(ŠESTI DAN) Trije ne preveč dobri možje

Rad bi jim pisal kot Božičku ali dedku Mrazu. Nič ne bi kompliciral, kot vsaka misica bi si želel le, da se zavzamejo za mir v svetu. Vse drugo lahko počaka.

A kaj, ko naslovniki v Moskvi, Pekingu in Washingtonu, ti trije ne preveč dobri možje, takih pisem ne odprejo. Tudi med seboj si ne pišejo pogosto, pogovarjajo se še redkeje. Ruski, kitajski in ameriški predsednik nas bolj kot ne zato obdarujejo s krizami, ki jim kar ni videti konca. Ko morda dva med njimi postavita vsaj zametek gradu iz kock, pride tretji in vse poruši. Tako se je vrtelo leto, ki jemlje slovo, tako se bo tudi prihodnje in verjetno v nedogled.

Ruski predsednik Vladimir Putin, že več kot dve desetletji vladar Kremlja, se rad igra z vojaki. Žal s pravimi, ne plastičnimi. Kako drugače razumeti, da ob svoji zahodni meji nakopiči sto tisoč vojakov z vso mehanizacijo, neprikrito pogleduje proti Ukrajini in nas hkrati prepričuje, da si Rusija ne želi vojne. Z nikomer. Toda v ostanku sveta ga razumejo drugače. Ruske vojne, hibridne ali prave, krvave, so stalnica zadnjih desetletij. Zdi se, da ruski medved kar naprej išče svoj plen in Ukrajina, katere košček je že odgriznil, je za to nadvse primerna. Tam živi več milijonov ogroženih Rusov, prikladen izgovor za invazijo, če jo bo Putin v začetku prihodnjega leta res sprožil. Da se sosednjih držav ne napada kar tako, je seveda obstranska zadeva. Naj se pazijo in plešejo po taktih iz Moskve, sicer bo spokalo.

Če lahko velika Rusija, zakaj torej ne bi smela še večja Kitajska? Njihov voditelj Xi Jinpig tako kot njegovi predhodniki neprikrito grozi Tajvanu, otoku s 25 milijoni prebivalcev, oddaljenem na stotine kilometrov. Ker je tja po vojaškem porazu pred več kot 70 leti pobegnilo tedanje prozahodno kitajsko vodstvo, ne more biti ravno pravi razlog za napad. Saj je Kitajska s svojo diplomacijo in gospodarskimi pritiski že zdavnaj dosegla, da Tajvan uradno priznava le dober ducat obskurnih držav. Ostale so lepo tiho, če pa do vlade v Tajpeju pokažejo kakšne simpatije, kot je to nedavno storila Litva, se znajdejo na udaru. Ko Kitajska krši človekove pravice, se je svet že navadil, da je bolje molčati. Kdor ne verjame, naj pogleda v Hongkong, kjer Peking učinkovito izvaja svojo doktrino ene in enotne Kitajske.

Američani, utrujeni od dveh vojn tega tisočletja, iz katerih so izšli kot poraženci, pod novim predsednikom Joejem Bidnom skušajo loviti krhko ravnovesje pri ozemeljskih apetitih obeh omenjenih velesil. Manj kot leto, kolikor so Biden in njegovi sodelavci v Beli hiši, je daleč premalo časa, da bi se ZDA lahko znova pozicionirale kot svetovni branik miru in demokracije, kot se vidijo same. Posledice lomastenja prejšnjega predsednika Donalda Trumpa so prehude, da bi jih lahko po(s)pravili v enajstih mesecih. Združene države Amerike tudi še nikdar v zadnjih 150 letih, po koncu državljanske vojne, niso bile tako notranje razklane kot sedaj. To vedo tako v Moskvi kot v Pekingu in to s pridom izkoriščajo. Po sramotnem kaotičnem umiku iz Afganistana in prav nič bolj zmagovitem iz Iraka je le malo verjetno, da bi ameriška javnost pozdravila odhod "naših fantov" v novo klavnico na tujem.

Ob vsem tem se zdi, da je lahko ostali svet le v vlogi nemega statista. Evropska unija, ki si ves čas želi, da bi bila politični, gospodarski in morda tudi vojaški antipod trem velesilam, se po odhodu Velike Britanije, begunski krizi in zdaj še slovesu nemške kanclerke Angele Merkel redefinira in ukvarja sama s seboj. V treh prej omenjenih metropolah se lahko ob tem le zadovoljno muzajo, še bolj, ko gledajo, kako zaradi vzpona evroskeptikov, neposlušnosti iliberalnih vlad in drugega unija implodira. Da, ruši se sama vase in kot takšna ne vzbuja spoštovanja, kaj šele strahu. Putin, Xi in Biden lahko glede tega mirno spijo. Da naj bi obstajale relevantne nadnacionalne tvorbe, kot so Združeni narodi, pa tako ali tako verjamejo le nepopravljivi optimisti. Politiki pač ne. Oni so realisti.

V takšen svet, prav nič prijazen, se bodo v teh dneh prebujali naši otroci. Oni še lahko pišejo Božičku ali dedku Mrazu, pričakujejo Miklavža ali Parklja. Pa saj so politiki nekoč tudi sami bili majhni in so si želeli daril, majhnih ali velikih, le da so na to očitno pozabili. Morda ne bi bilo slabo, da spet zbudijo otroka v sebi.