(ŠESTI DAN) Evropska unija po Merklovi in s Scholzem

Darja Kocbek
11.12.2021 05:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

S tem, ko si je novi nemški kancler Olaf Scholz za prvo pot v tujino izbral Pariz in Bruselj, je povedal, da Nemčija pod njegovim vodstvom še naprej računa na zavezništvo Francije in da namerava tudi v Bruslju nadaljevati vlogo svoje predhodnice Angele Merkel. Za vlogo in položaj, ki ju bo imel v Bruslju, bo precej bolj kot obisk pri vodilnih funkcionarjih evropskih institucij v tem tednu odvisen pečat, ki ga bo tam prihodnji teden pustil med voditelji preostalih članic na vrhu EU.

EU je bila pred 16 leti, ko se je Angela Merkel vrha EU prvič udeležila kot nova kanclerka, precej bolj enotna, kot je danes. Za seboj je imela največjo širitev v svoji zgodovini. Države Srednje in Vzhodne Evrope so bile novinke, njihovi voditelji navdušeni, da so lahko sedeli na vrhu EU za skupno mizo z voditelji zahodnih članic. Gospodarstvo je bilo v vzponu, zahodne članice so se mastile s sadovi gospodarskega prevzema novih članic, z dobički od pridobitve novih trgov in zahodnega blaga željnih potrošnikov, ki so bili hkrati množica poceni delovne sile.

Od takrat je EU eno zelo pomembno članico, Združeno kraljestvo, že izgubila. Vsako leto je bolj razklana, vezivo, ki jo drži skupaj, je vse šibkejše. Nesoglasja in različne interese držav članic je epidemija le zasenčila. Razpad EU ni več tabu tema. Glavna naloga Olafa Scholza bo, da jo zadrži skupaj, saj je to v največjem nacionalnem interesu Nemčije. Za nemško izvozno usmerjeno gospodarstvo je skupni trg EU s 500 milijoni potrošnikov nujno potreben. Zaradi tega Scholzu preprosto ne ostane nič drugega, kot da nadaljuje politiko svoje predhodnice in na vse mogoče in nemogoče načine išče kompromise med vse bolj skreganimi in razklanimi državami članicami. Denarja je za kupovanje soglasij vsaj za zdaj, ko ga centralne banke pospešeno ustvarjajo iz nič, na voljo še dovolj, čeprav je vse bolj brez vrednosti.

V zadnjih petih letih si je prizadeval vlogo glavnega stratega EU prevzeti francoski predsednik Emmanuel Macron, ki pa se mu spomladi prihodnje leto izteče mandat. Za zdaj ni napovedal, ali bo kandidiral za novega. Tudi če bo, zmage nikakor nima zagotovljene. Scholz tako še ne ve, koga bo po francoskih predsedniških volitvah imel za sogovornika v Parizu. V Italiji, ki je tretja največja članica EU, je na čelu vlade zdaj nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi. Na njegovo podporo novi nemški kancler lahko računa, še posebej, ker se je že njegova predhodnica s pristankom na pandemični sveženj za podporo oživitvi gospodarstva EU odpovedala zahtevam po strogi varčevalni politiki prezadolženih držav in javnofinančnemu presežku Nemčije.

Ne glede na to, kdo bo v največjih državah članicah Scholzev sogovornik in kakšne interese bo zastopal, EU grozi inflacija, gospodarsko okrevanje držav zavira pretrganje oskrbovalnih verig. Bolj ko se bodo kopičile gospodarske težave, bolj bo popuščala malta, ki še drži skupaj EU, več bo nacionalizma v državah članicah, težje bo v Bruslju mogoče najti skupni imenovalec. K tem trenjem in nesoglasjem znotraj EU je treba dodati še geopolitične premike na globalni ravni, kjer EU ne igra pomembnejše vloge, je pa od teh premikov še kako odvisna njena prihodnost in prihodnost njenih članic.

Prvi velik preskusni kamen EU po Merklovi bo energetska kriza. Medtem ko je ena ključnih politik EU v prihodnjih letih zeleni prehod, gospodarstvo in gospodinjstva vse bolj pestijo visoke podražitve energentov, zlasti plina. Njegov glavni dobavitelj je Rusija. Če bi se odločila zapreti pipo, bi velik del evropskega gospodarstva obstal, ljudje pa bi zmrzovali, ker se ne bi imeli s čim ogrevati. Hkrati je Moskva ena ključnih sil pri reševanju napetosti v sosedstvu EU, zlasti v Ukrajini in Belorusiji. Tli tudi na tleh nekdanje Jugoslavije, zlasti v Bosni in Hercegovini. Nemir v soseščini pomeni tudi nemir znotraj EU, kar marsikomu na globalni ravni ustreza.

Med dediščino, ki jo EU zapušča Angela Merkel, je tudi dogovor o naložbenem sporazumu med EU in Kitajsko lani tik pred iztekom nemškega predsedovanja Svetu EU. S tem dogovorom je spravila v slabo voljo novo administracijo v Washingtonu in Pekingu dala večji vpliv v EU in Nemčiji.

Za rešitev vprašanj, ki jih je zapustila Merklova, EU skupaj z novo koalicijo v Berlinu pod vodstvom Olafa Scholza najprej potrebuje dobro strateško vizijo. Zdaj je to misija nemogoče.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta