Primer Rupnik in cerkveni boj proti spolnim zlorabam: Res ničelna toleranca?

V primeru Marka Ivana Rupnika, nekdanjega jezuita, vplivnega slovenskega duhovnika, umetnika in prejemnika Prešernove nagrade, je bila javnost konec minulega meseca obveščena o potezah, ki sta osupnili in presenetili hkrati. Najprej je italijanski katoliški portal Silere non possum razkril, da je Rupnik po julijskih izključitvi iz jezuitskega reda dobil zatočišče v koprski škofiji, kamor ga je na njegovo prošnjo inkardiniral (sprejel) koprski škof Jurij Bizjak. Le kakšen dan kasneje, ob izteku sinode, ki je potekala v Rimu, je papež Frančišek, ki je doslej neomajno ščitil Rupnika, Dikasterij za nauk vere pozval, naj ponovno pregleda Rupnikov primer; skupina redovnic skupnosti Loyola ga je leta 2021 obtožila, da jih je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabil, a je prav ta isti dikasterij po preiskavi odločil, da so očitana dejanja zastarala. Papež Frančišek je zdaj odpravil zastaralni rok.