Odločitev ustavnega sodišča, da je ureditev, po kateri samske ženske in ženske, ki živijo v istospolni zvezi, nimajo pravice do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, diskriminatorna, je nedvomno zgodovinska. V dveh pogledih. V luči boja civilnodružbenih gibanj in z njimi številnih žensk, da si pridobijo, povrnejo in ohranijo težko izborjene pravice. Med temi še posebno zapisano v 55. členu ustave, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Zgodovinska je tudi v luči več desetletij dolgega boja istospolno usmerjenih partnerjev, da bi jim priznali pravice, kot jih imajo heteroseksualni pari. Z zadnjo odločitvijo so na področju istospolno usmerjenih parov sodnice in sodniki zaokrožili pomemben krog odločanja na tem področju.
Sprejeta odločitev je izjemnega pomena. Na hrbtih žensk, ne glede na zakonski status, in istospolno usmerjenih parov se je v minulih desetletjih razvijal in brusil primitivni diskurz, ki je generiral vedno nove predsodke in strahove. Pred tem, da bi ženske dobile preveč pravic in s tem močnejši glas, kar bi lahko ogrozilo arhetip moškega kot tistega, ki ima glavno besedo, in da bi pravice priznali tistim, ki so v velikem delu družbe, ki ne vidi izza tradicionalističnih plašnic, razumljeni kot drugačni in zato nesprejeti. Celo manjvredni.
Sprejeta odločitev je izjemnega pomena. Na hrbtih žensk, ne glede na zakonski status, in istospolno usmerjenih parov se je v minulih desetletjih razvijal in brusil primitivni diskurz, ki je generiral vedno nove predsodke in strahove. Pred tem, da bi ženske dobile preveč pravic in s tem močnejši glas, kar bi lahko ogrozilo arhetip moškega kot tistega, ki ima glavno besedo, in da bi pravice priznali tistim, ki so v velikem delu družbe, ki ne vidi izza tradicionalističnih plašnic, razumljeni kot drugačni in zato nesprejeti. Celo manjvredni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
