(ŠESTI DAN) Zgodovina se je vrnila s počitnic

Za naslov uporabimo parafrazo misli kolumnista Washington Posta Georgea F. Willa - leta 1977 je prejel Pulitzerjevo nagrado - ki jo je zapisal v komentarju 12. septembra 2001, torej dan po terorističnem napadu na newyorška dvojčka in Pentagon. Will je tako, s tezo o "vrnitvi zgodovine s počitnic", podčrtal dobro desetletje, v katerem da so Američani in z njimi velik del zahodnega sveta živeli v neke vrste iluziji, da je zgodovina s padcem Berlinskega zidu in demokratizacijo velikega števila držav dosegla svoj konec. 1989. je eden od prvakov neokonzervativne politične misli Francis Fukuyama v reviji National Interest objavil esej Konec zgodovine, ki ga je 1992. razširil v razvpito knjigo Konec zgodovine in zadnji človek. Poenostavljeno, a obenem dovolj natančno povedano, je Fukuyama tedaj predpostavil, da se je z razpadom Sovjetske zveze zgodovina iztekla v prevlado in zmago modela liberalne demokracije. Svet tri desetletja kasneje bolj ali manj negira Fukuyamovo oceno, saj živimo v času, ko so sheme velikih geopolitičnih iger v nepretrganem sosledju dogodkov, nazadnje z rusko invazijo v Ukrajini, brutalno žive in zavijajo v nove smeri. A ostanimo še v letu 1989. Tedaj je, bil je mesec maj, nedavno preminuli Mihael Gorbačov obiskal Peking, kjer je na Trgu nebeškega miru že vrelo, saj so sprva predvsem študentje v enopartijski komunistični državi pozivali k večji demokraciji, svobodi govora, ekonomski svobodi in opozorili na vedno večjo korupcijo. Kot pot so izpostavljali tudi sovjetsko odpiranje. Gorbačov je bil tedaj v drugi komunistični trdnjavi sredi reformnega projekta glasnosti in perestrojke, s čimer naj bi se posthladnovojna Sovjetska zveza obračala k več politične, družbene in gospodarske svobode. Vstaja in s tem možnosti demokratizacije Kitajske so bile nedolgo za tem krvavo zatrte.

Vladimir Putin je tisti čas kot mladi oficir KGB služboval v Dresdnu in z oken tamkajšnje sovjetske izpostave tajne službe zrl v oči prebujanju demokracije na nemškem vzhodu. Petega decembra 1989, štiri tedne po padcu Berlinskega zidu, je množica vstajnikov za demokracijo, ki je prej vdrla v prostor zloglasnega Stasija, odpirala arhive okrutne diktature in osvobajala politične zapornike, dosegla tudi zadnje dvorišče dresdenske KGB. Putin je bil v pisarni. Poklical je vojaško komando Rdeče armade v Dresdnu in zahteval posredovanje. Vojak na drugi strani linije mu je odvrnil, da nimajo nobenih navodil o tem od Gorbačovove oblasti. Ker se je pritisk množice stopnjeval in je kazalo, da bodo vdrli tudi v KGB, je današnji ruski vladar poskusil ponovno. "Moskva molči," je še enkrat slišal Putin človeka na drugi strani linije. Znamenit stavek je postal del zgodovinopisja. Točno desetletje kasneje je Putin, zaznamovan z demokratičnimi prizori iz Dresdna, od Borisa Jelcina prevzel predsedniški položaj. Čas v velesili se je začel nepovratno vrteti nazaj. Rusija je z novimi etapami nacionalističnega imperializma in zatiranja politične pluralnosti, negiranja človekovih pravic in svoboščin, z vladavino kremeljske klike ostarelih mož skupaj z represivnim aparatom in podložnim oligarhičnim krogom multimilijarderjev že dolgo "demokracija na papirju".

Demokracija vobče je po evforiji 1989. počasi tonila v krizo ob porastu notranjih težav, s prevlado tehnokratskega političnega pragmatizma in oportunizma, ofenzivo gospodarskega neoliberalizma, ki kopiči bogastvo peščice, ruši močne javne sisteme in ustvarja vedno večje število brezpravnih, pozabljenih, razžaljenih in socialno marginaliziranih. Korupcija je postala del sistema. Ne nazadnje je vojaški izvoz demokratičnih idej tudi s kršenjem mednarodnega prava ob koncu velikih operacij, podprtih s korporativnimi interesi, za seboj pustil razsute države in ogromno razseljenih. Odprlo se je časovno okno za revitalizacijo in vzpon avtoritarizma v različnih pojavnih oblikah, kitajskega enopartijskega kapitalizma, Putinove Rusije, radikalizirane islamske teokracije ... Pojavi surove politične polarizacije, trumpizacije političnega prostora, ki je zajahala val krasnega novega postfaktičnega sveta novih medijev, so pljusknili v Evropo. Ta je bila ob ZDA vedno temeljni branik postulatov liberalne demokracije. Samo dva najbolj sveža primera. V Italiji je po Mariu Draghiju, za katerega se je še mesece nazaj zdelo, da ureja razrvano Italijo, na očitno neustavljivem pohodu na oblast skrajno desna stranka Bratje Italije Giorgie Meloni, ki jo je naš tržaški sodelavec Bojan Brezigar v portretu označil za "fašistično princeso". Švedske volitve so prinesle močan vzpon prav tako skrajno desnih švedskih demokratov. Iliberalni nesporni šef Madžarske Viktor Orban je odkrit prvak agentov Putinovih interesov, med katerimi je na prvem mestu polna destabilizacija Evropske unije, tudi prek vplivanja na volitve.

Obdobja samoumevnosti, o čemer je z vehemenco pričala Fukuyamova teorija konca zgodovine, že dolgo ni več. Morda smo se v demokratičnem svetu le slepili ali pa delali, da tega ne opazimo. Demokratični potencial je oslabel, ni pa izčrpan. Zato velja bolj kot kdajkoli naglasiti, da bo za obstoj sistema, ki po Matjažu Grudnu iz njegove zadnje kolumne v Večeru za oblast vključuje "mehanizme za avtokorekcijo, skozi volitve in nadzor s strani neodvisnega sodstva, medijev in civilne družbe", potrebno bistveno več kot zanašanje na njegovo trdoživost in preživetveno sposobnost. Ukrajina je zelo blizu. Čas je zdaj. Putin je moč demokracije razumel že leta 1989. Na pogrebu Gorbačova ga ni bilo.