Rdeč nagelj: Kot plamen, kot vzhajajoče sonce

Rdeč nagelj je sila nemoderen cvet; bolj ali manj je le še stalnica pogrebnih cvetličnih aranžmajev, ni za razkošne šopke. In še - devetdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla radikalen odmik od vsega, kar je imelo ikonično veljavo v starem sistemu, in tako je tudi rdeč nagelj postal družbeno nedobrodošel.

Z rdečo je križ. V antiki in srednjem veku je bila barva oblasti in moči, vanjo so se odevali rimski cesarji, evropski kralji, vladarji in papeži. Dokler je za svojo niso oklicali revolucionarji. Od francoske revolucije dalje je emancipacijski simbol svobode, a že takrat jo je spremljala razdvojenost - jakobinci, ki so jo vzeli za svojo, so neusmiljeno pobijali nasprotnike revolucije. Zgodovina, ki se je ponovila v komunizmu. Rdeča, barva krvi, je tako sinonim za najtesnejše medčloveške vezi in najostrejše ločitve hkrati, za kontrastni čustvi ljubezni in sovraštva.

Po nekaterih virih se je moderna rdeča zastava rodila v tridesetih letih 19. stoletja, ko so vzniknile prve ideje o "socialni revoluciji", ki naj bi sledila politični revoluciji - takrat je prišlo v Walesu do krvavih spopadov med rudarji in policijo. Še zadnji demonstranti so se združili pod improvizirano zastavo, sešito iz krvavih srajc svojih padlih tovarišev, in bili pokončani do zadnjega moža. Nastala je rdeča zastava revolucije in upora; v 19. stoletju je rdeča postala tudi barva delavskega gibanja. Simbolizirala je sanje o univerzalni povezanosti "proletarcev vseh dežel" in preseganju sovraštva med njihovimi deželami in narodnostmi.

Mednarodni praznik dela, 1. maj, praznujejo ljudje po svetu že od leta 1890, ko je kongres II. internacionale v Parizu priporočil ta dan za delavski praznik v spomin na dogodke, ki so se zgodili v začetku maja 1886 v Chicagu. Le redke so bile države, kjer so ga delavci smeli praznovati s shodi, kot je naložila II. internacionala.

Rdeč nagelj so za svoj cvet izbrala tudi gibanja za pravice žensk. Clara Zetkin, pobudnica mednarodnega dneva žensk, je na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk 27. avgusta leta 1910 v Københavnu na oder stopila z rdečimi naglji v rokah. Tako je rdeč nagelj postal cvet, ki se tradicionalno poklanja tudi ob 8. marcu.

Cvetne revolucije in Človek z nagljem

Revolucije, nacionalna gibanja, revolti so pogosto povezani s cvetjem, včasih so po njih tudi imenovani. Cvetne revolucije pomenijo nenasilno, z malo žrtvami in z množičnimi protesti družbe zrušeno oblast. Spomnimo se gruzijske revolucije vrtnic leta 2003, ki je pomenila konec vladavine Ševardnadzeja. Revolucije tulipanov, ki je v začetku leta 2005 pripeljala do izgona predsednika Kirgizije Akajeva. V Tunisu je bil pred desetimi leti v revoluciji jasmina zrušen avtoritarni režim ... In tudi rdeč nagelj je dobil svojo revolucijo, impresiven preporod - 25. aprila 1974 je bila na Portugalskem z vstajo skupine levičarsko usmerjenih mladih vojaških oficirjev strmoglavljena najstarejša evropska diktatura Marcela Joseja Caetana, naslednika zloglasnega diktatorja Antonia Salazarja. Nekaj čez polnoč je iz radijskih sprejemnikov zadonela Grândola, Vila Morena, pesem portugalskega avtorja Zeca Alfonsa, kot znak za začetek revolucije, ki je kasneje dobila ime revolucija nagljev. Pesem govori o tovarištvu med prebivalci mesteca Grândole; zaradi domnevno komunistične vsebine je bilo njeno predvajanje prepovedano. Caetano se je predal, navdušeni ljudje pa so v cevi pušk, ki so jih nosili vojaki, dajali rdeče naglje. Portugalci vsako leto 25. aprila prav s tem cvetom množično obeležijo padec diktature in začetek demokracije.

Po vsem svetu znan Človek z nagljem, ki ga je upodobil Pablo Picasso, je Nikos Belogiannis, grški simbol komunistične integritete. Zaradi poskusa organizacije levičarske stranke, kar je bilo prepovedano, je bil zajet in skupaj s 94 drugimi komunisti in socialisti postavljen pred vojaško sodišče v Atenah. Belogiannis se je strastno zagovarjal in izpostavil dejstvo, da so bili v povojnih letih Grki, ki so se borili proti nacistom, preganjani zaradi svojih levičarskih pogledov, medtem ko so bili nacistični sodelavci nagrajeni s položaji v grški vladi. Prvega marca 1952, ko so ga peljali na sodišče, je iz množice izstopila neznana ženska in mu dala rdeč nagelj; takrat je tudi nastala slavna fotografija, ki je navdihnila Picassa. Belogiannisa je sodišče obsodilo na smrt. Grška vlada je v naslednjih dneh prejela na desettisoče telegramov proti smrtni obsodbi, stekla je mednarodna kampanja, v kateri so sodelovale znane osebnosti - Picasso, Charlie Chaplin, Jean Paul Sartre, Paul Éluard, Nazim Hikmet ... -, za preklic smrtne kazni. Brez uspeha. 30. marca 1952 je bil Nikos Belogiannis ustreljen. Postal je eden največjih junakov grškega upora in simbolična žrtev avtoritarnega povojnega establišmenta. Ob obletnici ustrelitve si Grki v njegov spomin pripnejo nagljev cvet.

Rdeč nagelj v gumbnici ostaja simbol enako mislečih v boju za solidarnost in mobilizacijo delavcev po vsem svetu. Ne po naključju - zgradba cveta spominja na plamen, tudi na vzhajajoče sonce. Nosi dvojno "službo" - pozivanje k protestom in vidnost proletarske identitete.

Prvi maj je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu pa tudi praznovanje največjih socialnih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja - denimo osemurnega delovnika. 135 let kasneje imamo na desettisoče delavcev brez pravic, ki hodijo na delo v tujino, ki so prekarci, pogodbeni delavci, agencijski delavci, espeji ... in kopičijo frustracije in strah kot posledico nestabilnosti in negotovosti divje fleksibilnosti trga. Morda je čas za renesanso rdečega cveta. Še preden nam oblastniki povedo, da krvavih demonstracij v Chicagu nikoli ni bilo.