(ŠESTI DAN) Veliko besed, premalo dejanj

Razstava, ki si jo je mogoče v teh dneh ogledati v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, nikogar, ki premore kanček sočutja, ne pusti ravnodušnega. Nekaj deset žensk in moških iz vse Evrope, tri iz Slovenije, je stopilo pred objektiv italijanskega fotoreporterja Simoneja Padovanija. Ta pogumni korak so naredili, da se nikomur več ne bi zgodilo, kar se je njim v otroštvu, da nihče več ne bi doživljal pekla, ki so ga preživljali sami, in zato, da bi druge, ki se z demoni zaradi travmatične izkušnje še vedno borijo v tišini, sami, spodbudili, da poiščejo pomoč. Preko umetniških portretov in pretresljivih izpovedi potujoča evropska razstava, ki nosi pomenljiv naslov Shame – sram, sramota, pripoveduje o spolnem nasilju, trpinčenju in izkoriščanju, ki so mu bili izpostavljeni. Ne le v zasebnih domovih, temveč tudi v državnih in cerkvenih ustanovah.

Katoliška cerkev se v zadnjih dveh desetletjih sooča s škandali, ki razkrivajo, da je bilo življenje nekaj tisoč duhovnikov in redovnikov daleč od evangelijskih načel. S pozicije moči, avtoritete, o kateri se ni smelo podvomiti, so v imenu vere, religije in duhovnosti manipulirali s tistimi, ki so jim bili zaupani v varstvo, vzgojo. Vodstva posameznih krajevnih cerkva so to dopuščala, ker so lahko. Zaradi vpliva in moči, ki so ga in ga marsikje še uživajo. Prikrivanje zlorab, prestavljanje storilcev v druge župnije namesto kaznovanja, poskusi ustrahovanja, utišanja žrtev, zanikanje so bili mehanizmi zaščite spolnih predatorjev, sprevrženih umov. Kaj drugega je težko reči za tiste, ki so se neusmiljeno znašali in zlorabljali najranljivejše in jim že v zgodnji mladosti življenje spremenili v pekel. Ne le njim. Duhovniki in redovniki kot duhovni očetje so zlorabljali in marsikje še zlorabljajo tudi ranljive odrasle.

Če smo pred leti s pomočjo odličnega francosko-nemškega dokumentarca Spolne sužnje v Katoliški cerkvi dobili uvid v delovanje tega sistema zlorab, ki kljub opozorilom žrtev znotraj institucije ni prinesel boljše zaščite, sta svet in tudi Slovenija v zadnjem letu lahko prebirala pretresljiva pričevanja nekdanjih redovnic o tem, kako jim je na sila nenavaden način troedinega Boga razlagal zdaj že nekdanji jezuitski pater Marko Ivan Rupnik.

Predvsem pogumne žrtve in organizacije, v katere so se povezali, in raziskovalni novinarji, ki so začeli razkrivati sistem zlorab in z njim povezan molk cerkvene institucije, so zaslužni, da je sedanji papež Frančišek tudi z dokumenti zaukazal drugačen pristop do spolnih zlorab in žrtev klera. Čeprav se stvari premikajo zelo počasi.

Prav Rupnik je bil še donedavnega primer, kako lahko kljub spremenjenim pravilom tisti z močjo in vplivom, ki v Vatikanu seže visoko, celo do papeža, počnejo, kar počnejo, ne da bi bili za to kaznovani, dokler pritisk javnosti ni tako velik, da je Cerkev prisiljena ukrepati. Tako kot papež, sicer pet let po tem, ko so bili v Vatikanu seznanjeni s prvimi obtožbami na račun Rupnika. Odpravil je zastaralni rok, kar bo omogočilo, da zoper Rupnika steče cerkveni sodni postopek.

Tudi druge žrtve zlorab v Cerkvi pričajo, da se odnos odgovornih spreminja prepočasi in da so vzorci delovanja še kako zakoreninjeni in zato tudi nezaupanje veliko. To v Sloveniji dokazujejo le redke prijave, ki jih po škofijah prejemajo v za to ustanovljenih uradih. Tudi od napovedi škofov, da bodo ustanovili neodvisno komisijo za preiskavo spolnih zlorab, sta minili že dve leti.

Dodatno nezaupanje v iskrene namene škofov po drugačnem pristopu na tem področju je povzročil tudi primer Rupnik. Že res, da so se v Slovenski škofovski konferenci z izjavami obsodbe in obžalovanja distancirali od njegovega početja, a je ostalo veliko nepojasnjenega. Denimo to, kdo in kdaj je poskrbel, da v arhivu ljubljanske nadškofije ni več pisma nekdanjih zlorabljenih redovnic, ki so o tem pisale nadškofu Šuštarju? Kako so ravnali Rupnikovi predstojniki v Sloveniji, ko so bili seznanjeni z zlorabami?

Zagotovo ni dokaz distanciranja od Rupnika, če nekateri škofje še vedno nosijo verižico z naprsnim križem, izdelanim po njegovi zamisli. Distancirati se od njegovih dejanj, sklicevati se na ničelno stopnjo tolerance in hkrati poveličevati umetniške izdelke manipulatorja je dvolično. Tako kot je bila za ugled Katoliške cerkve na Slovenskem škodljiva poteza koprskega škofa Bizjaka, ki je, potem ko so ga jezuiti zaradi nespoštovanja naložene kazni izključili, inkardiniral v koprsko škofijo. To odločitev bi lahko mirno prepustil svojemu nasledniku, na katerega čaka že leto in pol.

Vse to nakazuje, da je o ničelni stopnji tolerance do vseh oblik nasilja v Cerkvi, prizadevanjih, da bodo žrtve slišane in storilci kaznovani, ki jih je ob odprtju omenjene razstave ponovil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje, še vedno preveč besed in premalo dejanj. Dejanj, ki bi dokazovala, da škofje mislijo resno, z "dejavnim soočanjem z zlorabami", njihovimi storilci, tistimi, ki so dejanja pomagali prikrivati, in drugačnim odnosom do žrtev.

Dokler bodo desetletja stari vzorci delovanja Cerkve na tem področju živi, bo ničelna toleranca le priročna fraza. Kot je tista, ki jo politiki ponavljajo kot mantro: "Nikoli več!" A kljub temu vedno znova.