Neke zoprne deževne sobote sem se zjutraj ves zaspan in utrujen odpravil na eno tistih neprijetnih službenih poti, zaradi svoje ležerne počasnosti pa skoraj zamudil let. Tako sem se le s težavo in veliko pregovarjanja prebil na letalo ter se namestil ob okno, saj je bila zasedenih le polovica sedežev. Mislil sem si, da je pri zemeljski stevardesi, ki me je na koncu le spustila na letalo, najbrž pretehtalo ravno to, da se ji ni zdelo smiselno, da bi na tleh pustila nekoga, ki je okence za odhod zgrešil le za nekaj minut, ob tem pa je imela na pol prazen let.
Čakal sem na vzlet, zaprl oči ter v polsnu začutil, kako je pilot krepko stopil na plin in pospešil hitrost do mere, da smo se odlepili od tal. Nekajkrat sem pogoltnil slino, da sem izenačil pritisk v ušesih, potem pa me je zmanjkalo.
Zbudil me je zračni pritisk, ki me je prisilil, da sem sunkovito požrl slino in zajel sapo. Nisem vedel, koliko časa sem spal. Pogledal sem na uro, vendar mi ni bilo nič jasno. Potem sem pogledal skozi okno.
Korak za korakom
"Človek je od nekdaj hodil, ko pa je začel pisati, je pisal tudi o tem, kako je hodil in kaj je videl med svojo hojo,” Samo Rugelj zapiše v epilogu svoje najnovejše knjige. Ta epilog je, med drugim, izčrpen pregled pohodno-popotniške literature, domače in prevodne, s kupom sijajnih namigov tako za dopustniško branje kot za počitniške pustolovščine. Kajti “pustolovščina se lahko začne takoj, ko zaklenete vrata vašega doma,” sklene Rugelj svojo, to, ki jo opiše v knjigi Triglavske poti - v dobrem dnevu od Ljubljane do vrha Triglava.
Z Mojco, prijateljico iz mladosti, si zastavita pot, ki ju vodi čez griče in doline, čez hribe in soteske, v sproščenem, zložnem, vendar vztrajnem pohodnem tempu. Rugelj jo popiše v mešanici potopisa, eseja in osebnih spominov in to potepanje hkrati izkoristi kot priložnost za razmislek o blagodejnosti hoje kot najbolj naravnega človekovega gibanja, pa tudi za osvežitev spominov na svoje dosedanje vzpone na najvišji slovenski vrh, ki so v marsičem zaznamovali njegovo življenje. Na Triglavu je bil, še preden se je sploh rodil, še v materinem trebuhu, potem v družbi z očetom, legendarnim psihoterapevtom, ki je gorništvo vključeval v svoj inovativni sistem zdravljenja odvisnosti, tam je bil z dekletom, ženo, z vsemi svojimi otroki, s prijatelji ...
“Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem. Vedno se spomnim, da je čas, da je treba spet gor. Vedno začutim, da me kliče. Sicer morda sedim v pisarni in gledam v ekran, vendar si lahko, kot s kakim sofisticiranim računalniškim programom, vizualiziram vso pot do Triglava. Vsak vzpon, vsako dolino, vsak kilometer. Voham njegov zrak, po licih čutim pihanje vetra z njegovega vrha, njegove meglice mi solzijo oči. Triglav. Vem, da je tam nekje,” piše v knjigi.
Vendar pa noče, da bi bil Triglav le eden. Želi si, da bi bil Triglav zgolj metafora. Vsak vrh, že vsak griček za domačo hišo, je lahko za nekoga Triglav, da se le odloči premakniti se in naredi prvi korak. Hoja je rdeča nit knjige, ki je svojevrstna hvalnica tej najbolj naravni, a v sedanjih časih vse bolj pozabljeni obliki človekovega gibanja. Zato nam Rugelj, izkušeni pohodnik, skupaj s svojo življenjsko zgodbo zaupa obilo koristnih napotkov, predvsem pa nas spodbudi, da naredimo nekaj zase, zaklenemo domača vrata in se odpravimo na avanturo. Morda tudi na transverzalo, ki nosi ime njegovega pokojnega očeta, Transverzala dr. Janeza Ruglja. Pot, odprto leta 1992, bo Samo Rugelj poskusil ponovno oživiti, zato bralce vabi, naj jo obiščejo in prehodijo. V zadnjem delu knjige sta tudi zemljevid in razpredelnica s točkami, ki spadajo v okvir transverzale.
Zvezdana Bercko