(ŠESTI DAN) Danes smo na pragu vsega, kar je ob trenutku vstopanja v Nato grozilo zgolj hipotetično

V času vstopanja Slovenije v Severnoatlantsko zavezništvo je šlo za obdobje, ko so bile neposredne vojaške grožnje precej bolj oddaljene kot danes. Čeprav se je tudi takrat razpravljalo o podobnih stvareh - o geopolitičnem položaju Slovenije v Evropi, migracijskih tokovih in potencialno vedno nemirnem Balkanu. A razprava se je zdela bolj kot ne ideološka, brez oprijemljivih povezav s konkretnimi razmerami, na katere bi bilo možno aplicirati vstop v Nato. Za številne predstavnike mlajših generacij, ki so takrat že imeli možnost glasovanja na referendumu, so se še najbolj konkretni zdeli argumenti v zvezi z vzpostavitvijo profesionalne vojske, ki bi jih odrešila vedno bolj nepriljubljenega služenja vojaškega roka. Odločitev za to je bila sicer sprejeta že pred vstopom, a ob predpostavki, da bo Slovenija postala članica zavezništva, zaradi česar bo temu primerno preoblikovala svoje oborožene sile.

Na referendumu je vstop Slovenije v Nato dobil prepričljivo, 66-odstotno, podporo. Volivci namreč takrat niso glasovali za vstop v Nato samo zaradi varnostnih garancij, ki jih ta prinaša, saj, kot rečeno, okoliščine niso bile takšne, da bi v prvi vrsti zahtevale tovrsten razmislek. Vstop v Nato so podprli tudi zaradi želje po priključitvi krogu zahodnih držav z demokratičnimi vrednotami, ki jih je članstvo v tej organizaciji predstavljalo. Ob vstopu v Evropsko unijo se je marsikomu ta poteza zdela naravna.

Danes je zanimivo brati takratne izjave politikov in mnenjskih voditeljev, ki so z obeh političnih polov ljudi nagovarjali za vstop v EU in Nato. "Poglavitni argument za to, da se gre v Nato, je, kar je rekel ruski predsednik Putin, in sicer, da je svetovno ravnotežje sil izven ravnotežja, zaradi česar moramo ustvariti novo svetovno arhitekturo. In tu je zdaj vprašanje, ali bomo mi zraven, ali pa ne bomo. Ko se bo ustvarjala nova svetovna arhitektura, moramo biti zraven, drugače bomo objekt, ne pa subjekt svetovnega dogajanja," je pred referendumom leta 2003 v Odmevih povedal Janez Stanovnik, ki je tega leta prevzel tudi vodenje krovne borčevske organizacije. Na nek način se te besede dve desetletji kasneje uresničujejo, čeprav morda ne na način, ki ga je predvidel Stanovnik. V svetu se dejansko vzpostavlja novo razmerje sil, Slovenija pa je v tem procesu izbrala svojo stran.

Kako moteče je danes članstvo Slovenije v Natu za Rusko federacijo, kažejo tudi informacije o tem, da so želeli ruski obveščevalci, ki so v zadnjih mesecih intenzivirali svojo dejavnost v državi, vplivati celo na to, da državni vrh ne bi na načrtovan način obeležil 20-let vstopa v zavezništvo, s čimer bi navidezno zmanjšali pomen tega dejanja za Slovenijo.

Tako kot pred vstopom v Nato tudi danes stroka meni, da bi Slovenijo stalo precej več, če bi želela sama zagotavljati obrambo države v primerjavi s stroški, ki so povezani z vstopom pod varnostni dežnik zavezništva. A pri investicijah v obrambni sistem se Slovenija kasneje ni izkazala, saj se nikoli niso približale želeni višini dveh odstotkov BDP. Pri tem je najnižjo točko dosegla v letih od 2014 do 2017, ko so obrambne investicije padle celo pod odstotek BDP. Po mnenju poznavalcev iz tega časa izvira tudi razvojni zaostanek slovenske vojske, pa tudi kadrovske težave.

Tudi zaradi takšnega odnosa v preteklosti so danes potrebne milijardne investicije v Slovensko vojsko, od katerih bo največji del namenjen vzpostavitvi srednje bataljonske bojne skupine in nakupu oklepnikov, kar je prav tako zaveza, ki jo je Slovenija dala Natu. Če na tem mestu pustimo ob strani vprašanje proizvajalca in tipa oklepnikov, pa seveda tudi pomen tega, kdo bo podpisal pogodbo, sta tako zdajšnja Golobova levo-sredinska kot prejšnja Janševa desno-sredinska vlada podpirali krepitev vojske in izpolnitev slovenskih zahtev v Natu. A ravno oklepniki so nazoren prikaz, kako so slovenske zaveze Natu lahko predmet vsakokratnih predvolilnih iger.

Kritiki pravijo, da se je v zadnjih 20 letih tudi Nato v marsičem spremenil, kar morda drži, a spremenile so se tudi varnostne razmere. O tem, kako korenite so, pričata tudi vstopa Finske in Švedske v zavezništvo, saj gre za državi, ki ju je v preteklosti marsikdo izpostavljal kot zgled za to, kako je možno tudi s politiko nevtralnosti uspešno zagotavljati nacionalno varnost.

Danes smo na pragu vsega, kar je ob trenutku vstopanja v Nato grozilo zgolj hipotetično. Zaradi ruske agresije v Ukrajini prihaja do bistvene spremembe varnostne arhitekture stare celine, kjer so razmere najbolj nestabilne v času po drugi svetovni vojni. Vprašanje migrantov se je spet vrnilo na politične agende v državah članicah EU, zaradi razmer na Bližnjem vzhodu, pa bi lahko razmere na tem področju postale še precej bolj resne. Dodaten dejavnik nestabilnosti pomeni tudi dogajanje na Zahodnem Balkanu, regijskem poligonu za interese Kremlja pa tudi Viktorja Orbana.

Glede na navedeno ne čudi, da se je Nato v kratkem času od "možgansko mrtve" organizacije, kakor jo je še pred nekaj leti označil francoski predsednik Emmanuel Macron, reanimiral v vitalno organizacijo, katere članice pospešeno višajo izdatke za obrabo in z namenom krepitve odvračalne drže snujejo potencialne obrambne aktivnosti, ki jih tudi demonstrirajo.

A zgodba se s tem žal ne konča, saj se medtem ko se na vojaški ravni Nato vrača na pot za dosego svojega potenciala, na politični ravni kažejo razpoke med državami članicami. Na eni strani so članice, ki si prizadevajo za dolgoročno pomoč Ukrajini, tudi v orožju, in so se k temu pripravljene zavezati z dvostranskimi sporazumi. Med temi je tudi Slovenija. Na drugi strani se znotraj EU in Nata krepijo tudi proruski elementi, ki se najbolj jasno manifestirajo skozi poteze madžarskih in novih slovaških oblasti. Ob tem pa je v Natu aktualno tudi vprašanje, kako Ukrajini zagotoviti pomoč, ki bo "Trump-proof" v primeru neželene spremembe političnega kurza ob morebitni menjavi v Beli hiši.

Po 20 letih od slovenskega vstopa in 75 letih od ustanovitve zavezništva se na nek način torej delo komaj zares začenja.