Kolumna Svetlane Slapšak: Smrtonosni otroški vrtec

Na konferenci u Glasgowu sedi nasmejana pojava, kot vedno v pretesnem suknjiču, minister, ki je s svojimi idejami o uničevanju vodnih virov spodbudil vseljudski izbruh ekološke zavesti, izzval referendum - in bil na njem potolčen do nog. Kdo bi lahko bolje predstavljal ekološko vizijo Slovenije! Ta isti človek je pred odhodom demantiral samega sebe, ko je dejal, da je posnetek, na katerem se prostaško norčuje iz sodstva in davkov, avtentičen in da se distancira od lastne izjave. Kdaj? Po 14 letih? In še danes se ne bi "distanciral", če vse skupaj ne bi bilo razkrito v javnosti. Slišala sem veliko predlogov, kaj naj minister stori z distanco, dolgo 14 let, a noben ni za objavo. Karkoli se bo že zgodilo z ministrom, nobena razumna vlada ne bi takega človeka pooblastila, da karkoli predstavlja, za to konferenco pa je njegova prisotnost naravnost žaljiva.

Janšev medijski center je spet poskrbel, da smo dobili vpogled v grozečo prihodnost medijev, tokrat z morbidnim manipuliranjem z bolnimi za nizke politične cilje: oddaja, najavljena kot nasprotje Tarče, je bila prav to - pet nadutih tipov blebeta pred mikrofoni in ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izpostavili neverjetnih dosežkov vodje, njegove stranke in njegove vlade. Takih pogovornih oddaj se spomnim iz 70-ih let preteklega stoletja. In tako televizijo bomo gledali, če se ne spravimo k pameti. Za nameček je rasist in šovinist Jelinčič razčistil vse dileme s trditvijo, da v bolnišnicah postelje zasedajo Neslovenci, ki so si priskrbeli lažna potrdila o cepljenju, in še je zahteval, da si necepljeni sami plačajo zdravljenje. Tožba zoper Jelinčiča bi bila nepotrebna, če bi imeli policijo in tožilstvo, ki bi se odzivala na take kaznive izpade in bi torej opravljala svoje delo. Že dva tedna se v tem smislu ni zgodilo nič ... Minister Vizjak bo morda izgubil podporo svojih, ker ni dovolj dosledno lagal; poslanec Jelinčič bo še naprej zahteval etnično čiščenje bolnih in nihče ga ne bo preganjal, ker je kriminalno napadal človekove pravice, pljuval po zakonih in ustavi ter pozival k nasilju nad bolnimi. Hujše ko bo, bolje bo plačano.

Če vse to prenašamo, ob najhujšem valu epidemije do zdaj, smo zares otroci v vrtcu, samo da v smrtonosnem vrtcu. Se morda spomnite vrtca iz pekla, v katerem so otročka zavezali in pokrivali z vzmetnico, da so ga k nečemu prisilili? Tako sami sebe zdaj vidimo vsi, ki smo trenutno zdravi … Prvo in osnovno vprašanje je, kaj storiti z necepljenimi. Vlada se, tako kot običajno, ni odločila za razumljivejše in učinkovitejše ukrepe. Analize o tem, zakaj so necepljeni taki, kot so, in kako so dosegli to svojo patološko samoprepričanost ("Ne verjamem, da imamo epidemijo!"), ne bodo niti malo v pomoč, nedvomno pa tudi ni časa za kakšno dolgoročno zastavljeno, mehko akcijo prevzgoje. Še posebej pa z njimi zaman računamo na kak dober političen izid: izdali so ljudi s svojo družbeno brezobzirnostjo in jih bodo še kdaj. Samo pametna nova vlada bi lahko rešila problem … v nekaj letih.

In ob vsem tem mediji še vedno dopuščajo izjave najvišjih predstavnikov oblasti, ministrov in podobnih o tem, kdo vse je kriv za epidemijo. Kdo drug le kot tisti, ki so nenehno pozivali k cepljenju, skrbeli za zaščitno opremo, poročali o krajah in goljufijah, pazili na predpise, bili za vzor, izobraževali ljudi, prosili, pomagali, in ko je bilo treba, takoj dali prostovoljne prispevke. Toda Janša in njegova vlada sta se tukaj malo zaletela: če so jima res za vse krivi tisti, ki so kritizirali vlado, potem je vlada pač edina odgovorna za slabo vodenje epidemije. In ker dejansko tudi je, ne more obtoževati nikogar drugega. Pa obrnimo zgodbo: če vlada ne bi obtoževala nikogar drugega, bi se veliko bolje spopadala z epidemijo, imela bi zaveznike, kadarkoli bi lahko pozvala k množičnim akcijam, z nekaj dodatne pameti pa bi lahko tudi pogosteje nagrajevala. Brez izmišljanja sovražnikov, torej brez političnega žeparjenja v gneči, bi lahko bili izvedeni vsi ukrepi in spremembe ukrepov, kolikorkrat bi bilo to potrebno, brez pripomb in z razumevanjem. Zakaj torej vlada tega ni storila? Prvi in osnovni razlog je, da je sestavljena iz ničvrednežev, nesposobnih, neumnih in zlobnih. Toda niti to ni nekaj, s čimer ob spoštovanju zakonov in pravil ne bi mogla kolikor toliko uspešno voditi jasne, nepolitične, zgolj človeške krize. Drugi razlogi so močnejši: prvič, vlada je razumela epidemijo kot darilo iz nebes in odlično možnost, da pridobi še veliko več v glavnem nezakonite oblasti in veliko veliko več popolnoma nemoralne možnosti grabljenja denarja. Ali se ni tudi soproga predsednika vlade spustila v poslovno tekmo nabavljanja opreme? Ta stvar je postala tako prozorna, da je vlada morala takoj najti sovražnike, ki da so jo ovirali pri plemenitem prizadevanju za reševanje življenj. Najprej je sovražnika poiskala v poštenih posameznikih - žvižgačih, nato so morali biti na drugo stran tehtnice postavljeni vsi, ki niso oni sami. In še vedno so bili s svojimi vrečami denarja neprimerno težji ...

V določenem smislu je danes popolnoma vseeno, koliko ljudi vidi te prevare in zločine, tako ali tako so nas zvezali in ob nas pritisnili vzmetnico. Vseeno je, ali bodo necepilci glasovali proti Janši, vseeno je, kako se bodo "stranke", nastale iz odpadnega blata, hvalile s tem, da "si želijo sodelovanja z vsemi", torej da je kupleraj odprt. Naj država pripade tistim, ki so neobčutljivi na trpljenje in smrt in iz tega še kujejo dobiček, če si to njeni državljani zaslužijo. Osvobodimo se iluzij, da je večina proti diktaturi in da si večina želi, da družba ozdravi, v resnici in metaforično: ne, taki smo v manjšini in naše videnje države je utopija. Seveda se lahko tudi zgodi čudež: pa bomo lahko z njim upravljali?

Ali obstaja rešitev za to? Prepričana sem, da obstaja. Naša dolžnost je, da vsak dan počnemo tisto, kar je preverjeno, uspešno in navdihujoče, preprosto stvari, kot so solidarnost, vera v zakone in pravičnost, izmenjava, by-pass ustanove, povezovanje, zaupanje v znanje in zasmehovanje laži. Iz takega vsakdana, ki lahko prepreči mnoge zločinske prakse in družbeno nepravičnost, lahko črpamo dovolj moči za nenehno zahtevanje temeljnih sprememb, radikalne socialne politike, za konkretno in masovno nastopanje vsakič, ko je to potrebno. Bodimo socialisti, komunisti, anarhisti, antifašisti, feministi in vse drugo, kar tu velja za nedopustno. Medtem ko vsak dan branimo spodnjo mejo življenja, na svojem državljanskem poslanstvu zahtevajmo največ. Epidemija nas je v veliki meri oropala iluzij, potrgala je reklamne plakate in pokazala stvarnost, odkrila na stotine novih postopkov, ki so nam dostopni, opomnila nas je na najbolj ranljive, vrnila nam je občutljivost, ki je bila otopela, z vsakim privilegijem, ki smo ga izgubili, nas je nagradila z borbenostjo. Imamo prednost, ki je nima niti oblast, niti politika, niti večina - osvobodili smo se mnogih potreb, na katere so nas podlo navajali, hkrati pa so se naše želje in apetiti povečali bolj, kot si lahko oblast sploh predstavlja. Nobena zabloda, noben strah, noben zadržek nas več ne zavira, da ne bi izkoristili svoje nove moči. Večina ni ovira, ampak sredstvo, s katerim bomo nizali zmage, tako kot pri referendumu o vodah. Trenutek je za Anhovo in nato za ves svet. Anhovo je slika napol zadušenega otroka in že čisto mala izurjena skupina lahko z njega odstrani vzmetnico in ga reši. Naj nas ne vznemirjajo volitve niti praskanje krempljev vlade, ki visi na robu pa noče oditi, naj nas ne živcira predsednik države. Za vse se najde rešitev - sodišča, referendumi, komune, improvizirane skupine, ilegala, če je treba, vsekakor pa subkultura.

Jutri je naš.