Pri takem ministru za okolje bo za vsakršno okolje pozitivno, da ministra nimamo, pomislimo ob spremljanju afere Glupi davki, ki je minuli teden dosegla nove pospeške. Bolje bo tako za okolje v smislu zraka, vode in žive narave, kot za družbeno, poslovno in še kakšno okolje. Pravzaprav si težko predstavljamo okolje, v katerem bi prisotnost ministra Vizjakovega kova delovala blagodejno. Morda kriminalno okolje. Za člane kriminalne združbe, mafije si predstavljamo, da pri svojem delu lomijo jajca sodnikom, napeljujejo k davčnim utajam in se o poslih dogovarjajo pod mizo, pri tem pa na vsa usta preklinjajo in v podtonu grozijo.
Ministra je prejšnji teden po dolgem "premisleku" k odstopu pozval njegov koalicijski partner in kolega za vladno mizo Matej Tonin. Tonin je ugotovil, da takšni dogovori niso dopustni. Po čistem naključju je do poziva k odstopu prišlo v istem tednu, ko je začela politika brutalno kadrovsko lomastiti v državnih energetskih podjetjih, ki sodijo v pristojnost ministra Jerneja Vrtovca iz stranke NSi, za katero je po zagotovilih Mateja Tonina (po dolgem premisleku sicer) politično poseganje v gospodarske družbe nesprejemljivo. Minister Vrtovec je celo zagotovil, da o kadrovskih menjavah ne ve nič, saj da mu takšnih posegov pravila korporativnega upravljanja ne omogočajo. Najbrž je ocenil, da v javnih nastopih s to tezo ne bo preveč prepričljiv, zato se raje pred televizijskimi kamerami ni pojavil, ko so razreševali Roberta Goloba iz Gen-I in razrešili Borisa Soviča iz Elektro Maribor.
Minister Vizjak ima hipotezo, da so mu afero zakuhali zato, ker želi urediti sistem ravnanja z odpadki, s tem pa da je prekrižal načrte tako imenovani smetarski mafiji. Sklepamo, da je dober pri prepoznavanju mafijskih poslov. A pogled v zakulisje urejanja sistema ravnanja z odpadki pokaže, da ministrovi nameni morda niso povsem čisti - s postavitvijo monopola nad izvajanjem javne službe bi se predvsem znova okrepila moč države nad ravnanjem z odpadki, preko države pa seveda politike.
Pravzaprav si težko predstavljamo okolje, v katerem bi prisotnost ministra Vizjakovega kova delovala blagodejno
Pri energetiki govorijo o velikih "denarnih tokovih", ki so za politiko vedno zelo privlačni, saj lahko te tokove zlahka prikrito preusmerijo na svoje račune. Podobno je pri ravnanju z odpadki. Tam namreč ne gre le za tako imenovane snovne tokove (embalaže, stekla, papirja, elektronike …), ampak tudi velike tokove denarja. Pri ravnanju z odpadki ima velikokrat prste zraven tudi organiziran kriminal, predvsem kjer je tesno prepleten s politiko. Se Slovenija približuje takšni skupini držav? Je morda že njena polnovredna članica? Pojavljanje imena Roka Snežiča pri različnih z državo povezanih zadevah, od kadrovanja njegove znanke na vrh NPU do njegovega svetovanja pri pregonu davčnih utajevalcev ter kadrovskih rešitvah, povezanih z vladajočo SDS, že namigujejo na odgovor na zgornje vprašanje.
Andrej Vizjak bi bil morda dober minister na ministrstvu za debelo kožo, saj po razkritih posnetkih še naprej nemoteno opravlja funkcijo ministra, in to celo na svetovnem prizorišču. Na podnebni konferenci COP26 med voditelji držav iz vsega sveta predstavlja predsedujočo državo Svetu EU v času, ko so tuja veleposlaništva v Sloveniji že zdavnaj prevedla transkript pogovora s Petanom in ga z depešami poslala v matične države. Le kaj bi mu odgovoril, ko bi ga kateri ministrski kolega vprašal: kdo je Bojan Petan in zakaj mu v Sloveniji ni treba plačevati davkov? Morda ga bo zanimalo še, kako bo Slovenija zagotovila pošteno izvajanje (evropske) zakonodaje v primeru, ko bi želela politika katerega od sodnikov stisniti za jajca? Ali pa, zakaj država odstavlja direktorja podjetja, ki ima načrt razogljičenja energetike do leta 2035, kar bi bistveno prispevalo k podnebnim ciljem države. V takšnih situacijah se najbrž pokaže, iz kakšnega testa je pravi politik!
Da bi v teh težkih časih, ko se marsikdo sprašuje, ali je vladajoča politika, pijana od oblasti in moči (minister Počivalšek državljanom: Mandat bomo končali z vami ali brez vas!), že prestopila na drugi breg zakona, imeli vsaj pokončnega predsednika republike, ki bi kot moralna avtoriteta vztrajno, odločno in pogumno opozarjal na zlorabe vladajoče politike zoper lastne državljane! Pa te sreče žal nimamo.