S študijem osamosvojitev, zdaj spet nazaj domov: Kot odrasla oseba sem se morala vrniti v hotel mama

Sedem let je Žana Leitinger bivala v študentskem domu, vmes nekaj časa v tujini, na študentski izmenjavi na Madeiri, delala je tudi v Berlinu, zdaj, v času epidemije, pa se je vrnila domov, k družini. "To, da sem šla študirat, mi je pomenilo nek način osamosvojitve. Živela sem na svojem, imela samostojno življenje, s svojimi načini, rituali. V 'študentu' sem imela svojo oazo miru, zdaj pa sem se kot odrasla oseba morala vrniti v hotel mama," je povedala študentka Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Razmišlja, da ti je v takšni situaciji odvzete nekaj svobode.

Že res, da so študentje, če so to upravičili, imeli možnost ostati v študentskem domu. Tudi sama bi lahko, saj v hiši živijo skupaj z babico in dedkom, ki sodita v ranljivo skupino. A glede na to, da je v Mariboru vse zaprto, praktično ni študentov, se je odločila, da je zanjo najbolje, da se vrne domov. "Ves čas bi bila sama, v svoji sobi, ostajati bi morala v mariborski občini, v Radljah pa imam družino. Jasno, da sem izbrala opcijo, ki je zame boljša. Vendarle sem srečna, saj imam streho nad glavo, elektriko, internet, miren dom. Ne gre mi tako slabo, a težko se je bilo vrniti, potem ko se že navadiš skrbeti sam zase," je 26-letnica povedala ob zavedanju, da številni študentje te možnosti nimajo, so tudi v situacijah, ko ne vedo, kaj bodo naslednji dan jedli. Vesela je tudi, da je sama lahko ves čas opravljala delo prek študentskega servisa. "Imam nek priliv, ne znam si predstavljati, kako je drugim, ki so povsem izgubili možnost, da kaj zaslužijo," je dodala.

​Omejeno druženje terja davek

Izoliranost od družbe, od ljudi in aktivnosti vpliva na njeno počutje, na duševno zdravje, opaža. "Smo socialna bitja. To, da smo zaprti, pri druženju omejeni samo na stike z ljudmi iz istega gospodinjstva, terja davek. Težko mi je poiskati motivacijo za študijske obveznosti in službene stvari. Prej sem se motivirala s tem, ko sem vedela, da bomo zvečer s prijatelji igrali družabne igre, šli na pijačo. Ko te je čakala ta nagrada, si obveznosti lažje opravil. Zdaj se je bolj naporno spraviti k delu. Prej panika, zdaj pa je v družbi prisotna napetost, negotovost. Minili so že skoraj trije meseci 'lockdowna', pa še vedno ne vemo, kdaj se bo vse skupaj umirilo. Traja v nedogled," je povedala. Tudi pri opravljanju študijskih obveznosti pogreša osebni stik. "Lažje se skoncentriraš, ko koga vidiš, ko spremljaš v živo, drugače je, ko gledaš samo v ekran. Nujno potrebuješ dober internet, zraven ti utripa sto drugih stvari," je pojasnila in dodala, da je tudi pri dogovarjanju, skupinskem delu, ki je lahko naporno že v živo, zdaj še težje. Dogovarjanje traja dalj časa, težko si je razdeliti delo. Opaža pa tudi prednosti študijskega procesa na daljavo - na predavanje ob pol osmih zjutraj denimo lahko greš naravnost iz postelje in si še v pižami -, a ocenjuje, da je zdaj bolj naporno, več je slabosti.

​Doma težje opravlja študijske obveznosti

"Ko ti rečejo, da greš iz študentskih domov le za dva tedna, vzameš stvari, za katere misliš, da brez njih ne boš preživel dva tedna. Zdaj pa nas poglej, vse skupaj traja mesece, ves ta čas pa ne smemo prehajati občin. Kaj naj rečem policistu - da grem v Maribor, ker imam stvari v študentskem domu? Poleg tega letos na izkaznici nimam niti potrjenega vpisa, saj so nam zaradi razmer urejanje tega prestavili. Imela sem nekaj zmede z zapiski, nisem vedela, kje imam kaj za seminarske, za izpite, tudi druge osebne stvari. Manjka mi moj osebni prostor za študij, za opravljanje obveznosti. Vedno sem za vse to poskrbela v študentskem domu, kjer sem imela svoj mir, svoj prostor za učenje. Doma mi je težje, veliko nas je v hiši, tudi majhni otroci, hitro se pustim zmotiti," je povedala študentka, ki sicer biva v samski, enoposteljni študentski sobi.

Razmišlja, da mogoče bruci, ki še sploh niso imeli možnosti iti od doma, ne vedo, kako je, in jim je zato lažje. "Že v preteklih letih je pri mlajših študentih upadel interes za druženje, zahajanje na zabavne, izobraževalne, kulturne dogodke. Bili so pasivni. Ne vem, kaj pričakovati potem, ali bo ta pasivnost ostala ali pa bodo, ker smo zdaj prikrajšani za druženje, bolj zainteresirani. V smislu, šele ko nekaj izgubiš, začneš to ceniti. Sem radovedna, bomo videli. Komaj že čakam," je zaključila.