Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je v Črno na Koroškem, od ujme zmaličen kraj na severni meji, s premierjem Robertom Golobom priletela takrat, ko je brutalni udar narave že neizprosno kazal nepredstavljive razsežnosti. Kamere so ujele Janija Hercoga, predsednika tamkajšnjega turističnega društva, ko je pristopil k Nemki. Njen šok ob videnem ni izgledal zaigran. "Hvala, da ste nas obiskali. Imam pa eno prošnjo. Prosim, ne pozabite nas," ji je rekel, nakar ga je bruseljska političarka objela. Spontano. Solidarnost, sočutje, pripravljenost pomagati, požrtvovalnost, človečnost prvih trenutkov, ko se je Slovenija zbudila sredi vremenske grozljivke, apokalipse, so bili dragoceni znaki sreče v veliki nesreči. Lepo je bilo videti, koliko dobrega je v Slovenkah in Slovencih. Četudi je po svoje simptomatično in povedno, da so to povezanost, srčnost, enotnost, če hočete, na plan potisnili hudourniki blata, ki so zalili mnoga življenja. Nič več ne bo, kot je bilo. Kajti državo smo leta in zdaj že desetletja vztrajno spreminjali v blatni dol zastrupljenih družbenih in medosebnih odnosov. Po novodobnih medijskih kanalih dnevno brizga nesnaga sovražnosti, razdiralnosti, neustavljiv slap žaljivk in izključevanja se steka s socialnih omrežij. Nas lahko katastrofa - takšen izredni dogodek se mora zgoditi!? - strezni, redefinira prioritete, okrepi zavedanje o skupnosti, ki naj ne bo ujeta v spiralo samodestruktivnosti? Je to točka, kot je pisala v kolumni na Fokuspokusu in v Večeru Vesna V. Godina, za zgodovinske premike? Za odgovornejši odnos do okolja, za prostorsko politiko, osvobojeno pritiskov kapitala in drugih interesov, za premislek o naši podnebni, vodni politiki, za obnovo pozicij in avtoritete stroke oziroma znanosti, ki sta opozarjali, kaj se nam lahko zgodi, za spremembe v izobraževalnem sistemu? Smo lahko vsaj za trenutek naivni in upamo, da bo karkoli šlo v smer boljšega za vse? Ali se bomo pač sprijaznili s tem, kar je v Mladini povedal okoljevarstvenik Jernej Stritih - da je denimo Thermana Laško (mnogi se spomnijo, kako so tam tekli postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja) stoletne poplave doživela leta 1990, 2007 in danes. Ne bomo naštevali dalje.
Naš neizpodbitni dolg do ljudi, ki so trpeli in še trpijo v tej naravni nesreči (dve)stoletnih poplav, je in bo ostal to, kar je šefinji Evropske komisije rekel Jani Hercog. V tej nesreči ni pravice do pozabe. To je tudi zaveza našega uredništva. Prišli bodo dnevi, ko bo v Črni, Mežici, na Prevaljah, v Lučah, v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini ter drugih prizadetih krajih manj kamer, s tem pa tudi manj (politične) pozornosti. Tudi takrat bomo mi tematiko vedno znova vračali v ospredje, postavljali vprašanja, zahtevali odgovore in opominjali, kakšne so bile obljube. Še nekaj se je v dneh številnih porazov pokazalo kot zmaga - kakovostno novinarstvo namreč. "Katastrofe mnogih oblik" divjajo po naši panogi, a vztrajamo. Naša koroško-celjska dopisniška ekipa (Rozmari Petek, Petra Lesjak Tušek, Tomaž Ranc, Jasmina Detela, Brina Kerič, Nejc Strojnik ...) je bila z našo fotoreportersko posadko (Sašo Bizjak, Andrej Petelinšek) na terenu od trenutka, ko se je začelo. Medtem ko je fotograf Robert Balen v objektiv lovil prizore, ki nas bodo zaznamovali, mu je doma zalilo klet. Bili so zraven, v prvi liniji, njihove informacije so bile prvovrstne. Prvi so se oglasili iz krajev, ki so bili dotlej odrezani. Poročali so izvrstno, profesionalno, hitro, odzivno. Bili so mikrofon ljudi, pristojne so pozivali k ukrepanju. Zaradi njih je Slovenija bolje in hitreje začutila, kaj se je v resnici zgodilo, skozi kakšno grozo in stisko so šli mnogi. Brez njih bi vedeli veliko manj in kasneje, upam si trditi, da bi se tudi celotna odločevalska struktura brez njihovega "priganjanja" odzivala počasneje. Andreja Kutin je vmes naredila intervjuje (Lidija Globevnik, Primož Banovec ...), ki so postali referenčni. Svoje so dodali tudi ostali v Večerovi ekipi. V Mariboru je hiter tok zgodb obvladovala izkušena uredniška ekipa skupaj z lektorji, tehničnimi uredniki.
Kriza vedno znova pokaže tudi neprecenljivo vrednost resnih medijev, profesionalnega novinarstva.
Kriza vedno znova pokaže tudi neprecenljivo vrednost resnih medijev, novinarstva, ki je zavezano javnosti, profesionalnosti, verodostojnosti. V medijih, tudi pri Večeru, bodimo samokritični, smo (pre)večkrat rezali v substanco, v racionalizacijskih zamahih krčili novinarsko mrežo, ki je bistvena, da se je ob takšnih izrednih, zgodovinskih dogodkih uredništvo sposobno hitro organizirati in odzvati. To je možno, če imaš predane člane kolektiva tam, kjer se stvari dogajajo. Ob vsem je ključna podpora bralstva. In te je bilo v teh dneh veliko in bila je iskrena. Ogromno nam pomeni. Ker kakovostno novinarstvo, ki nastaja v živo in se ne zadovoljuje s prepisovanjem instantnih internetnih novic, stane, bomo še posebno veseli, če boste kupili ali naročili Večer. Kajti ob vseh prižganih alarmih bi bilo dobro slišati tudi medijskega, tako v lastniških pisarnah kot v odločevalskih sobanah. Ob tem naj jasno povemo, da ne želimo napačnih razlag, da želimo siceršnjo medijsko krizo kakorkoli podtakniti v razmere naravne nesreče. To ni naš namen, nikakor! Toda umik novinarskih ekip iz mnogih krajev po Sloveniji, ki ga pod šifro stroškovnih pritiskov pospešeno spremljamo, obenem pa vse večja nezmožnost, da bi v odročnejše kraje sploh dostavili denimo časopise, krni (ustavno) pravico ljudi do obveščenosti, diskvalificira jih iz komunikacijskih tokov in javnih razprav. Tudi to jih dela drugorazredne. Zanesljiva informacija je javni interes, je kritična infrastruktura. Dalje: erozija novinarstva odpira prazen prostor, v katerega se hitro naselijo razni propagandisti, prvaki lažnih informacij in drugi troli, ki so se razrasli z novimi komunikacijskimi kanali.
Decembra lani smo pisali, da so v Petrinji na Hrvaškem, ki jo je 29. decembra 2020 prizadel hud potres, obnovili le šest hiš. V dveh letih. Domala nič! Kontejnerji so postali nova bivališča pozabljenih. Tega sramotnega filma pri nas ne bo in ne sme biti. Golobova vlada je po letu zamujenih priložnosti pri reformah, kar je povsem omajalo njeno kompetenco za vladanje, vodenje političnega procesa, učinkovitost obvladovanja stvari, v resnici dobila novo priložnost. Upravljanje popoplavne sanacije je tisto, kar bo določalo parametre njenega političnega preživetja, obenem pa, kar je bistveno bolj pomembno, zaznamovalo usode ljudi. A obnova po takšnem uničenju bo daleč presegla življenje ene politične garniture, zato mora biti obljuba, da poplave 2023 ne bodo povzročile novih razvojnih zaostankov in dodatnega praznjenja nekaterih območij, širša. Ne gre le za politiko, za nas kot družbo gre.
