Srečko Klapš
Pogosto nam v prestolnici očitajo, da v Mariboru in Podravju samo tarnamo in iščemo izgovore, da za slabši finančni, razvojni, plačni, zaposlitveni in še kak položaj s prsti kažemo na Ljubljano. In da sami ne storimo dovolj, da bi negativne trende in zaostanek za zahodno regijo na vzhodu obrnili.
V primeru aktualnega odhoda Nove KBM na sprva začasni in nato stalni naslov v Ljubljano, oziroma izpeljanko njenega rimskega poimenovanja - Emoniko, bi prste morali uperiti v Budimpešto. Še prej pa v kratkovidno politiko nekdanje premierke Alenke Bratušek in premierja Mira Cerarja, ki sta v strahu pred zloglasno evropsko trojko in grškim scenarijem po diktatu Bruslja finančni sinonim Maribora, Kreditno banko Maribor, ki bi prihodnje leto praznovala sedem desetletij, (pre)poceni za 250 milijonov evrov prodala. In da je to bil najboljši trenutek za novico o prodaji NKBM, zaradi česar sta s Cerarjem zadovoljna, je še dejal takratni finančni minister Dušan Mramor. Še prej je država izbrisala premoženje sto tisoč malih delničarjev, ki so to postali prav zaradi zaupanja v domačo bančno in finančno inštitucijo. Ob čemer smo davkoplačevalci bančno luknjo, ki so jo ustvarjali od politike izbrani bančni menedžerji, menedžerke in nadzorniki, zapolnili z okoli milijardo evrov.
Finančno zviti Američani pa so nam le v sedmih letih pokazali, koliko je v resnici Nova KBM vredna. Ko so ji priključili še štiri konkurenčne banke, naj bi jo madžarski bančni skupini OTP prodali za milijardo evrov. Še prej so iz nje z dividendami in prodajami hčerinskih družb izvlekli še nekaj sto milijonov. In glede na to, da so jo kupili za 250 milijonov, so njeno vrednost početverili.
In tudi za to so morali Madžari, kot nam je priznal v enem od intervjujev prvi mož OTP Sandor Csanyi, plačati veliko več, kot so nameravali. Ob gradnji štiristomilijonskega poslovnega centra Emonika v središču Ljubljane je njihova poslovna logika razumljiva. Iz Ljubljane bodo lažje osvajali tržne deleže in bili blizu velikim državnim ter zasebnim poslom. Tudi ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki ve, kako se takim in drugačnim poslom streže, se smeji.
Za razliko od mariborskega župana Saše Arsenoviča, ki obžaluje odhod banke, ki še nosi ime njegovega mesta v prestolnico, češ da ne more nič storiti, ker je to legitimna odločitev lastnika. Zdaj že ne več, a lahko bi se formalno in tudi neformalno, on ali njegovi predhodniki, oglašali že prej. Arsenovičevih tudi ni veliko slišati ob zatonu mariborskega letališča, ki ga še naprej zapirajo po zimskem voznem redu, torej dve uri prej. Morda se oglasi, ko ga bo, zanimivo ponovno Alenka Bratušek, povsem zaprla. Tudi nadčloveškim naporom 350 zaposlenih za obstoj Mariborske livarne se še ni pridružil ... in tudi njihova usoda je odvisna od dobre volje v Ljubljani. Ob kritiki župana ne moremo mimo molka sedmih mariborskih poslancev, katerih imen večina meščanov niti našteti ne zna. Kje so časi Mogeta, Partljiča, Jagodnika, tudi Pečeta in Jerovška ...?
Res storimo dovolj, da bi zaostanek za zahodno regijo na vzhodu obrnili?
Še pomnite Zavarovalnice Maribor? Pred leti so jo čez noč preimenovali v Savo, kakor tudi njene hčerinske družbe, ki so jih preselili v novo stekleno poslovno stavbo na Taboru. Sanje o štajerskem finančnem stebru so se razblinile tudi zaradi takratnih bančnih in zavarovalniških igralcev, ki so sedeli na najmanj dveh stolih. Matjaž Kovačič se je zapletel s politiko, ki je pod krinko tega načrta "poskrbela" za svoje, in se ujel v posle, zaradi katerih greje zatožne klopi. David Kastelic, zadnji prvi mož Zavarovalnice Maribor, je sprva miril, da kljub preimenovanju Zavarovalnica Sava ostaja v mestu ob Dravi, a se je kaj hitro pokazalo, da odločevalske niti vlečejo v Ljubljani. Tudi njen novi prvi mož Jošt Dolničar prihaja na delo od tam, in še preden je ta prišel v Maribor, je Kastelic raje odšel k mini konkurenci v Grawe.
Še en hibridni poslovni sedež imamo v Mariboru, Pošto Slovenije, ki jo prvič vodi tričlansko poslovodstvo, ki je najverjetneje Maribor videlo, ko se je v upravi Pošte zaposlilo. Za to ne čudi, da so malokrat videni na Slomškovem trgu, vse več oglasov za srednji menedžment pa je opremljenih z opcijo dela v Ljubljani. Na ignoriranje kadrov iz podravskega poslovnega okolja opozarjajo tudi na Univerzi, kjer izobražujejo bodoče finančne strokovnjake. Ti veliko možnosti za karierni razvoj ne bodo več imeli. Seveda, če se ne bodo selili ali vozili v Ljubljano.
Tudi na področju energetike ni nič boljše. Da imamo na Obrežni ulici, kjer je sedež Dravskih elektrarn Maribor, kuro, ki nese zlata jajca, je nekoč dejal dolgoletni prvi mož Holdinga Slovenske elektrarne Blaž Košorok. Res je in vedno bolj se to potrjuje, a kaj ko teče finančni tok (le) v Ljubljano, vodi pa jo energetski menedžer iz Šaleške doline. Da gre za holdinško solidarnost, je še modroval Košorok. Iz te hidroelektrarniške zgodbe o izčrpavanju Podravja se lahko naučimo še nekaj. Kljub večletnim naporom o vrnitvi sedeža energetike v Maribor, kjer je nekoč že bil, Vladimirja Šege in več nekdanjih poslancev, tudi mestne politike, se ta iz prestolnice ni premaknil niti za mililiter. Pred centralizacijo petih elektrodistribucijskih družb na zahodno in vzhodno družbo, pa je še nekaj časa, da odgovorni pritisnejo na vzvode odločevalcev. Četudi ta geografsko sodi v Maribor, v Celju še lobirajo na svoj mlin.
Da se ne bi ponovno spraševali, kam so vsi sedeži šli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
