Spominska knjiga: Jaz pa mislim, Zofka ...

Jaaaa! Imela sem jo! Zagotovo!" Ko radovedim med prijateljicami in kolegicami, ali so imele kdaj spominsko knjigo, je ta odgovor prevladujoč. Nekatere jo še hranijo, ta spomin(ek) na otroštvo ("Nekje je! Ampak kje?") in v opisih se kar prehitevamo: V spomin. Veliki črki V in S se prekrivata. Zapognjen desni vogal na listu, pod njim pa datum. Rože, predvsem rože. Pa kakšna jadrnica. Ali Disneyjev junak. Ptice, pisani metulji, domišljijske pokrajine. In, ja, če nisi znala risati, si izrezala srce ali štiriperesno deteljico iz kartona, ga položila na list v spominsko knjigo, s šilčkom nastružila barvico in s prstom napravila barvni obris srca, vanj pa vpisala tekst. Tuš, vodene barvice, kasneje lesene barvice in flomastri. Na prvem listu - zmeraj se je risalo na desno stran - obvezni napis: "Moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi." Ali: "Riši, piši, kakor veš, trgat listov ven ne smeš."

Hrast se strese, hrib se zgane

Spominska knjiga, med dekleti veliko boj razširjena kot med fanti, nikakor ni bila zvezek, bila je prava (prazna) knjiga s trdimi platnicami iz blaga, včasih celo usnja, saj bo spomine prenašala dolga leta. Živela je skoraj do novega tisočletja, ko so jo dokončno povozili splet in družbena omrežja. A na nekem starševskem forumu najdem zapis iz leta 2011: "Kaj je zdaj to! Moja petošolka nosi domov spominske knjige svojih sošolk. A ni to že zdavnaj izumrlo? In veste kaj - verzi so še zmeraj isti kot v moji!"

Gre mi na smeh. V spominski knjigi, ki sem jo podedovala od tašče in je bila v "obtoku" med letoma 1937 in 1947 so prav ti verzi, nad katerimi se čudi "forumska" mama: "Ko v življenju srečo boš iskala,/glej, da te ne vara svet./Oh, kolikokrat ti bo strupa dala/prav tista roka, ki ponuja cvet."

Inventivnosti v verzih pri spominskih knjigah pač ni pričakovati - skozi desetletja se je s prepisovanjem izgubilo avtorstvo, plagiatorstvo pa je naplavilo tudi nove naivne verzije zapisanih želja, moralnih napotkov, svaril, vzgojnih naukov ...

Ne glede na to, ali ste bližje petdesetim ali stotim letom, boste nekaj teh verzov zagotovo prepoznali: "Lepa so mladostna leta, ki ti tečejo sedaj. A ko minejo ta leta, jih želela boš nazaj." "Ne samo na listu belem, ki ga čas razje, ampak tudi v srcu tvojem moje naj živi ime." "Naj mirno ti plove čolnič življenja, pazi, da ne zadene ob skale trpljenja." "Če ti ta spominček ni všeč, vrzi ga v peč. Ko bo gorel, me bo srček bolel." "Ne tisti, ki s tabo se smeje, ne tisti, ki joče s teboj, le tisti, ki s tabo občuti, je pravi prijatelj tvoj." "Ne kaži svetu sreče, ker svet je nevoščljiv. Ne kaži svetu boli, ker svet ni občutljiv." "Bodi pridna in se uči, okoli fantov se ne suči." "Poljubček, pozdravček stresi v rokavček. Rokavček obrni, pozdravček mi vrni." "Spominjaj se let, spominjaj se dni, ko skupaj sva gulili šolske klopi." "Hrast se strese, hrib se zgane, vse se spremeni. A prijateljstvo ostane in živi do konca dni."

Darilo ob božiču, novem letu ali godu

S spominsko knjigo se je zgodilo podobno kot s pravljico, pravijo etnologi. Tako kot so bile pravljice do 18. stoletja v zabavo skoraj izključno odraslim poslušalcem, se je tudi spominska knjiga v teku desetletij pomaknila iz odraslega v otroški svet.

Kajti spominska knjiga je bila v resnici najprej namenjena doraščajočim, v ljubezenska občutja padajočim damam in gospodičem - na našem ozemlju v stari Avstro-Ogrski se kot knjiga pojavi šele v drugi polovici 19. stoletja -, starejši so pa čutili, da jim je treba podeliti nekaj koristnih naukov za življenje. Napisanih s skrbno, lepo in izdelano pisavo. Spominske knjige so evropski pojav (pa spet ne po vsej Evropi) in služile so predvsem kot sredstvo za dajanje vzgojnih naukov.

Starejše spominske knjige se precej razlikujejo od mlajših - že v drugi polovici 18. stoletja so bile med plemiškimi in meščanskimi dekleti zelo moderne okrašene šatulje, v katerih so hranile pisemca, voščila, drobne skrivnosti ... To so bile dejansko prve spominske "knjige". S širjenjem šolstva in pisanja pa so postajale tudi primerno darilo; največkrat ob božiču, novem letu ali godu. Samostanske šole in internati so takšen način komunikacije med učenkami še posebno spodbujali. Nabožni nauki so bili zelo pogosti, v samostanskih šolah so kateheti in učiteljice vpisovali verze, ki so čislali čistost, skromnost in poštenost, pogosti so bili verzi Gregorčiča, Slomška, Koseskega, tudi Goetheja, Schillerja, bilo pa je tudi veliko takšnih, ki so jih vpisovalci sami skovali. Besedni arhetipi so šli iz roda v rod. Nekatere spominske knjige so šle skozi dva ali celo več rodov in so danes emotivni posrednik v čas, ki ga ni več.

Spominska knjiga za Travico

Najbrž najbolj dragocena na naših tleh je spominska knjiga Travice Maleš Geršak, hčerke slikarja in grafika Mihe Maleša (1903-1987). To je dragocena spominska knjiga, v katero so mali Travici risali in pisali Maleševi prijatelji, pesniki, pisatelji, slavisti, igralci in drugi sodobniki, s katerimi se je družil in prijateljeval: kipar Franc Gorše, Maksim Gaspari, kipar Zdenko Kalin, Oton Župančič, Alojz Gradnik, avtor Prešernovega spomenika v Ljubljani Ivan Zajc, Stane Kregar, Dore Klemenčič - Maj, Alenka Gerlovič, Marij Pregelj, Vlado Lamut, Miroslav Košuta, Tone Pavček, Tomaž Šalamun, Božidar Jakac, Fran Faleški Finžgar, Bratko Kreft, Edvard Kocbek ...

Danes vemo, da je v spominske knjige pisal in risal tudi Ivan Cankar in ljubljanske dijakinje so mu jih zelo rade prinašale. V knjigi Cankarjevih pisem, ki je izšla leta 1943, so prvič objavljeni tudi njegovi vpisi v spominske knjige. Leta 1917 je Zofki Resnik, "kelnarci" v Unionu, v katero je bil zaljubljen, zapisal v spominsko knjigo tole: 'Rekla si mi, da naj Ti napišem nekaj lepega v to spominsko knjigo - to je bilo, kakor da bi me v glasni in pijani družbi poklicala, da naj Ti pogledam v oči in Ti vpričo vseh povem vse tisto, kar je v meni. Jaz pa mislim, Zofka, da je bolje, če se pomeniva med seboj, kadar gostje odidejo."