Najbolj povezovalen element ob poplavah je medsebojna pomoč. Kdo vse pa potrebuje psihološko pomoč?

Ob denarni in materialni pomoči je za vse, ki so jih prizadeli poplave in plazovi, ključna tudi psihološka pomoč. Do srede minulega tedna so jo na terenu nudili psihologi civilne zaščite in psihologi prostovoljci, ki so se javili preko Društva psihologov Slovenije in Zbornice kliničnih psihologov Slovenije. Opravili so več kot 100 intervencij in pomagali več kot 300 ljudem s travmatsko izkušnjo, je pojasnila vodja enote za psihološko pomoč v sistemu civilne zaščite Barbara Čibej Žagar. V sredo pa so na prizadetih območjih psihološko pomoč začele nuditi mobilne ekipe ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). S kakšnimi psihološkimi stiskami se soočajo prebivalci prizadetih območij in kako poteka psihosocialna pomoč v kriznih intervencijah?

Ljudje, ki jočejo ob ruševinah

"Ljudje so najbolj potrebovali oporo, priložnost, da spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. Razbremenilne pogovore torej, ki so se vrstili v zelo različnih oblikah," pravi dr. Vita Poštuvan, ena izmed šestih članov enote za psihološko pomoč v sistemu civilne zaščite, sicer pa profesorica psihologije na primorski univerzi, ki se je ravno vrnila s terena na Prevaljah in v Črni na Koroškem. Delo v tovrstni krizni intervenciji je popolnoma drugačno od klasičnega psihološkega dela, veliko bolj terensko, "neposredno tam, kjer se je dogodek zgodil". Četudi je omenjena enota civilne zaščite namenjena predvsem psihološki pomoči reševalcem ob hudih nesrečah in jih pogosto tudi izobražujejo, so tokrat delovali tudi med ljudmi.

Sprva so psihologi na terenu sodelovali z reševalci, ki dobro poznajo okoliše in so denimo vedeli, kje je bilo zaradi poškodovanih hiš nastanjenih več ljudi, zato so psihološko podporo najprej nudili v nastanitvenih centrih, na zbirnih mestih, kjer je bilo več ljudi. Ko so se ljudje razselili in stanovali pri prijateljih, sorodnikih in znancih, so psihologi ob pomoči reševalcev in bolničarjev, ki so jim javljali, kje so potrebe po psihološkem svetovanju, šli po domovih ali pa so razgovore opravili v kakšni od občinskih pisarn. Vita Poštuvan je hodila po terenu in se pogovarjala z ljudmi, do katerih je pristopila sama, ko so jo poklicali, da "vidijo ljudi, ki jočejo ob ruševinah", zato je odšla do njih in jim nudila podporo. "Uporabljali smo zelo različne prakse. Ko prideš na teren, se odzoveš. Narobe bi bilo, če bi imeli samo eno pisarno, na vratih katere bi pisalo psihološka pomoč, saj v tisto pisarno najbrž ne bi vstopil nihče. Četudi je v teh okoliščinah povsem normalno, da vsi potrebujejo oporo."

Po dnevu, dveh, treh, ko se začnejo zavedati

Takoj ob nesreči, ko se rešuje življenja in premoženje, je manj prostora za psihološke intervencije - oporo bi morda potrebovali najbolj ranljivi, tisti, ki so že prej bili v veliki stiski -, lokalno prebivalstvo si najprej namreč nudi medsebojno podporo. "Nesreča se je zgodila vsem, ljudje se povezujejo, si dajo podporo, kar je zelo pomemben moment, saj je to tisto, kar pri okrevanju skoraj najbolj pomaga. Po dnevu, dveh, treh, ko so ljudje na varnem in so se pomirili zaradi skrbi, kako je z njihovimi družinskimi člani, pa se začnejo zavedati, kaj se je zgodilo. Zdaj je že dva tedna od poplav, v tem času je bilo ogromno predelovanja dogodkov, zdaj pa je treba situacijo sprejeti, kar bo tudi še trajalo nekaj časa," razlaga sogovornica in še dodaja, da po psiholoških standardih morebitno posttravmatsko stresno motnjo diagnosticirajo šele po enem mesecu. "Vse, kar se dogaja prej, vsi intenzivni odzivi so v tem času pričakovani, normalni. To je normalen odziv na nenormalne okoliščine. Če nekateri zdaj ne morejo jesti, spati, se slabo počutijo, nimajo energije, so tesnobni, jih je strah, je v tem trenutku to normalno, to je pomembno vedeti."

Mnogi so v nesreči izgubili vse, nekateri veliko manj, a stiska je pri obojih lahko velika. "Nekateri so v materialnem smislu izgubili veliko - hišo, lahko tudi delavnico, v kateri so opravljali službo -, kdo drug pa je izgubil 'samo' vrt in lopo. Četudi bi marsikdo mislil, da se drugi nima kaj sekirati, je lahko stiska pri obeh zelo podobna. Ljudje čutijo zelo intenzivno. Nekateri so namreč izgubili svoj ritem, vse tisto, kar jim je osmišljalo življenje. Vsakodnevno obdelovanje vrta je bila morda njihova edina okupacija. Morda gre res za manjšo materialno škodo, s psihičnega vidika pa je zelo pomembna," pravi sogovornica, ki se ne spomni, da bi bila potreba po psihološki pomoči kdaj že tako potrebna kot tokrat, četudi je kot psihologinja sodelovala pri številnih naravnih, prometnih in drugih nesrečah. Tudi v času covida, ko se je veliko govorilo o psiholoških težavah, je bila dinamika dela povsem drugačna, pristavi.

Hvaležno so do sedaj sprejemali domačini psihološko pomoč na terenu, pove Vita Poštuvan. "Nekateri rečejo, da smo prišli na pravo mesto, kot da smo bili od nekoga poslani, da jim pomagamo. Ne skrivajo potrebe, da se pogovarjajo s psihologom. V drugih okoliščinah je to, da greš k psihologu, še vedno tudi malo stigmatizirano. Zdaj pa se zdi, da so ljudje razumeli, da je dobro, če so psihologi zraven in se lahko pogovorijo. Stigme morda ni tudi zato, ker stiske niso povezane z duševnim zdravjem in boleznijo, ampak s situacijo, v kateri vsi razumejo, da ljudje potrebujejo nekoga, ki jih posluša," pojasnjuje psihologinja, ki je kljub vročemu dnevu na Koroškem nosila še jopič z napisom psihološka podpora. "Čeprav je bilo zelo vroče in bi bila raje brez njega, sem vedela, kaj sporoča. Ko so začeli postopati okoli mene, se mi je zdelo, da so prepoznali priložnost za pogovor in sem jih nagovorila. "

Žalost, jeza, jok, obup

In najpogostejše stiske? Zelo različne so, nekateri so zelo žalostni, pretreseni, veliko je joka, izražanja obupa, veliko jih pove, da so izgubili vse, kar so imeli, ali pa tisto, kar jim je največ pomenilo, našteva Vita Poštuvan. "Slišimo tudi kar nekaj jeze. Ljudje iščejo krivca, se sprašujejo, kaj bi bilo možno narediti, kako bi bilo možno to preprečiti, in velikokrat, ko govorijo iz jeze, se ta zgrne na sistem, na državo, ki bi z morebitnimi ukrepi lahko mogoče kaj preprečila," pojasnjuje sogovornica.

Vse to blaži tudi tako imenovana sosedska skupnostna podpora. "V vseh krajih so se samoorganizirali in jim je bilo to tudi omogočeno mimo birokratskih ovir, ki jih v običajnih časih prej opazimo. Ljudem to daje neko upanje, da se bodo stvari mogoče tudi v tem smislu kaj spremenile, da sistem ne bo več tolikokrat deloval proti njim," razlaga Vita Poštuvan še posebej o specifiki Koroške, kjer se ljudem že sicer zdi, da so prikrajšani v infrastrukturnem smislu.

Na vprašanje, kaj se bo z duševnim zdravjem dogajalo v prihodnje, je težko odgovoriti, psihologi pa pričakujejo, da se bo pri kom stiska pojavila šele veliko kasneje. "Na Koroškem in pravzaprav v vseh drugih regijah, ki so bile poplavljene, imajo po indikatorjih duševnega zdravja slabše duševno zdravje, stopnja samomorilnosti na Koroškem je denimo še vedno nad slovenskim povprečjem. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Po eni strani taki dogodki namreč ljudi tudi povežejo, občutek imajo, da se je nesreča zgodila vsem, da so vsi v istem čolnu. A če ne bomo poskrbeli za ljudi, če ne bodo imeli občutka, da smo poskrbeli za vse, če bodo razlike med njimi sčasoma še večje, lahko to slabo vpliva na duševno zdravje," svari sogovornica in pričakuje več posttravmatskih stresnih motenj in težav, povezanih z izkustvom nesreče, travme. Ob tem doda, da nekatere študije kažejo, da so lahko ljudje odporni tudi na take težave. "Eno leto po taki nesreči, če se ta integrira in gre skozi pričakovane faze, se povrne duševno zdravje, in upam, da se bo to zgodilo tudi na poplavljenih področjih."

Najbolj povezovalen element ob tej nesreči je medsebojna pomoč, da posamezniki pomagajo eden drugemu, da si stopijo nasproti, se pojavijo pri vratih, prinesejo kakšno malenkost, kot je bila minule dni dobrodošla že plastenka vode, spomni sogovornica, ki je na terenu večkrat slišala, da je pogumna, ker upa med najbolj ranljive ljudi z vprašanjem, kako so. "Velikokrat me vprašajo, kaj ljudem sploh rečem. Samo vprašam, kako so in če bi želeli kaj podeliti, povedati. Potem pogovor steče, ko čutijo, da smo jih slišali, razumeli, da jih spodbujamo. Taki trenutki med prijatelji, svojci so še toliko bolj dragoceni." Izražena podpora ljudem veliko pomeni, biti pa mora kontinuirana, "ne samo v trenutkih, ko se poplave še pojavljajo v medijih". Tudi čez tri tedne, mesec ali pol leta se bodo nekateri soočali z vsemi težavami, izgubami in "v teh trenutkih bo še bolj pomembno, da dobijo podporo".

Sogovornica poleg povezovanja in opore med ljudmi vsem svetuje, da ko se stanje normalizira, naj začnejo početi to, kar so sicer radi počeli, od vrtnarjenja, meditacije do kolesarjenja ... "Da najdejo in krepijo svoje načine obvladovanja stiske in da najdejo nove načine, kako se sproščati ..."

Strah, da se bo na njih pozabilo

Na terenu je bila tudi psihiatrinja Petra Mihelič Moličnik, vodja Centra za duševno zdravje odraslih v ZD Ravne na Koroškem, ki je bila v času nesreče sicer na dopustu, vendar ni pomišljala, ko je bilo treba pomagati tako sorodstvu kot krajanom v Lučah. V lokalni civilni zaščiti so jo prosili, da se vključi pri nudenju pomoči predvsem pri tistih, kjer so zaznali večjo duševno stisko. "Večinoma so bili to ljudje, ki so v poplavah in plazovih izgubili svoj dom in vse premoženje. Do nekaterih smo s pomočjo vojaškega prevoza šli na teren, določeni pa so s pomočjo svojih sorodnikov prišli na razgovor v zdravstveno ambulanto. Nekateri so bili sprva nekoliko zadržani do tovrstne pomoči, vendar so tudi sami potrdili, da je že pogovor nekoliko olajšal njihovo stisko, predvsem pa so lahko začutili, da niso sami v svoji nesreči," pravi sogovornica.

V prvih dneh so največ duševnih stisk kazali tisti, ki so izgubili svoj dom, ki so si ga gradili vse življenje, večinoma s svojimi rokami in delom, in tisti, ki so se s pobesnelo reko dobesedno borili za svoje življenje, ko jih je voda že odnašala in so se večkrat samo po srečnem naključju uspeli rešiti ali pa so jih rešili reševalci s helikoptersko asistenco, pripoveduje sogovornica. Ob poslušanju zgodb je začutila globoko hvaležnost, da ni bilo več smrtnih žrtev. "Ko je prvi strah za življenje minil, ljudem glavno stisko predstavljajo vprašanja, kot so 'Kaj bo z mojim domom?', 'Kam sedaj, si še upam bivati tukaj, kaj bom sedaj zapustil svojim otrokom?' ..., po drugi strani pa strah, da se bo na njih pozabilo, ko se bodo stvari začele umirjati."

"V prvih dneh po kriznih situacijah je pogosto prisoten občutek, da se to ne more zares dogajati in da bo kmalu minilo, prihaja lahko do močnih pozitivnih čustev, ki nam pomagajo pri aktivaciji moči za spoprijemanje s krizno situacijo. Preplavljajo pa nas lahko tudi skrbi, strahovi, ki nas ovirajo in ohromijo v aktivnosti. Ko krizna situacija traja dlje časa, se lahko pojavljajo skozi čas različni čustveni odzivi, vzpodbudni in ovirajoči odziv se lahko izmenjujeta znotraj enega dneva ali tedna. Takšni odzivi so v krizni situaciji pričakovani in normalni, jih je pa dobro prepoznati in krepiti predvsem tiste, ki nam pomagajo," pojasni obseg psihološkega dogajanja Petra Mihelič Moličnik.

Hčerka prosila za pomoč za mamo, mama za hčer

Ključno je, da poiščejo strokovno pomoč tisti, ki se ne zmorejo prilagoditi krizni situaciji, pri katerih se pojavijo občutki brezupa, brezizhodnosti ter nemoči in se razvijeta izgorelost ali depresija, svari sogovornica. "Pogosto lahko tudi podoživljajo krizo in se soočajo z vznemirjajočimi čustvenimi odzivi, na primer z jezo, razdražljivostjo ali otopelostjo. Pogosto so svojci in znanci tisti, ki prepoznajo, da se nekaj dogaja, in osebo vzpodbudijo, da si poišče pomoč. Zgodilo se je, da je hčerka prosila za pomoč za mamo, mama pa za hčerko, ne da bi vedeli ena za drugo."

Medtem ko se na krizno situacijo ljudje lahko odzivamo na različne načine, je pomembno, da ostanemo v tem obdobju do sebe in drugih strpni, sprejemajoči in potrpežljivi: "Nikakor ne smemo pozabiti, da smo bolj odporni in prilagodljivi, kot si mislimo, in da smo skupaj sposobni premagati mnoge izzive." Pomaga lahko prav vsak, velikokrat je dovolj, da znamo prisluhniti in dokazati, da so drugi slišani. "Ljudje, ki niso bili prizadeti v tej ujmi, hitijo neustavljivo naprej po svojih opravkih, življenje se jim odvija po ustavljenih tirnicah. Prizadetim v poplavah pa se je čas kar malo ustavil, kar lahko tudi poglablja psihične stiske in veča občutke negotovosti. Tudi za njih pa je pomembna čimprejšnja normalizacija razmer, v katerih živijo, izgradnja novega doma, vzpostavitev cestnih povezav, da bodo lahko šli v službo, po nakupih, k zdravniku ... Vse to je tudi pomemben dejavnik pri ponovnem vzpostavljanju duševnega ravnovesja," opozori sogovornica.

Brezplačni telefon za psihološko oporo

Ob katastrofalnih posledicah poplav je izjemnega pomena najprej prva psihosocialna podpora na terenu, katere del je tudi prva psihološka pomoč. Delovati pa je začel tudi brezplačni telefon za psihološko oporo ob poplavah, ki je vzporedni sistem podpore pomoči na terenu (080 30 64, vsak dan med 16. in 22. uro). Psihologi, svetovalci so v minulih dneh prejeli nekaj začetnih klicev, telefon namreč deluje šele nekaj dni, jih pa v prihodnjem obdobju, v skladu z odzivanjem na travmatske dogodke, ko se vse razsežnosti krize šele v celoti izražajo, pričakujejo več, pove psihologinja Julija Pelc, ki v Društvu psihologov Slovenije s prizadevnimi kolegi bedi nad delovanjem telefona.

Psihoterapevtka ob tem izpostavlja, da tokrat ni bil poplavljen le košček Slovenije, zato je ljudi, ki se soočajo s travmatsko izkušnjo in nastalo škodo, veliko - mladih, manj mladih, otrok, družin, ostarelih in nemočnih ... "Moč skupnostne podpore je velika, bo pa nujno potrebna tudi skozi čas. Kar nekaj otrok je umaknjenih na varno, a kljub temu doživljajo posredno izgubo in vračanje domov bo tudi zanje lahko zelo boleče. Nekateri so vpeti v odpravo posledic na domačem dvorišču, drugi kot prostovoljci: vrstnik pomaga vrstniku. Šok, stiske, tesnoba, obup, brezup in spet upanje, jeza, nepotrpežljivost, konflikti, sodelovanje ..., cela paleta običajnih odzivov na neobičanje dogodke," našteje sogovornica. Dodaja, da imajo ljudje potrebo o njih govoriti. "Telefon za psihološko oporo omogoča, da klicalci lahko svoje doživljanje, stiske delijo s svetovalcem, ki je tam, da posluša, sliši in podpira. Nekateri se soočajo z retravmatizacijo, morebiti niso bili močno izpostavljeni v tej poplavi, je pa obudila travmatske izkušnje preteklih poplav ... Telefon je dostopen tudi posameznikom, ki so oddaljeni od centrov psihološke pomoči, morebiti niso mobilni, so sami in osamljeni, se neradi izpostavljajo, da potrebujejo pomoč, predvsem pa nikakor ne želijo dodatno obremeniti svojcev. Pogovor s svetovalcem jih lahko posledično vsaj začasno razbremeni, umiri paniko in okrepi za naslednji korak. Lažje zadihajo, kot se kdaj izrazijo sami," še poudari Julija Pelc.

Mobilni timi na terenu

Sredi tedna je začelo delati sedem mobilnih timov strokovnjakov za izvajanje psihosocialne pomoči prebivalcem na terenu. "Mobilni timi za nudenje psihosocialne pomoči prebivalcem bodo izvajali razbremenilne pogovore in krizna svetovanja," je ob predstavitvi organizacije pomoči povedala dr. Mojca Zvezdana Dernovšek z ministrstva za zdravje. Ekipe bodo sestavljali psiholog ali specialist klinične psihologije, socialni delavec, diplomirana medicinska sestra, predstavnik Rdečega križa ali Karitasa ali lokalnih nevladnih organizacij, in če bo potrebno, še predstavnik gasilcev, vojske ali policije. "Strokovna osnova za oblikovanje mobilnih timov sicer že obstaja v timih skupnostne psihiatrične obravnave v Centrih za duševno zdravje odraslih, ki se vzpostavljajo v Sloveniji od leta 2018 v okviru Programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravja," pravijo na NIJZ, kjer bodo bedeli nad delovanjem mobilnih timov. Ti bodo delovali med tednom od 8. do 15. ure, ljudje pa za pomoč lahko zaprosijo preko koordinatorja ali prostovoljcev, ki bodo dosegljivi do 18. ure. V pripravi je tudi interventni zakon, ki predvideva, da bi se mobilni timi okrepili s sodelavci iz centrov za duševno zdravje iz regij, ki niso bile prizadete, v njem bo tudi podlaga za daljše delovanje mobilnih timov. Predvideno je, da bi ti delovali do konca leta, pozneje bi njihovo vlogo prevzeli obstoječi centri za duševno zdravje.