Slovenski filmi: Zakaj mladi polnijo kinodvorane?

Morda kdo misli, da se današnja mladina ne premakne izpred računalnika in da ne hodi v kino. Ni res! Še več, mladi kažejo izredno veliko zanimanje za domače filme, njihovo nastajanje, zelo radi si ogledajo film, pri katerem poznajo igralce in prepoznajo okolje, v katerem se zgodba dogaja. A pri aktualni uspešnici se je vse začelo s knjigo Košarkar naj bo Primoža Suhodolčana, ki jo pozna malodane vsak osnovnošolec. Tudi zato je, vsaj po mnenju pisatelja iz Črne na Koroškem, to trenutno njegova najbolj uspešna knjiga, a le za zdaj.

Otrok ne smemo pustiti na cedilu

Zgodba o visokem in nerodnem košarkarju Ranti je v osnovi nastala pred štiridesetimi leti, takrat še v pisateljevi glavi. "Tudi sam sem bil vedno športnik in sem si želel postati košarkar, še posebno po letu 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca z Ivom Daneuom na čelu osvojila zlato na svetovnem prvenstvu. Takrat sem imel dvanajst let in tisti športniki so bili za mojo generacijo svetovni heroji, več kot pa Američani, ki so šli takrat na Luno. Sanje o košarki se mi niso najbolj uresničevale, saj sem rasel precej počasi. V ekipo so mi dovolili le, ko se je kdo poškodoval ali se mu ni ljubilo igrati. Zato sem to zgodbo dolgo nosil v sebi. Ko sem kasneje prišel študirat v Ljubljano in sem tudi jaz začel igrati košarko na Iliriji - kot Goran Dragić leta kasneje -, me je oče spodbudil, da naj zgodbo o košarkarju vendar zapišem," se nastanka zgodbe, po kateri je nastal prvi film, spominja pisatelj z neskončno domišljijo. Tudi pod nadaljevanje košarkarske zgodbe o ekipnem duhu, ki te dni navdušuje mlade po vsej Sloveniji, se podpisuje kot scenarist. "V drugem delu je še bolj poudarjeno sodelovanje. Želeli smo povedati, da posameznik proti ekipi ne more zmagati. Sprva me je skrbelo, da scenarij ne bo dovolj zabaven in atraktiven, da ne bo dovolj filmski, a smo tudi mi s skupnimi močmi, kot ekipa, ustvarili res dobro zgodbo."

Kaj mlade privabi v kino

Prvi del filmske uspešnice si je ogledalo okoli 80 tisoč gledalcev, kar je približno toliko, kot jih je v Sloveniji videlo film Toma Cruisa Misija: Nemogoče. Na drugi strani je najuspešnejši slovenski film vseh časov komedija Pr' Hostar z 211 tisoč gledalci, takoj za njim pa je že omenjeni Gremo mi po svoje z 208 tisoč gledalci. Le petdeset domačih filmov v samostojni Sloveniji si je v kinodvoranah ogledalo več kot deset tisoč ljudi, razen že omenjenih štirih se v ta del lestvice uvrščajo še mladinski Pozabljeni zaklad režiserja Tuga Štiglica, Nika Slobodana Maksimoviča in Pojdi z menoj Igorja Šterka. A kaj razen scenarija je tisto, kar definira mladinski film, kaj pritegne mlade in na kaj so pri nastanku ponosni ustvarjalci? "Gre za pristop, kako povedati zgodbo, da bo dinamična, da se ne zapleta v odrasle forme, ki bi bile morda nam všeč. Razmišljati je treba, kaj bi otroci radi videli, slišali, dobro sprejeli, kaj bo njim zabavno ... To konkretno pomeni, da je kamera bolj dinamična, da se ne zavlačuje na točkah, kjer bi otrokom lahko pozornost padla, da jih peljemo skozi zgodbo v tempu, ki so ga dandanes vajeni, torej precej hitro. Po drugi strani pa ustvarjalci filma tempo upočasnijo v nekih ključnih momentih, ko gre za ljubezen, prijateljstvo. Takrat dobijo mladi možnost razmisliti, začutiti," pojasnjuje režiser Bezić.
Vse pa se začne in konča pri denarju in od tega, kolikšen kupček denarja producenti uspejo zbrati, je odvisno tudi delo režiserja. "To se najbolj pozna na količini snemalnih dni. Za drugi del filma smo jih imeli osemnajst in potem še dva dodatna dneva. To je res izredno malo za tako velik film. Kadar smo na tesnem z denarjem, se prizori velikokrat ne morejo posneti tako, kot smo si zastavili, in se iščejo ad hoc rešitve. Ob tem pa se ukvarjamo z reševanjem težav, ki jih ne bi bilo, če bi imeli več časa. Torej več denarja."

Bomo gledali nov morski film?

Uspeh prvega filma pri nas za zdaj še ni zadostna referenca, ki bi producentom olajšala zbiranje denarja za drugi del oziroma za nadaljevanje. Slovenski filmski ustvarjalci so vezani na dva vira financiranja - na Slovenski filmski center in RTV Slovenija, ki za slovenski film nameni dva odstotka RTV-naročnine. Kadar pridobijo le enega od teh dveh virov, to običajno ni dovolj za realizacijo projekta.

​Igralci otroci potrebujejo občutek pomembnosti

Za osrednje igralce mladinskih filmov, torej igralce otroke, je snemanje filma življenjska izkušnja, ki je ne pozabijo. Pri nekaterih vzbudi željo, da bi se nekoč s tem profesionalno ukvarjali, a do tja je še daleč in poti veliko. Verjetno pa jih najbolj navduši sodelovanje s tistimi pravimi igralskimi mački, ki jih imajo tako priložnost spoznati in z njimi delati. V Gajinem svetu in Niki je tako eno od osrednjih vlog odigral Sebastian Cavazza, o katerem lahko rečemo, da je eden naših največjih igralskih zvezdnikov z izjemno kariero doma in v tujini. Režiser Peter Bratuša je z njim sodeloval že v drami Prebujanja, v Gajinem svetu pa se je lotil malenkost drugačne vloge, kot smo ga sicer vajeni. "Res, Sebastian je izjemen profesionalec in tako se je obema vlogama popolnoma posvetil. Tudi s svojim odnosom do otrok igralcev je veliko prispeval k uspehu filma. Pomembno je namreč, da odrasli igralci sprejemajo otroke zelo resno in profesionalno, saj le tako ti dobijo občutek odgovornosti in se posvetijo svoji 'otroški' vlogi. Ob tem pa jim svetujejo, pomagajo in se hkrati še zelo zabavajo."