Staranje prebivalstva samo po sebi ni problem, njegove posledice pa prinašajo številne nove težave in zahteve

Prebivalstvo v razvitem svetu se stara. Podaljšuje se življenjska doba, vse večji je delež tistih, ki so stari 65 let in več. Včasih je bil ta delež le nekaj višji od desetih odstotkov, danes je v nekaterih državah že 30- in več odstoten. Strokovnjaki napovedujejo, da bo čez približno 30 let v gospodarsko razvitih državah kar polovica vseh državljanov starejša od 65 let. To je sicer rezultat boljših življenjskih in bivalnih pogojev, kot so jih imeli predniki pred 50, 100 in več leti. K temu je prispeval tudi razvoj medicinske vede in sistemov zdravstvenega varstva.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vlad Sargu

Staranje prebivalstva samo po sebi sicer ni problem, njegove posledice pa prinašajo številne nove težave in zahteve. Pomembno vplivajo tudi na sisteme zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Staranje prebivalstva vpliva tudi na spremembe družbenih in medčloveških odnosov, v ožjem in širšem okolju. Povečujejo se tudi izdatki oziroma vlaganja v socialno varnost prebivalstva. Slednji se povsod v svetu in državah s solidarnostnimi sistemi socialnih zavarovanja povečujejo, ponekod mora tako že vsak zaposleni "vzdrževati" še enega ali celo več neaktivnih prebivalcev. Tako staranje prebivalstva dobiva vse bolj tudi ekonomske razsežnosti, ki vplivajo na razvojne možnosti posameznika, družin in družbe kot celote.

Reševanja zahtev in potreb, ki jih prinaša staranje prebivalstva, se po svetu lotevajo na različne načine. V deželah z vzpostavljenimi sistemi socialnih zavarovanj, kot so invalidsko, pokojninsko in zdravstveno, so se tudi oskrbe starostnikov, ki potrebujejo pomoč drugih, lotili z uvedbo posebnega obveznega in solidarnostnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. To je obvezno za vse in tudi vsem omogoča, da stara leta svojega življenja preživijo dostojno in v človeka vrednih pogojih. Prva na svetu je tako zavarovanje uvedla že pred več kot 20 leti Nemčija, za njo pa še nekatere druge evropske države. Po tej logiki bi moralo biti pri nas zavarovanje za dolgotrajno oskrbo urejeno, financirano in upravljano na način, ki velja tudi v obveznem zdravstvenem zavarovanju, torej na načelih obveznih socialnih zavarovanj. V to smer so šli tudi vsi dosedanji predlogi za pripravo in ureditev področja dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.

Tudi v Sloveniji se povečuje število starejših od 65 let. Med temi je precejšen delež takih, ki potrebujejo pomoč drugih. Temu ustrezno bi morali ukrepati z zagotavljanjem služb in dejavnosti, ki bodo skrbele za njih in jim pomagale pri vsakodnevnih življenjskih opravilih. Te pomoči ostarelim najpogosteje ni mogoče zagotoviti le znotraj posameznih družin. Družinski člani so namreč zaposleni in ne morejo skrbeti za svoje onemogle družinske člane, sploh pa ne za tiste, ki takšno pomoč potrebujejo več ur na dan. Zato je treba vzpostaviti neko drugačno obliko pomoči, ki ne bo odvisna le od možnosti, pripravljenosti in sposobnosti posamezne družine, ampak bo za njo skrbela celotna družba. To naj bi uredili s posebnim zakonom in zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo.

Poseben zakon o dolgotrajni oskrbi bi omogočil dostopnost do storitev dolgotrajne oskrbe vsem, ki bi bili do nje upravičeni, ter tudi zagotovil financiranje te dejavnosti z javnimi sredstvi. Če se ozremo v tujino in pogledamo, kako imajo urejeno organizacijo in financiranje te dejavnosti drugje, bomo ugotovili, da je to javno, socialno in neprofitno zavarovanje, v katero je z zakonom vključeno vse prebivalstvo. Financira se s prispevki, ki se plačujejo nosilcu oziroma blagajnam za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki so ponekod (npr. v Nemčiji) združene z bolniškimi blagajnami. Prispevke plačujejo v enakem deležu delodajalci in delojemalci. Bolniške blagajne s tem denarjem plačujejo izvajalcem storitev dolgotrajne oskrbe, opravljene storitve oziroma programe storitev skladno s predhodno sklenjenimi pogodbami. Določeni so tudi standard storitev, do katerih je upravičen zavarovanec, in pogoji, pod katerimi je zavarovanec upravičen do plačila storitev iz javnih sredstev. Prav tako zakon določa organe upravljanja teh blagajn, ki jih določa država, dogovarjajo in pogajajo pa se predstavniki zavarovancev in izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Zakoni postavljajo tudi merila za ugotavljanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe iz javnih sredstev. Običajno z določenim številom ur pomoči na teden, ki jih posameznik potrebuje. Med pravicami iz tega zavarovanja so storitve dolgotrajne oskrbe, ne pa tudi stroški nastanitve in prehrane med bivanjem v socialnih zavodih. Slednje si mora zagotoviti zavarovanec ali njegovi svojci, le za socialno ogrožene poskrbi država. Zakoni v nekaterih državah tudi omogočajo, da lahko upravičenec do dolgotrajne oskrbe svoje pravice uresničuje tako, da prejme namesto storitev denarni prejemek, s katerim si sam zagotovi in plača oskrbovalca.


Če se ideja o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi jo uvedli tudi pri nas, sliši simpatično, se nekaterim takoj odpira vprašanje, koliko bo to zavarovanje stalo in kdo bo zagotovil denar za njegovo uresničevanje. Odgovor je jasen. Če gre za eno od vej socialnega zavarovanja, se to financira s prispevki delodajalcev in delojemalcev oziroma drugih zavezancev za plačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje. Po nekaterih ocenah naj bi se z uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo uvedla tudi nova prispevna stopnja. Ta bi po ocenah znašala nekaj več kot 1 odstotek od bruto osnove oziroma plače. Končna višina bo znana, ko bodo dorečene vse zakonske opredelitve, število upravičencev do storitev dolgotrajne oskrbe, izvajalci, obseg ter standard storitev in njihove cene. Čeprav vsebina zakona in pravice zavarovancev še niso dorečene, se že slišijo nekateri pomisleki oziroma nestrinjanja z možnostjo, da bi se to zavarovanje financiralo s prispevki delodajalcev in delojemalcev. Menijo namreč, da se bodo s tem povečali stroški dela. Glede na pridobitve, ki jih prinaša zakon mnogim pomoči potrebnim in tistim zaposlenim, ki skrbijo zanje, večji izdatki ne bi smeli biti ovira za sprejetje zakona. Tak prispevek plačujejo v praktično vseh državah Evrope, a je njegov vpliv na konkurenčnost gospodarstva neznaten. Lahko pa pričakujemo od uvedbe zakona tudi nekatere pozitivne posledice za gospodarske dejavnosti. Predvsem mislim na večjo produktivnost zaposlenih, saj bo manj izostankov z dela zaradi skrbi in obveznosti, ki jih imajo ti s svojci.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.