(ŠESTI DAN) Festival podnebnih melodij

Pariz 2015, COP21. Stoječe ovacije po na pol izpraznjenih halah kongresnega centra, še v press centru smo si vzeli minuto za postanek, aplavz, nekakšno upanje - celo BBC-jeva ekipa okravatenih resnih journotov je vstala izza posvečene mize. Trajalo je minuto, dve, potem smo se priklopili na mašine sporočati novico po svetu. Vendarle smo dobili prvi resni globalni podnebni dogovor! Še je upanje, človeštvo še premore globalno pamet! Da, vplivalo je tudi to, da se je zgodilo prav v Parizu, ki ga je en mesec pred pogajanji hudo ranil teroristični napad v Bataclanu. Nekako je pomenilo še več, svet se je pripravljen združiti proti zlu, pa naj bodo to teroristične celice ali ogljikov dioksid, ki ga izpuščamo vsi, torej mi.

Hitro vrtenje naprej v 2023, na COP28. Seveda, tudi v Dubaju so bili aplavzi, itak so postali folklora. En tak obred v mehurčku, ajd, mehurju, vendarle se je v Dubaj nagnetlo na tisoče ljudi z vsega sveta, dobesedno vsega. Delegacije nekaj manj kot 200 držav, nevladniki, domorodci in kar je tokrat postalo očitno še pred začetkom - lobisti naftnih mogulov, zgolj teh naj bi bilo okoli 2000. In drugi seveda, recimo jedrski. Njihova prisotnost je sicer razumljiva, doslej pa ni bil nikoli tako razumljen njihov vpliv. V Köbenhavnu (COP15) je denimo vladnik z nekega indonezijskega otoka hitel razlagati, da oni pa res lepo zažigajo gozdove in da so orangutani čisto okej. Seveda. Poslušal ga ni nihče. Ampak vendarle so igro vodili politiki, kamorkoli že, včasih tudi v popoln flop, kot recimo prav v Köbenhavnu, a so vedeli, da flopu sledi diplomatski davek. Danes je ta pogajalska zver čisto drugačna - seveda še tečejo usklajevanja tekstov, pogajanja, a to je le del cirkusa. Kot je v komentarju za Večer zapisala Lučka Kajfež Bogataj: "V dramaturgiji ne sme manjkati zapletov – pogajanja morajo biti težavna, zavleči se morajo v noč in ne sme manjkati klicev k razumu. Še več, podaljšati se morajo za kak dan, da nihče ne more dvomiti, da je bilo kaj vnaprej dogovorjenega." Skratka drama ne sme umanjkati že zato, da se zadeva ohrani, politika vendarle potrebuje svoj letni veliki globalni šov z novinarji, publiko in vsem ostalim. Veliki festival podnebnih melodij, kjer v ozadju še vedno (če ne vedno bolj) odzvanjajo trdi črni naftni ritmi.

Pa poglejmo. Velika zmaga pogajanj je prva omemba opuščanja fosilnih goriv. Kar je dobro, četudi 20 let prepozno, ampak bi bilo lepo, ko ne bi bilo tako očitno, da je ta besedna zveza v končnem dokumentu zgolj zato, da reši obraz pogajanj. Iz osnutkov je padala in se mukoma znova vračala, zato simbolični pomen gor ali dol, v formulaciji, kot jo ima na koncu, pomeni le "dobro bi bilo, da se svet reši fosilnih goriv (le v energetiki!)" in prav nič več. Tudi sklad za pomoč revnim, ki ga je predsedujoči Sultan Al Džaber otvoritveno naznanil na začetku konference, zveni lepo, a izračuni so pokazali, da je doslej vanj kanila kapljica od nujno potrebnih milijard. Bogate države, ki so najbolj odgovorne za izredne podnebne razmere, so doslej skupaj obljubile nekaj več kot 700 milijonov dolarjev v sklad za izgube in škodo – kar je manj kot 0,2 odstotka nepopravljivih gospodarskih in negospodarskih izgub držav v razvoju zaradi podnebnih sprememb. In tako naprej, večina sporazuma je sicer dobronamerna, deloma spodbudna, kot denimo prva omemba metana, a povsem brez zob. Še več, v njem je najti tudi kaj zaudarjajočega, kot je recimo naslanjanje na tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, ko se vendar svetovna tehnološka in znanstvena srenja strinja, da so te tehnologije drage in neučinkovite. A ne le krovni dokument, presenetile so tudi stranske pogajalske akcije, kot je denimo jedrska deklaracija. Dvaindvajset držav, seveda takih z jedrskimi kapacitetami, je tako, mimogrede, podpisalo zavezo o potrojitvi jedrskih zmogljivosti do leta 2050. Ne vemo za druge, ampak ni sedanja vlada obljubljala referenduma o jedrski prihodnosti Slovenije? Nismo poslušali obljub o tem, da se je pred gradnjo neznosno dragega drugega bloka v Krškem dobro najprej pogovoriti s prebivalstvom, ki ga bo plačalo? A tudi povsem na splošno - če so bili še pred leti jedrski napori na podnebnih pogajanjih sprejeti z obilico dvoma, je danes očitno vse drugače. In seveda je jedrska opcija pristala tudi v končnem tekstu.

Je še upanje v podnebni cop ali je ostal le še flop? Verjetno drugo, sploh ob dejstvu, da bo naslednje leto konferenco, ki naj bi reševala človeštvo pred podnebnim zlomom, gostila še ena naftna prestolnica - Azerbajdžan. Kot bi podnebna pogajanja priredili na naftni ploščadi.