(ŠESTI DAN) Vojna. Vojna živcev

Ob poplavi opozoril in ukrepov iz Washingtona sta bila odgovora na napovedovanje ruske invazije, ki naj bi bila tako rekoč neizbežna in takojšnja, podobna v Kijevu in Moskvi. Ukrajinske oblasti so ameriško-natovsko hrumenje bobnov vojne označile kot nepotrebno paniko, ruske pa kot histerijo.

Seveda je jasno, da Rusija na ukrajinske meje ni nakopičila več kot sto tisoč vojakov, da bi kidali sneg, in tisoče tankov, da bi orali njive pred spomladansko setvijo. Pritisk uradne Moskve je bil strahovit, a kot kaže zdaj, tarča ni bila Ukrajina, temveč Zahod v celoti. Konkretno, najprej zveza Nato, da ne bi niti v sanjah pomislila na nameščanje kakšnih ofenzivnih raket ali enot na ruskem pragu, kot je že storila v baltskih državah in na Poljskem, dolgoročno pa, da ne bi sprejeli Ukrajine v severnoatlantsko zavezništvo - ne jutri ne nikoli. Prvi cilj Ruske federacije je lahko povsem legitimen, drugi po mednarodnem pravu precej manj.

Tisto, kar je najbolj presenetilo v minulih mesecih, ruske sile so se na ukrajinski meji krepile od novembra, je bil neverjeten angažma Združenih držav Amerike. Kot da je sto tisoč sovražnih vojakov skoncentriranih na jugu Kanade ali severu Mehike, ne pa skoraj 8000 kilometrov od ZDA. Takšno poplavo informacij, polinformacij in dezinformacij, kot je v zadnjih tednih drla iz vseh por uradnega Washingtona, smo nazadnje videli pred skoraj 20 leti, ko so ZDA zasipale svet s podatki o iraškem orožju za množično uničevanje, ki da ga namerava tedanji samodržec v Bagdadu Sadam Husein uporabiti vsak hip. Končalo se je, kot se je. Američani so skupaj z zavezniki v imenu boja proti terorizmu napadli Irak, zrušili in usmrtili Sadama ter zanetili državljansko vojno, ki še zdaj ni končana, mimogrede pohopsali še naftne posle - bojnih strupov in drugega pa nikdar našli.

O razlogih, zakaj je ves svet z ZDA in Rusijo na čelu na pragu nove hladne vojne, če že ni globoko v njej, lahko v primeru Ukrajine le ugibamo. Gre za napenjanje mišic in vojno živcev. Dejstvo je, da ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu doma ne gre po načrtih, popularnost v anketah mu - o, groza - pada in pada, državljane in gospodarstvo nažira rekordna inflacija. V takšnih primerih Bela hiša ne glede na demokratski ali republikanski predznak rada preusmeri pozornost na zunanjo politiko, še zlasti če ni nevarnosti, da bi se "naši fantje" vračali domov v krstah. Pa še večni sovražnik Rusija je na pladnju, mamljiva priložnost. Poleg tega je treba strniti vrste razglašenega Nata, katerega države članice so največji kupci ameriškega orožja in opreme. Potem vidijo Američani v grožnjah s sankcijami brez primere, ki bi ob invaziji na Ukrajino zadele Rusijo, tudi dobro sporočilo Kitajski, naj ne poskuša česa podobnega pri Tajvanu, pardon, Tajpeju. In še vmesne, novembrske volitve v kongres, ko bi lahko Bidnovi demokrati v obeh domovih izgubili večino, so za vogalom.

Ruski predsednik Vladimir Putin želi poleg tega, da ukrajinske oblasti odvrača od kakršnih koli idej o nasilni povrnitvi upornega separatističnega območja Donbas, kjer živi večinoma rusko prebivalstvo, obnoviti vpliv - kot v časih nekdanje Sovjetske zveze - v vzhodni in srednji Evropi. Jasno, da si sankcij Rusija ne želi in dolgoročno ne more privoščiti, sploh ne tistih v energetskem sektorju po dograditvi plinovoda Severni tok 2, ampak Putin, ki ga volitve čakajo šele čez dve leti, igra poker z veliko mero tveganja. Da je vmes zaradi različnih pogledov na krizo in sankcije še dodatno razdelil že tako nehomogeno Evropsko unijo, je le bonus.

Če odmislimo možnost, da bi Rusija pričela invazijo v urah, ko je ta članek v tiskarni, in optimistično verjamemo, da se razmere na terenu umirjajo, ostaja še vprašanje, kako bodo glavni akterji te drame zrežirali razplet, da bodo v očeh domače javnosti vsi videti kot zmagovalci. Biden bo lahko trdil, da se je Rusija ustrašila ameriških pritiskov in se uklonila, Putin bo sporočal, da je dokazal rusko superiornost, zaščitil ruske brate v Ukrajini in (morda) dosegel konec Natove ekspanzije proti vzhodu, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je le statist, pa bo dobil mir. Zahodno orožje, poslano v Kijev, in ugodni milijardni krediti v dolarjih in evrih bodo samo za priboljšek.