Medtem ko v nekaterih evropskih državah luč na koncu tunela temačnega in težkega časa epidemije močno sveti, ko odpravljajo večino ukrepov in fokus premikajo v postpandemično okrevanje, smo mi globoko v temno rdečem. Luč alarma? Marsikje dihajo bistveno lažje kot pred meseci, da ne rečemo svobodno, pri nas na ulicah prestolnice vdihavamo solzivec. Izjemen je kontrast, ni nam v ponos. V ljudi, ki protestirajo ob sredah, buta vodni curek iz policijskega vodnega topa. Žalostni so ta hip obrazi Slovenije. Nesposobnost pogovarjanja, strpnega dialoga, verbalno in celo fizično nasilje so postali del forme mentis, stanja duha na ravni vsakdanjih odnosov. Prepirajo se družinski člani, sodelavci, ki se ne strinjajo, gledajo drug mimo drugega, se zaničujejo. Začetno solidarnost iz obdobja, ko je virus nenadoma udaril v življenja vseh in vsakega, so zamenjali egoizmi in nerazumevanje. Sočutje se je umaknilo jezi in stiskam. Cepljeni se jezijo nad necepljenimi. In obratno. Novinarje, ki opravljajo svoje delo, po novem pljuvajo in zmerjajo, mar ne? Vlada uničuje Slovensko tiskovno agencijo, v teku je desant na RTV. Oba sta stebra slovenskega medijskega sveta. V zrelih družbah in državah izjemno zahtevne odločitve, ki pomenijo pretres v življenjih, kot je uvajanje pogoja PCT, kaj šele PC, politika pripravi s strokovnjaki, pravno testira, odmeri ustrezen čas za prehodno obdobje, ustrezno pojasni in skomunicira, pri nas vlada stvari ureja z odloki, arbitrarno. Vlada naj premisli utemeljenost vladanja z odloki, mimo državnega zbora kot osrednjega foruma demokracije, je v četrtek zvečer rekel predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez. Je kdo že prevzel politično odgovornost za vse te napake, ki jih mora ustavljati celo sodišče? Ne, Janša se je odzval v znani maniri, da bodo za nove smrti krivi nekateri med ustavnimi sodniki. Kaj je naredil po zadnjih protestih? Obsodil je nasilje, a istočasno napovedal predvsem menjave v ljubljanski policiji.
Iz družbe upanja smo se pogreznili v družbo nezaupanja in brezupa
Vsi rubikoni so prestopljeni. To ni hipni izbruh konfliktov v družbenih procesih po slovensko, smo v naslednjem stadiju večletne, sistematične razgradnje, degradacije države in njenih institucij. Janševa vlada je v tem absolutni prvak, njena zgodovinska odgovornost je nedvoumna in neizbežna. Povsem razvodenela stališča in vloga neposredno izvoljenega predsednika Pahorja so tragičen madež na tej sliki. Račun, ki ga plačujemo danes in ga bodo še naslednje generacije, je že sedaj visok, v družbi se zrcali v njenih novih razkolih, razpokah in v resnici tudi razpadu. Nova polarizacijska fronta se iz tradicionalnega nabora tukajšnjih ideoloških delitev seli (še) k cepljenju. To je naslednji osrednji projekt upravljanja epidemije, pri katerem je vlada zavozila. S tem se je odprl dodaten prostor za tiste, ki jim je ta hip to edini politični program. V Večeru smo vedno opozarjali na avtoriteto strokovnjakov, na nujnost, da prvi rešujejo tako zapletene probleme. A iz tedna v teden je jasno, da je del stroke privolil v politično igro, saj vedno znova dovoli, da ga politika povozi. Poniža. A ne udari po mizi, ampak v nekaj urah mirno revidira svoja stališča. Ali pa ta postanejo "osebna". Nazadnje pri uvajanju pogoja PC, pri opozorilih in zadržkih glede cepiva Janssen za določene skupine ljudi. Zaradi vsega tega se množijo protesti. Kolesarski trajajo že mesece, nato so se jim pridružili še proticepilski. A slednji, sprva poganjani predvsem od teoretikov zarot in zanikovalcev virusa, so narasli v heterogeno množico jeznih ljudi, ki ne zaupajo. Vladi? Predvsem vladi. Politiki. A tudi stroki. Nikomur več. Ljudje, stisnjeni v kot na različne načine, nemalokrat bežijo v vzporedne svetove. Tudi namišljene. Kar skrbi najbolj, je dejstvo, da so v tej množici tudi jezdeci novega populizma, ki kujejo politične ali kapitalske profite, dobili so nevaren manevrski prostor usmerjanja frustracij. Vsaj del etablirane politike kalkulira, kako iz nje poloviti tiste, ki so (ne)povratno zapustili bazene tradicionalnih strank. Med njimi so skriti tudi podtaknjenci, ki kanijo maske - ne te, ki ščitijo pred okužbami - odvreči, ko se bodo spet delile karte za obvladovanje vzvodov moči.
Iz družbe upanja smo se pogreznili v družbo nezaupanja in brezupa. Vlada mora iz Delavskega doma v Trbovljah pobegniti pri zadnjih vratih. Trdovratno oklepanje oblasti, ko oblast že dolgo nima več nobene večine v DZ, ne zaupanja ne legitimnosti, je treba presekati z dogovorom o volitvah. Je deeskalacija trenutnih razmer možna? Predvsem je nujna, in to čim prej. Da bi to uvidel Janša, ni pričakovati. Da razume oblast kot svoj slonokoščeni stolp, v katerem so dovoljena vsa sredstva in izguba stika z realnostjo, je simbolično pokazal tudi ta teden, ko je plezal na dimnik Termoelektrarne Trbovlje. Nekoč je naš premier govoril o svetilnikih 21. stoletja in Sloveniji med njimi. Danes smo res kvečjemu dimnik 21. stoletja, z zamegljenimi pojmi o državi in obilo nesnage.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
