Strankarska ideologija: Kako SDS v Sloveniji dobiva volitve?

Uničenje zasebne lastnine v komunistični dobi je v novih demokracijah onemogočilo zgodnjo polarizacijo vzdolž razcepa delo - kapital. Razcep delo - kapital se je po spremembi režima v novih demokracijah pojavil v prikriti obliki, saj v teh državah niso obstajale strukturne predpostavke za popolno manifestacijo dveh velikih družbenopolitičnih razcepov, značilnih za zahodne demokracije. Pojavili so se etnični in politični razcepi. Na eni strani smo dobili reformirane komuniste, na drugi strani pa desnico, ki je za utemeljitev lastne identitete izbrala ideologijo nacionalizma.

Socialistične oziroma socialdemokratske stranke niso bile nič drugega kot preimenovane komunistične partije, ki jih je vsrkaval vrtinec propadanja socializma. Dejstvo, da so te stranke zanemarjale predstavništvo interesov delavstva, je bila verjetno največja napaka v konsolidaciji demokratičnega sistema nasploh, tako v Sloveniji kot v drugih državah vzhodne Evrope. Na strani slovenske levice so primanjkovale sile, ki bi demokratičnemu prehodu podale obliko družbene pogodbe na način, ki bi izključeval dvom, da gre le za predstavništvo interesov stare nomenklature. Na drugi strani so Janez Janša in njegova SDS v ospredje postavili nacionalni interes, ki je zasenčil pravice in svoboščine državljanov (priseljencev, Romov, istospolnih, kulturnikov, umetnikov itd.).

Kolektivistična ideologija nacionalizma

Ideologija stranke SDS od samega začetka temelji na nečem, kar je nasprotje liberalni demokraciji, ki temelji na ideji suverenosti državljanov kot svobodnih ljudi. Janez Janša je komunistični kolektivizem partije zamenjal za kolektivistično ideologijo nacionalizma, na kateri temelji njegova SDS. Po njegovem prepričanju mora biti moč skoncentrirana v rokah nacije oziroma države kot kolektivne avtoritete, ki bo nadomestila individualno nezaupanje in nemoč s skupno varnostjo in močjo. Ko pride do vzpostavitve čustvene vezi med nacijo in njenim vodjo - Janezom Janšo, ki je edina relevantna avtoriteta, o kateri se ne dvomi -, bo zadovoljena potreba po varnosti pri vseh pripadnikih nacije. Dominacija države nad državljani je element, ki je skupen tako partijski kot nacionalistični ideologiji. Skupni so jim totalitarni mehanizmi vladanja: od brezpogojne zvestobe stranki do kulta osebnosti dosmrtnega predsednika.

Neposredno po osamosvojitvi se je oblikoval polariziran sistem, ki ni nastal le kot delitev na zastopnike lustracijskih stališč in njihove nasprotnike, ampak tudi na pripadnost levi in desni politični opciji po demokratičnem obratu. Ideološki razcep komunizem - antikomunizem je v istem obdobju postal prevladujoč razcep v strankarski areni in se je kazal kot konflikt med novonastalimi strankami in strankami, nastalimi s transformacijo družbenopolitičnih organizacij. Kot to v svoji študiji ugotavlja nemški politolog Klaus von Beyme, gre v tem primeru za hierarhično najvišji politični razcep, ki predstavlja najbolj osnoven oziroma fundamentalen razcep, ki omogoča in transformira vse bodoče razcepe.

Prebujanje čustev

Vse, kar počne stranka SDS, je stalno poudarjanje anitikomunizma, kot ga razume Janez Janša. Ko pri volivcu enkrat prebudi to čustvo, stranka lahko predvidi vsa njegova stališča do drugih družbenopolitičnih vprašanj, ki sicer za odločitev volivca postanejo nepomembna. Tako na primer v času epidemije covida-19 vlada pod vodstvom stranke SDS - skozi različne PKP-je - implementira politiko državnega intervencionizma, ki je značilna za leve (socialistične/komunistične) stranke. Čeprav se imajo za antikomuniste, njihovih volivcev to seveda ne moti.

Stranka SDS se v letu 2021 opira na hipoteko antikomunizma, skozi prizmo katerega utemeljuje svojo politično strategijo. Zavzema se za drugo republiko, pri čemer stalno vztraja pri poudarjanju pomanjkljivosti nekdanjega komunističnega režima in političnih simbolov, ki ga ponazarjajo (UDBA, JLA itd.). Ista matrika je v času pred vsakimi volitvami uporabljena za oblikovanje sporočil, ki aludirajo na nezadovoljstvo in neurejeno stanje na različnih področjih v državi (globoka država v pravosodju, šolstvu, zdravstvu itd.). To je propagandni koncept, ki se zaradi jezikovne nedeterminiranosti, značilne za politiko, odleplja v številne proliferacije, vse skupaj pa se manifestira v obliki permanentnega konflikta, ki oblikuje spodbudno okolje za manipulacijo s kontekstom in pomenom vsebine.

Za volivce SDS-a ne gre za to, kaj je stranka dosegla in kaj ne. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Za uspeh na volitvah je potrebno uprizarjanje uspešnosti in ta se začenja pri subjektivnih pogojih, povezanih z ustvarjanjem in lansiranjem njene podobe, ki je lahko resnična ali lažna oziroma navidezna. Med manipulacijo sporočilo na spoznavni ali afektivni ravni deluje tako, da zavaja in prepričuje volivca o nečem, kar v osnovi ni točno. Takšno sporočilo je torej vedno laž. Pri tem je pomembno poudariti, da v manipulaciji nikoli ne gre za dokazovanje oziroma razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj manipulacije je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Janez Janša, SDS in mediji pod njihovim okriljem to do potankosti obvladajo.

V takšni situaciji niti zgodovina ni fiksna komoditeta, kar pomeni, da se jo da za nazaj spreminjati. Mediji iz orbite SDS-a želijo javnost prepričati, da so antifašisti v bistvu fašisti, preoblečeni v komuniste. Iniciative levo-liberalne opozicije Janez Janša in njegovi podrepniki nenehno poskušajo prikazati kot destruktivne sile, katerih edini cilj je prevzem oblasti. Vse skupaj utemeljujejo kot globalno zaroto marksistov (delujočih pod krinko nevladnih organizacij), ki želijo uničiti zasebno lastnino in zatreti domoljubje Slovencev. To so teme, na katerih SDS dobiva volitve v Sloveniji. Od volitev do volitev gre vedno bolj za goli populizem. Enako strategijo je v ZDA uporabljal Donald Trump.

Nabitost s čustvenimi elementi

Absolutna dominacija neoliberalne paradigme, ki izključuje vsakršno idejo o možnosti alternativne ureditve družbe, nas je pripeljala v situacijo, v kateri se polje politične bitke ponuja kot trg, politiki pa kot nekdo, ki ponuja sebe oziroma svojo stranko (ime, podobo predsednika, simbole in parole). SDS svoje volivce tako najraje nagovarja s političnimi sporočili in simboli, ki so nabiti s čustvenimi elementi, ki odsevajo njihove želje, strahove, pričakovanja in frustracije. Več ko je čustvenih elementov, na katerih temelji manipulacija, bolj ti prihajajo do izraza. Utvara postaja izjemno pomemben dejavnik politične izbire in je dejansko taktično pomembnejša od same vsebine programa stranke.

SDS ustvarja takšne pogoje v družbi, da stranka v volilni kampanji lahko govori le o izbranih temah, pri katerih ima prednost v odnosu do politične konkurence. Zato že zdaj, dobro leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami, mediji iz orbite SDS vztrajajo pri vsebinah, ki bodo pomembne za naslednjo kampanjo in uspeh njihove stranke na volitvah (ukradene volitve; oprana milijarda v NLB; mediji in opozicija kot osrednji krivci za širjenje virusa; Slovenija kot intimna opcija itd.). V ospredje so postavljeni ljudje, ki do svoje identitete prihajajo skozi maso v nacionalističnem gibanju. S takšnimi je manipulacija najlažja. Bolj ko so brezupni in nesposobni, močnejša je njihova potreba po identifikaciji z nacijo in vrhovnim vodjo kot najvišjo obliko avtoritete.

Janez Janša ne razmišlja o interesih države in državljanov. To ga preprosto ne zanima in ga nikoli niti ni zanimalo. Razmišlja izključno in samo o interesih kroga ljudi iz svoje stranke, katere temeljno poslanstvo so oblast, vpliv in denar. S pobožnim zaupanjem v mehanizme neomejene tržne konkurenčnosti in z različnimi monetarnimi in socialnimi ukrepi - ki niso občutljivi na revščino, družbeno dislokacijo, uničenje kulture in dolgoročno izčrpavanje naravnih resursov ter uničevanje okolja - ustvarja pogoje za vsesplošno privatizacijo in uničevanje državnih institucij. Na momente se zdi, da se tega niti ne zaveda. Sebe vidi kot večvrednega in se počuti superiornega v odnosu do drugih ljudi. Dikcija o nesposobnosti drugih pogojuje predpostavko, da je sam najbolj sposoben. Njegovi podporniki to dejansko verjamejo. Verjamejo, da je Janez Janša edini, ki je sposoben soočiti se s koronavirusom ali predsedovati Svetu EU.

Kako bo na volitvah?

V vladi pod vodstvom Janeza Janše iščejo začasne rešitve za aktualne ekonomske, socialne in ekološke probleme, pri čemer si politika pomaga z metodami državne regulacije trga, finančnega in korporativnega poslovanja in z različnimi ukrepi na področju socialne politike, s čimer se le podaljšuje življenje obstoječemu sistemu v nekoliko spremenjeni obliki. Stalno zadolževanje države na mednarodnem trgu denarja provladni ekonomisti in drugi neuki svetovalci poskušajo prikazati kot dobro zgolj zaradi ugodne obrestne mere. Pri tem seveda pozabljajo, da gre za politiko neoliberalizma, ki jo spremljajo liberalizacija trga blaga, nadaljnja privatizacija naravnih virov in javnih storitev, oženje pravic delavcev in zatiranje delavskega aktivizma, ukinitev socialnih programov in še veliko tega.

In kako bo na naslednjih parlamentarnih volitvah? SDS danes sebe ponuja kot sodelovanja željno stranko, ki si ne želi izključevalnosti. V stranki trdijo, da želijo Sloveniji dobro. Šovinizem, homofobija, spodbujanje rasne, nacionalne in drugih oblik nestrpnosti so le latentne posledice politike, ki deluje v imenu strankine ideologije. Gre za lažno izbiro, zavito v leporečje o državotvornosti in patriotizmu, na poti do pekla naše družbene realnosti.