(ŠESTI DAN) Strahopetni odhod SD iz zgodovine

Več kakor sto let zgodovine beležijo slovenski komunisti, danes socialdemokrati, zato je prav in pravično, da so se odločili svojo zgodbo zaključiti. Romantični, manj romantični in tudi tragični časi te politične grupacije so svoj vrh v novejši politični zgodovini nesporno doživeli z odhodom s 14. kongresa jugoslovanske zvezne partije, sestopom z oblasti in mirnim prehodom v demokracijo s prvimi demokratičnimi volitvami na čelu. Ki so jih, mimogrede, dobili, smetano pa je odnesel koalicijski Demos. Če pogledamo nazaj, se zdi, da se ZKS, ZKS-SDP, SDP, ZLSD in kar jih je še bilo imen in kratic po letu 1990, v demokraciji niso znašli. Popravek: znašli so se tisti, ki so se skrivali za stranko in njeno še vedno močno kadrovsko in ekonomsko mrežo po državi uporabljali za nič kaj socialistične interese. In če pogledamo nazaj še enkrat, lahko opazimo, kako je strankina rdeča barva začela vztrajno, a zanesljivo bledeti. Danes je sprana, brez vonja in okusa, njeni politiki pa delujejo v stilu prvega predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya (če se ga sploh še spomnite), ki si je večkrat zaslužil naziv "kuhano koleno" ali "mokra cota".

Domači socialni demokrati se seveda niso mogli izogniti krizi socialdemokracije po svetu, še posebej pa v Evropi, kjer je ta politična smer že (pre)dolgo v krizi, če ne že terminalni fazi. Tudi "naši", ki so nemočno in brez lastnih idej gledali po Evropi, so se pridružili premiku z leve v center političnega prostora (glede ekonomskih vprašanj) in se tako poklonili neoliberalizmu, s tem pa naredili usodno napako: zgubili so svoj profil, svoje temelje, svojo volilno bazo in nenazadnje sloves branika pred podivjanim kapitalizmom. In to v času, ko se je brezno med bogatimi in revnimi dramatično poglobilo in ko so tarče postali javni (pod)sistemi in socialna država nasploh. SD-ja v teh tektonskih premikih ni bilo, niti z razmisleki, niti z akcijami, čeprav so sestavljali večino slovenskih vlad, eno pa celo neuspešno vodili (kljub rekordni zmagi). Res so izgubili tradicionalne volivce, saj je klasični delavski razred že izginil, a manjkali so povsod tam, kjer bi bilo treba udariti po mizi.

Ko je kot atomska bomba odjeknila zadnja afera, nasajena na spomine TEŠ, je bilo še bodočim socialdemokratom v plenicah v vrtcih jasno, da je SD v terminalni fazi. In da sta smeri le dve: ali narediti vse, da se ne bo prav nič spremenilo, ali pa v stranki aktivirati še eno atomsko bombo. Ta bi pomenila popolno redefinicijo strankinih ciljev, razrušitev stranke in njeno novo izgradnjo, vrnitev k žlahtni socialdemokraciji, očiščenje afer, prekinitev praks, ki so stranko praktično izenačile s SDS, takojšnje slovo vrha stranke, odhod ožjega in širšega vodstva, odstop vseh ministrov, takojšnja pomladitev in kar je še radikalnih potez, ki bi javnosti in volivcem dale odločen in jasen signal, da prav nič več ne bo tako, kot je bilo. In da se socialdemokracija vrača na velika vrata. Priložnost je bila fantastična in neponovljiva. Zgodovinska. V strankinem nekdanjem žargonu bi lahko rekli celo - revolucionarna.

A so se odločili za lažjo, udobnejšo in strahopetno pot. Tako za, oprostite izrazu, pusije. Naredimo tako, da bo vse, kot je bilo. Da bodo stare pozicije ohranjene. Da se, kot bi rekli na jugu, "ne talasa". Ker, saj veste, smo fajn. Kakšne afere? Mi nimamo afer. Že res, da bomo še naprej stopicali pri teh nekaj odstotkih, morda celo zleteli iz parlamenta, ampak, hej, saj je tudi NSi uspelo priti nazaj. Zakaj bi bili prvi na levi (sredini), ko pa lahko prostor prepuščamo novim obrazom? Zakaj bi se borili zoper neoliberalizem, ko pa je to težavno in naporno. Mnenje naših volivcev? Že dolgo ne poslušamo več terena. Ker so sitni. In ne vidijo naše veličine. Naših interesov.

Več kakor sto let zgodovine beležijo slovenski komunisti, danes socialdemokrati, zato je - ponovimo - prav in pravično, da so se odločili svojo zgodbo zaključiti. V ponedeljek bo namreč minilo natanko 105 let od dneva, ko je 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke izstopilo iz stranke in ustanovilo Slovensko socialistično stranko, predhodnico vseh predhodnic današnje SD.

Takšna pomembna obletnica je najbrž pravi trenutek za slovo. Le da to ne bo junaška epopeja, slavni zaključek neke zgodbe, pač pa zgodba čakanja bridkega konca v fotelju. Nekakšen salonski propad s stilom.