(ŠESTI DAN) Palčke

Družba se je ves teden ukvarjala s starši, ki ne dovolijo (samo)testiranja svojih otrok. Po eni strani je mogoče razumeti njihovo stisko. Očitno so se prepričali, da lahko to škoduje malim sončkom. Njihova psihoza se zdi iskrena, socialna omrežja pa razsežnost pojava napihujejo in jih delajo veliko glasnejše, kot bi bilo koristno. Ob tem imajo v nečem prav - otroci bodo lahko travmatizirani. Vendar ne zaradi palčke, s katero bi si morali povrtati po nosu. Ampak zaradi prahu, ki so ga ob tem dvignili ti starši. Otroci prenesejo marsikaj. Opravila, ki so rezervirana za odrasle, pa so jim še posebno zanimiva. In kako ponosni so, kadar jim jih dovolimo! Nasprotno znamo iz najbolj banalne stvari pri otrocih ustvariti tak pritisk, da jim je potem zares težko.

Akcije te uporniške skupine, ki je na srečo vendarle v manjšini, sicer ne bi bile tako zgrešene, če ne bi na drugi strani imeli mnogo večjih težav velike skupine ljudi, ki so ne neposredno, a vendar tudi ne nepovezano močno oškodovani tako zaradi njih kot zaradi nezmožnosti celotne družbe, da bi zajezila širjenje virusa. Daleč od tega, da so ti starši, ki šolski ministrici najbrž ne bi zaupali več niti, če bi govorila, da je ena plus ena dve, edini krivci. Kako zgrešena je komunikacija vlade, s katero so si njeni predstavniki zavozili še zadnjo trohico spoštovanja med vsemi, ki niso njihovi verniki, opozarjamo že ves čas. O nekaterih nesmiselnih ukrepih, s katerimi so brezbrižno povozili mnenje stroke, tudi. V luči tega lahko delno razumemo vse, ki nasprotujejo ukrepom, testiranju ali cepljenju.

Vendar mora biti mnogo več empatije namenjene tistim, ki se v teh dneh borijo za življenje, in njihovim družinam, ki nemočno trepetajo za svoje bližnje. Ne nazadnje so tudi otroci na respiratorjih zaradi kombinacij najrazličnejših virusov s korono na čelu. Verjemite, gledati svojega otroka, kako v umetni komi s plastično cevko, napeljano skozi nos in do pljuč, nebogljeno čaka, da bo minilo, je mnogo težje kot gledati, kako se testira. Nepredstavljive stiske doživljajo tudi vsi, ki v tem času čakajo na operacije, zanje edino možnost preživetja. V UKC Maribor so jasno povedali, da nismo daleč od dneva, ko se bodo odločali o tem, komu pomagati - tistemu, ki lahko umre takoj, ali tistemu, ki lahko čez en teden.

Ko se začne govoriti o tem, da bodo odpadale onkološke operacije, bi moralo biti konec debate o tem, ali bomo vsi kot posamezniki le storili, kar lahko, da zaščitimo najšibkejše med nami. Mahanje z odvetniškimi dopisi ravnateljem pod nos namesto da bi z lastnimi potrdili o cepljenju mahali gostincem, je seveda daleč od tega. Koliko okužb je generiralo še martinovo, ki se mu mnogi niso bili pripravljeni odpovedati, bodo pokazali naslednji dnevi. Koliko bolnikov bodo še sploh zmogle bolnišnice, tudi, saj iz ure v uro iščejo nove postelje in ljudi, ki bi skrbeli za bolne. V kakšnih razsežnostih se bodo pokazale grozljive posledice vseh zamujenih diagnoz zaradi nedostopnosti zdravstva, pa šele leta, ki prihajajo.

Čeprav vse od začetka epidemije še ni bilo tako slabo, v popolni lockdown politika tokrat ni upala. Morda, ker bi se temu uprlo mnogo več skupin kot ti zaskrbljeni starši, volitve pa se bližajo. Četudi je stroka z resornim ministrom na čelu pozivala k temu ukrepu. Dajemo prednost gospodarstvu, ki plačuje zdravstvo, pravijo. Istočasno pa za 72 milijonov evrov (!) kupujejo vojski novo letalo. Pravijo, da bo namenjeno tudi prevozom bolnikov. Kar se še bolj zdi kot roganje zdravstvu, ko pa hkrati nimamo niti enega medicinskega helikopterja, pa bi ga že zdavnaj krvavo potrebovali, in je že skoraj 20 let helikopterska nujna pomoč bolj ali manj improvizacija, prepuščena milosti vojske in policije. Tako se vlada še naprej zanaša na solidarnost, s katero bi lahko omilili epidemijo. Četudi je jasno, da je prevelik del družbe obseden s teorijami zarot in ga je nemogoče nagovoriti z argumenti. Medtem ko ne sankcionira dosledno prekrškov in pusti, da preštevilne dejavnosti tečejo naprej, si bomo vsi skupaj zelo verjetno zavozili (tudi gospodarstvu ljube) čarobne decembrske dogodke in jih na koncu gledali le še v reklamah za hitro hrano, posnetih na naših ulicah. In ne, naši otroci ne bodo čarali s krompirčkom. Ostale jim bodo pa testne palčke.