(REPORTAŽA IZ KIJEVA) Ruska invazija na Ukrajino - še ena velika vojna

V četrtek zjutraj se je začel beg iz Kijeva v neskončnih kolonah avtomobilov, ki so popolnoma zatrpali avtocesto proti Lvovu in naprej ali na Poljsko ali Madžarsko.

Tedne so pričakovali, da bodo Rusi napadli jutri, v naslednjih 48 urah, da so že napadli ali da bodo v nekaj dneh začeli ofenzivo. Za napovedi so postali popolnoma neobčutljivi. Nekaj ur pred napadom je dobro informiran Jaroslav hladnokrvno sešteval opcije in lovil ravnotežje.

"Rusi ne morejo izstopiti iz tega, da je Rusija močna vsaj v Vzhodni Evropi in da se tukaj ne podreja Natu," je rekel pozno zvečer. "Ne morejo se odpovedati temu, da so supersila, s katero je treba računati. Vprašanje je samo, ali sem jim zdi, da so naredili dovolj, da je to jasno. Vse skupaj stane. Recimo, da Rusi pustijo ob meji veliko število svojih enot. Ukrajinci morajo ohraniti obrambno držo. Koliko časa so Rusi to pripravljeni plačevati, koliko časa so Američani in Evropejci pripravljeni to plačevati? Najbrž nekaj časa. Vsem se zdi, da morajo kazati, kako znajo reševati varnostna vprašanja v Vzhodni Evropi. Bidnu zaradi volitev v kongresu ali zaradi slabega vtisa iz Afganistana, Putin hoče na drugi strani ohranjati vtis najmočnejšega človeka Vzhoda, Evropejci pa bodo imeli svoje volitve. Čudno je, ker se nikomur ne zdi, da bi z diplomatskim znižanjem napetosti lahko kaj pridobili."

Tako se je v Kijevu med dobro informiranimi pogovarjalo o razvoju položaja v državi. Bo Putin res dal ukaz za splošno ofenzivo? Najbrž ne. Zjutraj Jaroslav ni odgovarjal na telefon. Sredi dneva je vrnil klic. "Glej, jaz sem z družino na poti v Lvov. Gneča je grozna. Zdaj ne bi govoril."

Ampak zakaj se je Putin odločil za potezo, ki podira mednarodne odnose do temeljev?

Govorimo ukrajinsko in rusko

Vprašanje je, kdo vse je Rus. Ukrajinci za Moskvo ne obstajajo. Oleksij Haran je pred začetkom napada previdno obračal papirje z raziskavami javnega mnenja, ki jih leta opravlja za kijevski inštitut. Poskušal je pojasniti, kaj ruski predsednik v resnici govori, ko razlaga, da Ukrajina ni prava država, njeni prebivalci pa so Rusi.

"Nekaj stvari je treba razumeti," je rekel. "Naj začnem pri sebi. Vi ste me našli, ker sem ukrajinski analitik, a ne?" Že dolgo zbira odgovore Ukrajincev na vprašanja, kaj so, kakšen jezik govorijo in kako razumejo svoje razmerje z Ukrajino. Sešteva jih v tabele in grafe, ki v njegovih interpretacijah kažejo rastočo ukrajinsko nacionalno zavest.

"Moja osebna zgodba je tipična. Rojen sem bil v rusificirani družini. Starša sta bila Ukrajinca, vendar smo doma govorili rusko. Ko sem dokončal srednjo šolo, nisem znal govoriti ukrajinsko. Jezika sem se moral naučiti."

Do visoke izobrazbe je prišel v ruščini. "V Sovjetski zvezi je bila Ukrajina ciljna država silovite rusifikacije. Ukrajinščina je veljala za jezik kmetov. Če niste govorili in pisali rusko, niste nikamor prišli." Sovjetske zveze ni več, vendar so njene posledice dolgoročne. Putin sledi tisti Ukrajini, ki jo je Sovjetska zveza pustila za seboj. Vendar niti Ukrajina niti Rusija nista državi izpred tridesetih let.

"Ko se Ukrajinci pogovarjamo med seboj, slišite nekaj, kar tujce vedno bega," pravi Haran. "Eden govori ukrajinsko, drugi rusko. Pogosto pogovor poteka tako, da eden govori rusko, drugi ukrajinsko, in se v nekem trenutku zamenjata. To je zelo običajno na ulicah Kijeva, Odese, Harkova ali kateregakoli drugega mesta. V Lvovu bolj govorijo ukrajinsko, v Harkovu bolj rusko. Tukaj ni problemov in ni nesporazumov. Vsi Ukrajinci smo dvojezični. Govorimo ukrajinsko in rusko. Če greste v trgovino, je vseeno, ali govorite rusko ali ukrajinsko. To sta dva podobna, vendar različna jezika. Nekateri doma govorijo rusko, drugi ukrajinsko. To ne pomeni, da so eni Rusi, drugi Ukrajinci."

Neki drug sogovornik je na to rekel, da res skoraj vsi govorijo jezike, ki jih drugi razumejo. Le da Ukrajinci večinoma govorijo dva jezika, Rusi na vzhodu države pa samo rusko. Ukrajinci na zahodu države pa bi raje govorili samo ukrajinsko. Vendar je res, da povsod slišiš oba jezika. Sovjetska zveza je v rusifikacijo Ukrajine vložila velika sredstva. Putin v svojih govorih dejstvo, da velika večina Ukrajincev govori rusko, interpretira tako, da so prebivalci Ukrajine Rusi. Ukrajino je razglasil za Rusijo. Pri tem operira s podobami izpred tridesetih let, ki za nekatere dele države držijo, za druge pa ne.

"Mlajše generacije med seboj vedno bolj govorijo ukrajinsko, še naprej pa znajo uporabljati ruski jezik. To ni problem. Govorimo oba jezika," je pripovedoval Haran.

Vendar je Ukrajina velika. Zelo velika. Od Čopa na madžarski meji do Kijeva je en dan vožnje. Geografija je zgovorna. Po madžarskih ravnicah se kmalu čez mejo dvignejo hribi Karpatov. Na tleh so zarisane nevidne črte, ki opozarjajo na pozabljene zgodovinske meje, takoj za mejo živi madžarsko prebivalstvo. Tukaj čez se začenja Galicija, kjer so med prvo svetovno vojno tudi slovenski vojaki habsburške monarhije srečali rusko topništvo. Prvo veliko mesto za Karpati je Lvov, ki že z arhitekturo govori, da je del srednjeevropske dediščine. O Lvovu pojejo tudi pesmi iz prve svetovne vojne, o vojaku, ki je obljubljal, "da bo od železniške postaje Ljubljana do železniške postaje Lvov pošiljal novice, iz Lvova pa ni bilo več novic". Kakor je identiteta lahko zapletena tudi drugje, je pesem v italijanščini. Govori o italijanskem vojaku iz Savudrije, ki je kot avstroogrski vojak odšel v Galicijo na vojno proti Rusiji, ki je bila zaveznica Italije v vojni proti Avstriji.

Položaj, ki ga Ukrajinci zelo dobro razumejo in ga ni treba posebej razlagati. Le da se jim med dvomi, ali bo zvečer njihova država še obstajala, ne da ugotavljati, da so bili že drugi v njihovem položaju.

V Lvovu je slišati več ukrajinščine kot ruščine. Na glavnem trgu so prodajalne čokolade. Lvov je ukrajinska prestolnica čokolade. Glavni trg je običajen trg velikega srednjeevropskega mesta. Tam se je na začetku tedna zdelo nemogoče, da bi se po vojnah na Balkanu iz devetdesetih let med baročnimi fasadami lahko premikali vojaki, ki napadajo in branijo identiteto. Sem so Združene države sredi vojaških napovedi umaknile svoje diplomatsko osebje. Nedaleč na severu je poljska meja, kjer so do začetka vojaških operacij diplomati preživljali noči. Lvov je bil del drugačnega sveta kot Kijev, Harkov ali Sevastopol. Daleč naprej je mesto Žitomir, ki je bilo na začetku 20. stoletja prestolnica Ukrajinske ljudske republike. Ta je hotela biti samostojna, vendar jo je hitro zasedla in priključila Sovjetska zveza. V mestu še vedno živi veliko Poljakov. Med Lvovom in Žitomirjem je Duvno. Mestece bi hitro lahko spregledali, vendar pravijo, da tukaj teče meja med vzhodom in zahodom Ukrajine. Vzhodni del ima drugačno zgodovino in identiteto od zahodnega.

Tukaj je najbolj učinkovito stekel proces ukrajinizacije države, ki so ga zaporedne vlade začele izvajati.

Haran je o tem govoril, ko se je zdelo, da bo ruska vojska zasedla zgolj Doneck in Lugansk.

"Državna politika podpira in zahteva uporabo ukrajinščine. Ukrajinščina potrebuje podporo, dolgo časa je bila diskreditirana," je samozavestno rekel, ker se je proces zdel enosmeren.

Vendar je politika postopne obvezne uporabe ukrajinščine v šolah povzročila nelagodje med madžarskim, slovaškim in poljskim prebivalstvom. Ukrajinske oblasti so odgovorile, da imajo zastavljen projekt poenotenja države, od katerega ne nameravajo odstopati. Poljska in Slovaška sta utišali svoje proteste, madžarski premier Viktor Orban pa je zaradi madžarske manjšine zaostril odnose s Kijevom in govoril kot Putinov prijatelj.

Odločite se

To je eden od ciljev vojne. Prebivalstvo se mora odločiti, ali so Rusi ali Ukrajinci. Zdi se malenkost, vendar gre za velike stvari. Ukrajincev je 40 milijonov. Vojna je tudi vojna za njihovo identiteto. Putin odločitev zahteva pred tankovskimi cevmi. Takšne odločitve so lahko hitre, vendar nikoli zelo prepričljive.

Haran se je vrnil k svojim grafom, ki kažejo premike v razumevanju nacionalne identitete. "Sledimo dvema jasnima trendoma," je pokazal na naraščajočo krivuljo števila ljudi, ki se na prvem mestu opredeljujejo za državljane Ukrajine in šele potem navedejo narodnost.

"Ukrajina zadnjih trideset let vsaj na videz postaja prepoznavna po ukrajinskem jeziku in ukrajinskih nacionalnih simbolih, ne pa po ruskem jeziku in ruskih nacionalnih simbolih. Ampak to je zgolj zunanjost. Veliko pomembnejše je, da se je Ukrajina v zadnjih tridesetih letih razvila kot politična nacija. Mi smo ukrajinska politična nacija. Ta pojem zajema tudi rusko govoreče prebivalstvo in pripadnike ruskega naroda, kar niti zdaleč ni isto. Vključuje tudi Jude, prebivalce Krima, Tatare in tako naprej. Tukaj živi zelo veliko ljudi z različnimi identitetami. To je važno razumeti. Ukrajina kot politična nacija ne temelji na etnični pripadnosti. Če govorite o nacionalizmu, morate upoštevati, da je to ozemeljski nacionalizem in politični nacionalizem. Ali vsi mislijo tako? Ne. Grafi so jasni. Večina pa misli tako in trend je naraščajoč."

Od ponoči naprej ruska vojska s seboj nosi sporočilo svojega predsednika, da ponovno zaseda ozemlje, ki je bilo Rusiji odvzeto z veliko nacionalno tragedijo. Trend bo obrnjen z vso vojaško silo, ker je soseda premore. V Kijevu se spominjajo leta 2014, ko so na Majdanu z velikimi protesti odstranili predsednika Viktorja Janukoviča, ki je nihal med Evropsko unijo in Rusijo. EU je bila v svojih ponudbah integracije in finančne pomoči veliko bolj omahljiva od Rusije in Janukovič je sklenil posel s Putinom. Siloviti protesti v središču Kijeva so ga odnesli z oblasti in pregnali v Moskvo. Na Majdanu so proslavljali.

Cena za odstranitev ruskega zaveznika je bila hitro zelo visoka. Pobeg Janukoviča je v Kijevu pustil za seboj popoln razpad centralnega sistema oblasti. Država je bila dejansko brez vlade, vojska brez poveljnikov, tudi policija se je sesula. Pred osmimi leti, 21. februarja 2014, je Putin napovedal, da "je treba začeti urejati vprašanje Krima".

Nočni volkovi, dnevni vojaki

Prvi koraki so bili zares nenavadni. V Simferopol so najprej prišli motoristi moskovskega kluba Nočni volkovi. Na Harley Davidsonih so pridrveli iz Kerča na drugi strani polotoka in najprej blokirali cesto za Sevastopol. Na Leninovem trgu v glavnem mestu Simferopol je njihov vodja Aleksander Zaldostanov govoril na koncertu ruske rock skupine. Vzdušje je bilo skorja praznično. Vendar so za njimi hitro prišle vojaške enote brez oznak na uniformah in s krinkami na obrazih. Pripeljali so se na zadnji generaciji oklepnih transporterjev in džipov in drugega za drugim prevzeli vse vojaške objekte na polotoku. V dveh dneh je bil Krim ruski. Ukrajinska vojska se ni upirala in se je obnašala, kot da nima ukazov. Po osmih letih bi moralo biti drugače.

Dan pred invazijo je znanec, ki dela za mednarodno institucijo, v kavarni Urban 500 v središču Kijeva grizel nohte, ker ni bilo mogoče jasno napovedati, kakšen je Putinov načrt. Bilo je očitno, da vsaj polovice svojih taktičnih enot ni razporedil na ukrajinske meje samo zato, da preizkusi njihovo delovanje v zimskih razmerah.

"Zakaj so Rusi leta 2014 vkorakali na Krim? Zato, ker so lahko. Zakaj so potem organizirali še prevzem oblasti v delih Donbasa ob meji? Zato, ker so lahko. V Kijevu je med Majdanom razpadla centralna oblast. Rusi so videli časovno okno, v katerem nihče ni imel oblasti nad državo, in so preprosto vzeli tri province, ki jih ukrajinska vojska ni branila. Ključna v tej zgodbi pa je bila krhkost centralnih oblasti. Vse je kolapsiralo. Zdaj skušajo Rusi igrati isto igro. Vidijo možnost kolapsa centralne oblasti in zamenjave režima? Najbrž mislijo, da je to mogoče. Zelenski poskuša pridobiti nekaj časa. Ampak kdo bo Ukrajini pomagal? Kdo je njen zaveznik? Slišimo samo besede. S sankcijami Rusov ne boste zaustavili. Takoj so poskočile cene nafte. Če bo šlo tako naprej, bodo letos Rusi zaslužili šestdeset milijard dolarjev. Putin premika vojsko, ker s tem zasluži veliko denarja."

Potem je sogovornik povedal, da v državi tik pred invazijo prevladujeta dva pogleda na položaj na vzhodni meji. Rusi tam vidijo državljansko vojno, Ukrajinci pa od leta 2014 naprej tiho okupacijo. Položaj se je po osmih letih nekako moral rešiti. Zaporedni sporazumi iz Minska niso prinesli niti resnega dialoga o tem, kako bosta Kijev in Moskva urejala položaj obeh provinc. Veljalo je splošno prepričanje, da je Krim izgubljen in da ga Putin ne bo vrnil. Iz zgodovinskih, strateških in mnogih drugih razlogov. Za Ukrajino pa je bil status avtonomije za Donbas težko sprejemljiv. To bi bil poraz nacionalne politike. Ali vsaj predmet resnih polemik med različnimi političnimi silami. Putin je sporazume uporabljal, kot da govorijo o njegovem ozemlju, za katero je pripravljen na koncesije, Kijev je zahteval prekinitev okupacije. Položaj je bil nerešljiv.

"Rusi naj bi razmišljali takole: s sporazumom iz Minska smo vam dali možnost, da reintegrirate Donbas pod našimi pogoji. Niste hoteli, razbili ste možnost rešitve. Mi bomo pobrali črepinje. Ukrajinci se niso strinjali z ruskimi pogoji. Putinu je vseeno za Doneck in Lugansk, on je zahteval nevtralno Ukrajino. Dokler Putin ni tega jasno izrekel kot zahtevo, je bila to še kar realistična možnost. Zelenski je bil izvoljen, ker je obljubljal, da bo sklenil sporazum. A takoj, ko je Putin rekel, da zahteva nevtralnost države, je to postalo zelo težko izvedljivo."

Kaj se bo zgodilo z Donbasom? Tako so se na predvečer invazije pogovarjali v Kijevu. Restavracije so bile odprte, v trgovinah ni bilo gneče. Toda država je občutila težo priprav na vojno. Letalske družbe so druga za drugo odpovedovale lete, poslovneži so izginili iz mesta, veleposlaništva so se zapirala, prazno je zevalo tudi rusko veleposlaništvo, s katerega so sneli zastavo. Ljudje so pričakovali, da bo Putin poslal vojsko v obe provinci in morda zasedel še kaj ozemlja.

"Putin je do zdaj vojsko uporabil sedemnajstkrat," je rekel sogovornik. "Vedno je bilo enako. Maksimalen učinek, minimalna sila. Zakaj bi to spreminjal? Kaj bi dosegal z maksimalno uporabo sile? Edini rezultat bi bil, da bi se država ponovno poenotila."

Vendar je jutranji napad na vse ukrajinske meje tudi zelo natančne opazovalce presenetil. Donbas ni bil izgovor za omejeno operacijo, ki bi Ukrajini odvzela še en kos ozemlja. O tem se je razpravljalo, ko je bila vojna majhna. Putin je ob zori nad državo poslal rakete in letala, ki so izničila vse špekulacije o tem, do kod seže Putinov vpliv.

Vojna je čez noč postala zelo velika.