Na skrb vzbujajoč položaj mladih, ki ga je epidemija še poslabšala, nakazuje že to, da je bilo iskanje mladih sogovornikov v takšnih ali drugačnih neugodnih situacijah za pisanje pričujočega prispevka zelo enostavno. Večina se jih je sicer zaradi negotovosti in strahu pred prihodnostjo odločila za anonimno pričevanje, vendar kljub temu verjamemo, da bodo dovolj zgovorne njihove zgodbe.
Šestindvajsetletna študentka Jerneja Breznik ima trenutno podaljšan absolventski status. Zanj se je odločila, ker jih delo preko študentske napotnice v kombinaciji s socialno podporo omogoča preživetje in ker še ni zaključila magistrske naloge. Dela v trgovini, ki ima trenutno povečan obseg dela, kar zanjo pomeni, da nima veliko časa za zaključevanje študija. "Skupaj s študentskim delom prejmem ravno toliko, da pridem skozi mesec, ampak zame to ni dostojno življenje. Rada bi imela varnost, da bi vedela, da bom naslednji mesec imela zagotovljen zaslužek," razmišlja Jerneja, ki je v prvem valu izgubila vsa študentska dela, zaradi česar se je bila takrat primorana preseliti nazaj k staršem. "Prejemam socialno podporo in žalostno je, da je to edina stvar, na katero se trenutno lahko zanašam. Nikoli mi ni bil problem delati in zaslužiti za svoje delo, ampak zdaj je to edini vir prihodka, za katerega vem, da ga bom prejela vsak mesec," Jerneja opiše svoj ekonomski položaj. "Ko nas potrebujejo, pritiskajo na nas, da moramo delati, mi se pa ujamemo v začarani krog. Morali bi opravljati študijske obveznosti, vendar namesto tega delamo, da preživimo," pravi absolventka. "Mi, ki zaključujemo študij in vstopamo na trg dela, smo še pod posebno velikim pritiskom. Nekateri vrstniki se zaposlujejo, drugi iščejo stanovanja in si želijo ustvariti prihodnost. Po drugi strani pa večina dobi prvo zaposlitev za določen čas ali pa preko avtorske pogodbe, kar ne zagotavlja nobene varnosti. Strah me je zaključiti študij, ker vem, da bom naslednjih nekaj let primorana konstantno iskati službo, vem, da ne bom dobila nič takšnega, kar bi mi omogočalo dostojno življenje," je zaskrbljena študentka, ki sicer misli, da bo našla službo, vendar se zaveda, da bo morala privoliti v obliko zaposlitve, ki ni skladna z njeno izobrazbo, izkušnjami in kompetencami. "Oblast gleda na študentsko delo kot na luksuz. Kot da delamo med poletjem, da si lahko privoščimo potovanje. Sto petdeset evrov je norčevanje in dokaz odnosa, ki ga ima trenutna oblast do mladih. Seveda bomo denar vzeli, kdo pa ga ne bi. Si bomo pokrili vsaj minuse na karticah," pripomni Breznikova.
"Delam za nizko ceno, strank ne smem izgubiti"
V nezavidljivem položaju je tudi brezposelna sogovornica v poznih dvajsetih (njeno identiteto hranimo v uredništvu), ki ima zaključeno prvo stopnjo bolonjskega študija, službe pa ne dobi že več let. Vključena je v različne programe Zavoda za zaposlovanje, a do zdaj je delala le preko javnih del. Živi v najemniškem stanovanju, prejema socialno podporo, ima pa tudi subvencionirano najemnino. Kljub socialnim transferjem ne dobi dovolj za preživetje, zato zraven tega dela na črno kot varuška in lektorica. S tem mesečno zasluži še kakšnih 200 evrov, kar s socialno podporo nanese okrog 600 evrov. "Epidemija je moj položaj bistveno poslabšala, saj me zaradi ustavitve javnega življenja zelo redko prosijo za varstvo, in ker delam na črno, delodajalci do mene nimajo nobenih obveznosti. Tudi lektoriranje je zelo negotovo - bila so obdobja, ko sem imela ogromno dela in sem bila primorana zavračati ponudbe, zdaj pa je na primer obdobje, ko jih ni, in zato sem vesela vsake ponudbe. Delam za zelo nizko ceno, saj si ne morem privoščiti, da bi izgubila stranke. Vsak evro pride prav," razloži sogovornica. "Z Zavodom za zaposlovanje sem konstantno v navezi, ves čas spremljam oglase za delo in razpise, vendar služb enostavno ni. Pred dnevi sem natisnila okrog 50 prošenj, in ko dobim socialno podporo, jih nameravam razposlati v različna podjetja - trenutno namreč nimam dovolj denarja, da bi plačala poštnino za toliko prošenj. Res si želim varne zaposlitve, pripravljena sem delati tudi pod svojo izobrazbo," objasni svoj položaj.
Zadnjo izpoved, ki jo objavljamo v tem prispevku, je za Večer podala 22-letna Eva iz Kopra, ki študira v Ljubljani. Odkar je prišla v prestolnico, je delala za isto podjetje, mesečno je zaslužila okvirno 600 evrov. "Ker sem živela v študentskem domu, sem si lahko na srečo kar nekaj denarja prihranila. Marca so mi z danes na jutri javili, da me v službi ne potrebujejo več. Najprej nisem dojela resnosti situacije, živela sem iz rezerv, ko pa mi v vmesnem času ni uspelo najti druge službe, je bilo zelo težko. Pred tremi dnevi so me na srečo klicali iz podjetja, da me ponovno potrebujejo. Rešilo me je to, da mi zdaj ni treba plačevati študentskega doma, ker sem se vrnila nazaj domov, k mami. Kolegi v najemniških stanovanjih pa so imeli hujše probleme. Čeprav imam doma svojo sobo in računalnik, nekateri namreč nimajo niti tega, se je zame vse spremenilo in zdi se, kot da sem spet v srednji šoli," Eva opiše svojo situacijo. "Študij na daljavo je za vse veliko težji, ni motivacije, manjka pa tudi socialni vidik. Močno je opazna tudi generacijska razlika, saj se mnogi profesorji ne znajdejo. Na začetku so fakultete delale po hibridnem modelu, tako da so bili nekateri na fakulteti, drugi pa doma, ampak po mojem mnenju je bilo delo še bolj zmedeno, saj je moral profesor delati z dvema skupinama naenkrat. Zdaj, ko smo vsi na Zoomu, pa profesorji razlagajo sami sebi, nekateri morda delijo kakšne stvari, ampak opazna je vedno slabša prisotnost na predavanjih, komunikacija je bolj ali manj enosmerna. Vse skupaj deluje mrtvo in prisiljeno," pojasni 22-letna študentka. Zaskrbljena je tudi zaradi posledic padca nivoja znanja: "Lani sem opravila enega izmed težjih izpitov v živo, učila sem se en mesec in pol, pomagati pa si nisem mogla z ničimer. Sošolka ta izpit opravlja letos in ga ima preko spleta brez kakršnega koli nadzora." Razloži, da tudi, ko se profesorji odločijo za uporabo programa, ki zaklene druge programe na računalniku, kar se sicer zgodi redko, si študentje okrog sebe polepijo snov in rešujejo izpit s praktično neomejenimi pripomočki. "Ne morem reči, da profesorji nimajo interesa, ampak enostavno nimajo realnih možnosti za nadzor, saj lahko hitro pride do poseganja v zasebnost, če na primer zahtevajo, da študentje obračajo kamero po sobi," komentira Koprčanka.
Aplikacija ne nadomesti omizja
O študiju na daljavo smo govorili tudi s predsednikom Študentske organizacije v Mariboru Dejanom Spitalom. Poroča, da imajo študentje predvsem težave z IKT-opremo in zaradi slabe internetne povezave, slabe dostopnosti do študijskih gradiv, načina študija in pomanjkanja socialnega stika. "Naenkrat smo vse svoje študentske obveznosti preselili na splet, kar je vse prej kot idealno. Zaprtje knjižnic in prostorov za učenje je marsikomu odvzelo možnost učenja drugje kot doma. Manj je možnosti za nakup študijskih potrebščin in gradiv. Opažamo, da je veliko problemov tudi v komunikaciji, saj velikokrat nimamo odgovorov na zelo pomembna vprašanja, na primer, kako bo izvedeno zimsko izpitno obdobje," razložijo še aktivisti Kluba mariborskih študentov. Mariborski študentje tudi izpostavljajo, da mnogim prav tako velik del življenja pomeni kulturno udejstvovanje, ki ga prenos vsebin na splet ne more v celoti nadomestiti. "Okrogla miza v predavalnici ne bo nikoli enaka tisti, ki jo izvajamo preko aplikacije na spletu," zapišejo v odgovoru. Zaradi epidemije pa močno trpijo tudi prostočasne dejavnosti, ki so sicer pomemben dejavnik ob študiju in delu, še spomnijo.
Zaradi prekarnega dela v stalni negotovosti
Študij na daljavo pa ni edina težava, ki trenutno pesti mlade. Pomemben vidik je tudi delo, tako študentsko kot tudi redno ali pa prekarno. Mladi vstopajo na trg dela večinoma po končanem šolanju, zato jih večina začne aktivno iskati zaposlitev po dopolnjenem dvajsetem letu starosti, še izraziteje pa v drugi polovici dvajsetih let. Povprečna starost iskalcev prve zaposlitve na Zavodu RS za zaposlovanje presega 25 let. Prav mladi pa so v največji meri izpostavljeni prekarnim oblikam zaposlitve. Anketa, ki jo je sindikat Mladi plus zaključil 1. aprila lansko leto, ko posledice epidemije še niso bile vidne, je pokazala, da bi si lahko v tistem trenutku le 36 odstotkov vprašanih privoščilo kritje izrednih stroškov. Četrtina bi si denar morala izposoditi pri starših, petina pa si jih ne bi mogla privoščiti. Študentsko delo je med vprašanimi opravljalo 95 odstotkov študentov in dijakov, od tega kar 55 odstotkov vsak dan, tri četrtine pa jih brez študentskega dela težko preživi mesec.
V prvem valu so študentje prejeli 150 evrov solidarnostnega dodatka, enako vsoto pa bodo prejeli tudi v drugem. Mnogi opozarjajo, da je to glede na zgornje ugotovitve o položaju mladih občutno premalo, z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa dodajajo, da lahko mladi izkoristijo tudi ukrepe, ki jih je vlada opredelila v interventnih koronazakonih, ki so omejeni na status posameznika in ne na starost. Na podlagi zgoraj orisanih dejstev lahko mirno trdimo, da se je ekonomska situacija mladih zaradi epidemije in popolne zaustavitve javnega življenja bistveno poslabšala, saj je večini prav študentsko delo pomenilo glavni vir prihodkov. Številni so ostali brez glavnega vira zaslužka, ki je potreben za uspešen študij in ne nazadnje za golo preživetje, položaj študentov orišejo tudi aktivisti Kluba mariborskih študentov. Maja Šedivy iz Zavoda PIP, ki študentom Univerze v Mariboru ponuja brezplačno pravno pomoč, pa pojasni, da so se študentje na njih pogosto obračali zaradi študentskega dela. "Sploh za to zadnje obdobje pred razglasitvijo epidemije, ker niso dobili plačil od delodajalca. Večinoma se to potem reši s posredovanjem študentskega servisa, nekaj pa je bilo tudi takih situacij, da so se morali študentje z našo pomočjo in s kakšnim dopisom angažirati, da so ta sredstva dobili," razlaga sogovornica in pripomni, da se na Zavodu PIP trudijo čim bolj celostno obravnavati, opozoriti na vse možnosti in stranke napotiti tudi k drugim službam in institucijam.
Kako pa na položaj mladih gledajo odločevalci? Mladi so, predvsem zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj, opredeljeni kot ranljiva skupina na trgu dela in so zato tudi ena izmed prednostnih ciljnih skupin programov aktivne politike zaposlovanja (APZ), so sporočili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot so dejali, je vanje vključenih 30 odstotkov mladih, najuspešnejši pa so tisti, ki omogočajo pridobivanje praktičnih in delovnih izkušenj. Sporočili so še, da je eden glavnih ciljev pri izvajanju aktivne politike zaposlovanja v obdobju 2021-2025 hitrejši prehod mladih do 29 let na trg dela. "Poudarek bo na aktiviranju mladih brezposelnih, predvsem tistih, ki jim preti dolgotrajna brezposelnost. APZ-programi za mlade bodo usmerjeni v tista usposabljanja in izobraževanja, ki jih potrebuje trg dela, progami za spodbujanje zaposlovanja pa bodo spodbujali zaposlovanje mladih za nedoločen čas. Cilj bo trajnejša integracija na trg dela, zato bodo podprti programi, ki bodo spodbujali trajnostne zaposlitve," so dejali z ministrstva.
Študentski dom je mnogim stalno bivališče
"Slogan Študentskih domov Maribor, Več kot le dom, se je ravno v teh zaostrenih razmerah potrdil - veliki večini študentov soba v študentskem domu praktično predstavlja prostor stalnega bivanja. Ne gre samo za postelje, študentski domovi svojim stanovalcem poleg postelje nudimo veliko možnosti obštudijskih dejavnosti, ki jih začasno izseljeni stanovalci zagotovo pogrešajo. Seznanjeni smo bili z veliko žalostnimi zgodbami o težkih socialnih razmerah in nedostopnosti internetne povezave nekaterih stanovalcev na naslovu stalnega bivanja in zaznali smo precej stisk naših stanovalcev. Uprava Študentskih domov je skupaj s Študentskim svetom stanovalcev ŠD v skladu s svojimi pristojnostmi prisluhnila posameznikom. Že od začetka epidemije zelo sodelujemo s stanovalci in se jim na tem mestu zahvaljujemo, da tako dobro razumejo situacijo in se držijo pravil v domovih, ki so, roko na srce, precej neživljenjska. Vsi pa bi si želeli predvsem smiselnega in učinkovitega ukrepanja," so sporočili iz Študentskih domov Maribor. Mariborski študentski domovi imajo v normalnih razmerah polno zasedene kapacitete, kar pomeni, da v njih biva 2663 stanovalcev. Kljub epidemiji je v njih ostalo 13,2 odstotka stanovalcev. Študentski dom Ljubljana pa razpolaga s skupno nekaj več kot 7500 ležišči; v času drugega zaprtja jih je v domovih ostalo približno 13,5 odstotka, kar je precej več kot ob prvem zaprtju, so sporočili.
Študentsko delo je med vprašanimi opravljalo 95 odstotkov študentov in dijakov, od tega kar 55 odstotkov vsak dan, tri četrtine pa jih brez študentskega dela težko preživi mesec
O položaju mladih med epidemijo priča tudi podatek, da je bilo največ pravnih vprašanj, naslovljenih na Zavod PIP, povezanih z najemnimi pogodbami. V težavah so bili sploh tisti, ki so se z najemnimi pogodbami zavezali praktično za celo leto in imajo ob morebitnem odstopu od pogodbe trimesečni odpovedni rok. Študentom svetujejo po priporočilih ministrstva, in sicer, da bi se najemniki sporazumeli o plačevanju pavšala oziroma samo stroškov, tistim, ki bi želeli nemudoma odpovedati najemno razmerje, pa da bi bilo to mogoče brez odpovednega roka. "Ampak to je seveda vse stvar dogovora," razlaga sogovornica iz Zavoda PIP. "Mislim, da so do zdaj v dveh primerih od osmih sporočili, da se jim je z lastnikom stanovanja uspelo dogovoriti," pojasni Šedivyjeva.
Ustaviti deložacije
Da so v še posebno nezavidljivi situaciji tisti, ki najemajo stanovanja na trgu, in tisti, ki so se morali izseliti iz študentskih domov, ugotavljajo tudi v anketi na Inštitutu za študije stanovanj. "Velik delež mladih, ki najemajo na trgu, se je bil prisiljen zaradi zmanjšanega obsega dela ali popolne izgube prihodkov izseliti in si poiskati manjše stanovanje ali se seliti k sorodnikom ali prijateljem. Vsekakor to ni težava, ki se pojavlja zgolj v času epidemije, pač pa je ob vse večji prekarizaciji dela vedno bolj prisotna. Še posebno tvegano okolje pa se ustvarja v kombinaciji z nereguliranim, nenadzorovanim in posledično nevarnim najemnim trgom, kjer je ogromno sivega in črnega najema ter se najemnine nenadzorovano spreminjajo po volji lastnika. Enako velja za deložacije, kar je problem tudi zato, ker se večina najemnikov - tudi tistih, ki najemajo na črnem trgu - ne zaveda svojih pravic ali pa se preprosto ne želi ali ne zmore spuščati v sodne postopke. Za tiste, ki so se morali izseliti iz študentskega doma, pa se kot dve največji težavi kažeta izguba študentskega dela v kraju študija in torej vsakršnih prihodkov ter ob selitvi nazaj domov neprimernost prostorov za študij in onemogočen dostop do nekaterih študijskih gradiv," razlaga Maša Hawlina z Inštituta za študije stanovanj in prostora. Nataša Lombergar iz Urada za mladino Republike Slovenije dodaja, da v Sloveniji manjka predvsem celostne sistemske ureditve stanovanjske problematike, ki bi mlade podpirala in jim omogočila prehod v samostojno življenje. "S tem so namreč tesno povezane zaposlitve, ne zgolj zaposlitve, ampak oblike zaposlitev, ki ne omogočajo, da bi se mladi lahko v večji meri vključili na stanovanjski trg z nakupom nepremičnin ali pa si uredili najemniško stanovanje, ker teh preprosto zmanjkuje. Ali so predraga, tržne cene najemnih stanovanj so previsoke glede na povprečne prihodke slovenskih državljanov, neprofitnih najemnih stanovanj pa skorajda ni. Pri tržnih najemih je veliko kršitev osnovnih pravic najemnikov ipd.," pojasni Lombergarjeva. Hawlina meni, da bi vlada nemudoma morala zavarovati najbolj ranljive, torej najemnike tržnih stanovanj, ter do nadaljnjega ustaviti deložacije, dobro pa bi bilo tiste, ki so doživeli upad dohodkov, zaščititi tudi z zamrznitvijo ali oprostitvijo najemnin.
Z ministrstva za okolje in prostor so sporočili, da se vlada zaveda problematike oteženega dostopa do primernega stanovanja med mladimi. "Rešitev v prvi vrsti predstavlja krepitev fonda javnih najemnih stanovanj, kar je temeljno vodilo stanovanjske politike, opredeljene v resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025. Za vzpostavitev vzdržnih pogojev za gradnjo javnih najemnih stanovanj je vlada 7. januarja 2021 sprejela predlog zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona ter ga poslala v obravnavo državnemu zboru. Sprejetje novele načrtujejo v prvi tretjini tekočega leta, bo pa z uskladitvijo višine neprofitne najemnine in s hkratnimi spremembami sistema subvencioniranja najemnin omogočila učinkovitejše izvajanje stanovanjske politike ter zagotavljanje zadostnega števila javnih najemnih stanovanj," so dejali. "Ob tem bo vzpostavljeno izvajanje javnega najema stanovanj, stanovanjskim skladom pa bo omogočeno dodatno zadolževanje za potrebe projektov gradnje novih javnih stanovanj," so pripomnili. Dodali so še, da bodo pri izvajanju najema imeli prednost prav mladi in mlade družine. Stanovanjski sklad RS bo do leta 2023 zagotovil 2360 novih javnih najemnih stanovanj in najemnih oskrbovanih stanovanj. Med navedenimi projekti je izključno mladim namenjen projekt soseske Skupnost za mlade Gerbičeva, kjer bo zgrajenih 109 stanovanjskih enot, namenjenih bivalni osamosvojitvi mladih od 18. do dopolnjenega 29. leta starosti. Ob tem računajo tudi na investicije občin, s čimer bi povečali dostopnost do stanovanj za vse. Kaj bodo mladim, če bodo, prinesle obljube ministrstev, se bo pokazalo v prihodnjih letih. Za zdaj lahko le upajo na čimprejšnji konec epidemije in ukrepov, ki njihove težave še poglabljajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
