šele drugi ali tretji dan po tistem, ko so začeli oddajati. Kasneje so usposobili tudi oddajnik na Teznu. Spominjam se, da je v sosednjem prostoru ležalo veliko v usnje vezanih knjig, bil je Mein Kampf …"

Po kratkem pogovoru je prišlo do odločitve, da bo Nada ostala v Mariboru.

"Ante Novak je odločil, ostala boš v Mariboru in prebirala novice, ker si edina partizanka, pa boš prevzela tudi vodenje radia, se boste že nekako znašli. Odgovorila sem, da se na to prav nič ne spoznam, pa je rekel, tukaj imaš Vilija, nekaj si skozi dala, se boš že znašla. Kmalu nato je skozi vrata stopil tovariš, ki smo mu rekli Pec (Šegula, ki je prevzel vodenje radia februarja 1946), z njim pa je prišla še njegova žena Vida in skupaj smo zastavili načrt dela, tako da je oddajanje, najprej v trajanju dobro uro na dan, nato dve uri, postopoma preraslo v pravi radijski program – z novicami, glasbo in sporočili. Prišli so še drugi ustvarjalci, predvsem glasbeni, spominjam se godbe, saj je večina programa potekala v živo, kakšnih plošč je bilo zelo malo, drugih načinov pa sploh ni bilo. V Maribor sta prišla tudi že pred vojno aktivna igralca Vladimir Skrbinšek in Janez Kovič, ki sta zasnovala kulturno-umetniški program," je pripovedovala Tarmanova.

Maribor je zaživel

"Tako smo začeli. Informacije za poročila so v glavnem prihajale od agitpropa in vojaških oblasti, veliko pa je bilo tudi poizvedovanj o pogrešanih osebah. Maribor je zaživel, radio pa je bil pri njegovih meščanih dobro sprejet. Konec julija je prišel iz Ljubljane inženir Dušan Vendramin, ki je za mano prevzel vodenje radia," je še dodala.

Iz tistih dni je tudi fotografija. Nenavadna je – vidimo vas v poletni britanski vojaški bluzi, prav izstopa pa križec ... "Zanimivo, ko danes gledamo to fotografijo, me tudi moji sprašujejo o tem. Ko smo maja 1945 prišli v Ljubljano, sem pohitela domov v Šiško, da so videli, da sem živa in zdrava. Takrat mi je mama dala tisto verižico in rekla, no, Nada, zdaj si pa že toliko velika, pa imej to verižico – prej mi je niso dali, čeprav je bila moja. Z veseljem sem si jo nadela. Saj še danes rečem, blagor mu, kdor veruje, jaz sem ateistka, čeprav katoliško vzgojena in osebno verna vse do spoznanj, ki mi jih je zapustil vojni čas."

Sicer kratko mariborsko obdobje je Nadi Tarman ostalo v spominu tudi po tem, da jo je k sodelovanju pri eni prvih povojnih prireditev v Slovenskem narodnem gledališču Maribor povabil režiser Fran Žižek.

"Tudi Žižek je takrat sodeloval pri ustvarjanju kar zajetnega dela radijskega programa. Spominjam se, da je nekega dne omenil, da bodo v gledališču pripravili slovesnost, posvečeno osvoboditvi Maribora in koncu vojne. Ti boš pa recitatorka, je kar odločil … pa sem rekla, jaz pa ne, saj še nisem nikoli recitirala. Ostal je odločen in rekel – pa boš, naučila se boš pesem od Kajuha. Z veliko tremo in strahom sem tistega večera sedla na gledališki oder pred polno dvorano in brez napake odrecitirala pesem Materi padlega partizana. Tudi s te prireditve še vedno hranim fotografijo."

Nadine besede potrjuje zapis v tedanjem mariborskem časopisu Novi čas, ki je 9. junija 1945 poročal o Kajuhovem večeru. "Mestni odbor OF je v nedeljo, 3. junija 1945, ob 19. uri v SNG Maribor pripravil Kajuhov večer ... s posebnim navdušenjem so navzoči sprejeli izborno podane in alegorične slike Kajuhovih ljubezenskih pesmi, ki sta jih recitirala tov. Žižek in tov. Tarmanova."

Z uporniškim duhom posegla v zgodovino

Nadina mariborska radijska epizoda se je končala po nekaj manj kot treh mesecih. Poklicali so jo v Ljubljano, kjer je nato še dobri dve leti delala v notranjepolitičnem uredništvu radia.

Nada Tarman je v visoki starosti ostala živega spomina. Svoj radijski čas je postavljala ob bok drugim pomembnim mladostnim spominom. Bila je zadnja članica Ženskega akademskega pevskega zbora, ki ga je ustanovil France Marolt in z njim izvedel en sam koncert - v Slovenski filharmoniji. Rada je pokazala njegov dopis z vabilom na vajo, ki nosi datum 12. december 1940. Živo se je spominjala tudi zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pod vodstvom ustanovitelja in dirigenta Franceta Marolta, ki je bil natanko leto dni pozneje, 12. decembra 1941, in se ga je udeležila že kot sodelavka Osvobodilne fronte. Marolt je tedaj kot zaključno pesem izbral pomenljivo Jenkovo pesem Lipa. Poslušalci so sporočilo koncerta dojeli kot zavezo upora proti okupatorju in ohranjanja slovenske kulture, še posebej pesmi. In prav z Lipo se je Mešani pevski zbor Lipa zelenela je, ki večinoma združuje nekdanje pevke in pevce Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, minuli torek na ljubljanskih Žalah od Nade tudi poslovil.

Tako je odšla zanesljivo zadnja živa priča prvih dni povojne radijske ustvarjalnosti na Slovenskem in prva "šefinja" Radia Maribor.

Hvala, črnolasa partizanka v britanski vojaški bluzi s križcem, pred radijskim mikrofonom, v studiu na Koroški cesti 19, za pričevanje o nekem času, za spomine na mladost, ki se je ob izteku najstniških let odrekla sanjam in z uporniškim duhom posegla v zgodovino, da je … "nova pomlad zelena – nov cvet pognala".

Pa seveda za ohranjeno fotografijo, s katere bo zamaknjena resnost dekliškega obraza še dolgo pripovedovala resnico o času, ki je trpko zaznamoval s hudim – pa tudi s komaj verjetno srčnostjo. In o razmerah, ki so bile tolikokrat zunaj meja razuma, in v isti sapi o ganljivi človečnosti, zaradi katere obup nikoli ni segel čez upanje.

Če bomo njeni brezčasni govorici le hoteli prisluhniti …