(ŠESTI DAN) Model brez prihodnosti

Po Evropski komisiji in vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj je v tem tednu svojo oceno za letošnjo gospodarsko rast v Sloveniji občutno znižala še Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Analitiki v vseh treh institucijah ocenjujejo, da bo letošnji bruto domači proizvod višji od lanskega le za 1,1 odstotka do največ 1,5 odstotka. Zdaj so tudi oni prisiljeni priznati, da se gospodarske razmere v državi slabšajo hitreje, kot so ocenjevali še pred nekaj meseci.

Njihova naloga je, da čim dalj časa razmere ljudem prikazujejo boljše, kot so v resnici. Ko ti analitiki začnejo prižigati rdečo luč, je že precej hudo. V podjetjih že nekaj časa vedo, da so razmere zelo resne, saj se jim pospešeno zmanjšujejo naročila. Če ni naročil, ni dela, če ni dela, ne potrebujejo zaposlenih, in brez dela ni zaslužka.

Politika podjetjem lahko pomaga prebroditi krizo z državnimi naložbami, različnimi subvencijami in podporami. Zanje je treba imeti v državnem proračunu denar. Bolj ko se bo krčila proizvodnja, manj bodo podjetja in državljani kot davkoplačevalci imeli prihodka in zaslužka, ki sta vir za plačilo davkov in prispevkov. To pomeni, da bo domačega denarja za financiranje naložb v proračunu vse manj. Poleg tega se je država v zadnjih letih močno zadolževala. Ta denar ni zastonj.

Zelo velik znesek denarja v proračunu gre zato za plačilo obresti tujim posojilodajalcem. Večji ko je ta znesek, manj ostane za domačo porabo. Tujih posojilodajalcev prav nič ne zanima, ali ima finančni minister v proračunu denar za financiranje nadomestil brezposelnim, za pomoč socialno ogroženim, za plače javnih uslužbencev in financiranje javnih storitev, za subvencije in podpore podjetjem, da lahko prebrodijo krizo.

Za moč in prednost EU velja skupni trg, na katerem je 500 milijonov potrošnikov. Globlja ko bo gospodarska kriza, bolj bodo države, zlasti velike, na svoje meje začele nameščati ovire za prosti pretok blaga in ščititi svoja podjetja pred konkurenco iz drugih držav članic. Zgodilo se bo enako, kot se je po izbruhu begunske krize zgodilo s schengenskim sistemom in prostim pretokom ljudi. S protekcionističnimi ukrepi držav članic bosta skupni trg in prosti pretok blaga živela bolj ali manj le na papirju. Brez skupnega trga tudi sama EU kot zveza držav za gospodarstvo postane samo še birokratska ovira.

Za gospodarstva majhnih izvozno usmerjenih držav, kot je Slovenija, je ukinitev skupnega trga hud problem. To velja še posebej, če majhna država nima svoje nacionalne valute, da z znižanjem njene menjalne vrednosti glede na vodilne svetovne valute podjetjem lahko pomaga, da svoje izdelke in storitve v tujini lahko ponudijo ceneje in si tako zagotovijo prodajo. Južnoevropske države na čelu z Italijo in Španijo so pred uvedbo evra svojim gospodarstvom tako leta uspešno pomagale, da so prebrodila različne krize.

Slovenija poleg tega tako rekoč nima več večjih podjetij v domači lasti. Nacionalni šampioni, ki so včasih bili steber njenega gospodarstva, so zdaj v tuji lasti ali pa jih že leta ni več, čeprav so dolga leta v času prejšnje države svoje blago in tudi znanje uspešno izvažali na zahtevne zahodne trge.

Vse bolj očitno je, da je gospodarski model z zahoda, ki ga je Slovenija prevzela z vstopom v EU, nevzdržen, ker ne temelji na zmernosti in razumnosti, ampak na pohlepu in brezsrčnosti. Ljudi zato vse bolj fizično in duševno izčrpava, saj so v njem le strošek in odvečni jedci. Elita, ki ima od njega koristi, ve, da se mu čas izteka, zato sprejema vedno nove ukrepe za nadzor, strašenje in zatiranje posameznikov in množic, ki jih prodaja kot digitalni prehod in zagotavljanje varnosti pred različnimi grožnjami.

Ko gre za spopad velikanov, sta majhnost in posledično nepomembnost države tudi prednost. To je v krizi, ki je na vidiku, pomembno upanje za Slovenijo in njeno gospodarstvo. Upanja prav tako ne gre izgubiti zaradi iznajdljivosti, inovativnosti pa tudi solidarnosti ljudi, ko jim gre res za nohte.