Slovenski strankarski sistem je danes nestabilen, kot še ni bil nikoli

Zdi se, da delitve praktično ne obstajajo, kar v javnem diskurzu ponazarja parola o tem, da so itak vsi isti. Volitve postajajo farsa, ki ne predstavlja dejanske možnosti za izbiro drugačnega koncepta družbene ureditve.
Število parlamentarnih strank v Sloveniji nikoli ni bilo izrazito veliko. Vsaj ne toliko kot v nekaterih drugih postsocialističnih demokracijah srednje in vzhodne Evrope. Rezultati procesa združevanja in razpadanja strank in tudi procesa konsolidacije novonastalih strank so vse do leta 2004 kazali na upadanje števila relevantnih političnih strank v Sloveniji. Kljub temu volilni sistem in rezultati političnega razvoja v istem obdobju ne kažejo upadanja števila strank pod pet, kar je značilnost zmernega pluralizma v strankarskem sistemu.
V obdobju po državnozborskih volitvah leta 2004 se je v Državni zbor (DZ) uvrstilo sedem strank v mandatih 2008-2011, 2011-2014 in 2014-2018. Značilnost zadnjih državnozborskih volitev leta 2018 je to, da imamo danes v DZ največje število strank, devet. Obdobje po letu 2004 je pokazalo številne elemente polariziranega pluralizma, v katerem so pozivi k spremembi volilnega sistema postali stalnica (predvsem s strani stranke SDS). Pozivi k spremembi političnega sistema so kulminirali v zadnjih nekaj letih, predvsem v obdobju po drugih predčasnih državnozborskih volitvah leta 2014, ki ga zaznamujejo visoka stopnja nezaupanja med političnimi strankami in "neodgovorna" opozicija. Ta je odprla vprašanje lustracije in zahtevala drugo republiko (SDS) oziroma nasprotovala razprodaji državnega premoženja in zahtevala odpravo kapitalističnega sistema na globalni ravni (Levica). Od leta 2014 je prav tako mogoče trditi, da je bila opozicija v DZ ideološko polarizirana, kar kaže na nesposobnost sodelovanja takratnih opozicijskih strank, ki razdružene težje nadzorujejo vladajočo koalicijo.