Andreja Kutin
Tanja Pristovnik, specialistka klinične psihologije, zaposlena na Kliniki za pediatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Dela z otroki in mladostniki, ki potrebujejo obravnavo kliničnega psihologa zaradi težav na katerem od področij (učne težave, konfliktni odnosi znotraj družine, ločitev staršev, smrt pomembne osebe, težave pri vključevanju v medvrstniške odnose …) oziroma imajo duševne motnje. Pomemben del njenega poklica zato predstavlja tudi delo s starši. Zaključuje doktorski študij, se izobražuje za kognitivno-vedenjsko psihoterapevtko, pomaga sodiščem pri odločitvah o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo in določitvah stikov ob razvezah, sodeluje pri vajah v nekaterih učnih ustanovah in pri delavnicah za mladostnike in njihove starše. Ima tri otroke, stare šest, sedem in devet let, ter moža, ki je urgentni zdravnik in je veliko časa odsoten zaradi narave urnikov na urgenci.
Popolna sogovornica o materinstvu in karieri torej. Kako uskladiti vse našteto, je vprašanje, ki se postavi samo: "Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ni enostavno, sploh če želimo biti aktivni v službi, torej na delovnem področju - in hkrati biti super mama in žena. Sama sem zadovoljna z izrazom dovolj dobra mama in žena, ker se še kako zavedam, da vse, kar presega ta izraz, predstavlja tveganje za težave v lastnem fizičnem in duševnem zdravju. Zame dovolj dobra mama pomeni priznavati izzive in napake ter se učiti iz njih, predvsem pa se uspešno prilagajati situacijam."
Tisti jutranji kaos, ko si ob 7.15 oddahneš
Z usklajevanjem zasebnega in poklicnega življenja se srečujemo prav vsi zaposleni, a psihologinja ocenjuje, da smo ženske z otroki ob tem postavljene še pred malo večji izziv: "Cilj je ohraniti ravnovesje med različnimi vidiki svojega življenja, ki se seveda tekom našega življenja in kariernega razvoja spreminjajo. To zahteva veliko načrtovanja, organiziranosti, kreativnosti in hkrati lastne čustvene stabilnosti. Če pomislim na svoje izkušnje, lahko povem, da imam tri otroke in skušam hkrati biti zelo aktivna v službi."
In ko Tanja Pristovnik našteva, se izkaže, da gre za res veliko obveznosti. "Ko pridem v službo, včasih v dvigalu razmišljam o tem, kaj vse sem danes že naredila, doživela in katero situacijo rešila, pa je ura šele 7.15 zjutraj, ko nekateri še niti v službo niso prišli. So dnevi, ko jutranje rutine potekajo gladko, a veliko je dnevov, ko pride do pregovarjanj, pogajanj, prepričevanj že takoj, ko otroci vstanejo. Enega je treba dobesedno z bagrom dvigniti iz postelje, drugi želi imeti oblečene kratke hlače sredi zime, tretji pa je užaljen, ker mu zjutraj zaradi naglice ne morem speči palačink. Ko pridemo do avta, se stvar zaplete, ko se skregajo, kdo bo prvi stopil v avto, kdo je koga sunil po pomoti ali nalašč ter v kakšnem vrstnem redu jih bom odložila pred šolo in vrtcem. Vse to so malenkosti, ki se ne vidijo, si jih morda drugi ne predstavljajo ali so že pozabili, da so se dogajale tudi njim, starši z majhnimi otroki jih pa še predobro občutimo in nam dvigujejo pritisk. Pa imam zelo samostojne otroke, ki sva jih z možem že zelo zgodaj navadila na to, da se zjutraj sami oblečejo, umijejo zobe, pripravijo stvari in so pripravljeni za odhod. Kako naporno je šele staršem, katerih otroci tega iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo."
Predstavljam si, da bi koga kje pozabila
Ko so otroci v vrtcu ali šoli, starši opravljajo službene obveznosti in potem hitijo po njih, popoldan pa so velikokrat taksi službe - z ene aktivnosti na drugo. Logistika torkov je približno taka: "Eden od otrok ob 16. uri Brainobrain, druga dva ob 16.30 ju-jitsu, potem je enega od teh dveh treba do 17.45 odpeljali na Legorobotiko, ob 18.00 dvignem prvega iz Brainobrana - zadnja aktivnost se konča ob 19.15. Vmes pa še opravim krajši nakup za večerjo. Si lahko tudi predstavljam, da bi katerega od teh korakov izpustila, koga kam pozabila odpeljati ali ga kje pozabila. K sreči se mi to še ni zgodilo. Domov pridemo običajno okoli 19.30, pojemo večerjo in spravimo otroke spat. In ob 20.00 ali 20.30, ko so otroci v postelji, zaposleni starši še vedno nimamo časa za sprostitev in počitek. Dan se nadaljuje z gospodinjskimi opravili (naš pomivalni, pralni in sušilni stroj delajo dan in noč), pride čas za odgovarjanje na elektronsko pošto, sporočila in vsi tisti majhni opravki, ki se nikjer ne vidijo. Večer je velikokrat tudi čas za delo, ki smo si ga prinesli iz službe - v mojem primeru pisanje kliničnopsiholoških izvidov, mnenj, priprava predavanj, priprava na delo s pacienti v naslednjem dnevu. Lažje je, če sta v vse to dogajanje vpeta oba starša, če si delo razdelita. Pri nas je tako, da mož dela na urgenci, kjer njegovo delo poteka v 12-urnih izmenah. To pomeni, da sem ob določenih dnevih za vse te obveznosti sama, ob dnevih, ko pa je doma, si te zadolžitve deliva ali pa takrat sama ostanem dlje v službi in uredim zadeve, za katere sicer nimam časa, in on prevzame vlogo taksista. Sama zelo dobro občutim razliko v dnevih, ko je doma in ko je v službi. Seveda je vse še težje, če si poleg redne službe aktiven še na veliko drugih področjih znotraj svoje stroke - popoldansko delo, sodelovanje z učnimi ustanovami, raziskovalno delo."
Vsega ne moremo uravnati v vsakem trenutku - in če se tega zavedamo, nam je lažje. Najslabše je, da si postavimo previsoke, nerealne cilje in jih skušamo zasledovati. To namreč vodi v nezadovoljstvo, izgorelost, slabše medosebne odnose. Realni dosegljivi cilji so ključnega pomena pri ohranjanju duševnega zdravja, ob vsem tem svetuje psihologinja.
Realni dosegljivi cilji so ključnega pomena pri ohranjanju duševnega zdravja.
Nevidno delo, ki mame čaka doma
Čeprav moški prevzemajo vedno več domačega dela, so v večini žal ženske še vedno bolj obremenjene z gospodinjskimi opravili in skrbjo za otroke, je odkrita sogovornica, pa tudi praznike običajno dela mama: "Čas je moj največji sovražnik in nenehno se borim z njim. Vedno mi ga zmanjkuje. Še dodatno delo in obveznosti pridejo pred prazniki. Pred božičnimi prazniki je čas za izdelavo adventnega venčka in koledarja, otrokom je treba pomagati napisati pismo za božička, zanj speči piškote, da lahko pismo in piškote z mlekom nastavijo na okensko polico, izdelamo okraske, zaviti je treba darila za vse družinske člane, speči goro božičnih piškotov, sestaviti jedilnik za božično večerjo ... Podobno je pred velikonočnimi prazniki in z izrezovanjem buč za noč čarovnic. V naši družini jaz skrbim za vse stvari glede praznikov, si pa z možem deliva obveznosti za rojstne dneve otrok. Mož za vsakega od nas pripravi posebno tematsko voščilnico in sestavi besedilo v rimah. Jaz poskrbim za organizacijo otroških rojstnih dnevov, pišem rojstnodnevna vabila in otrokom spečem tematsko torto (enkrat je vesoljska, policijska, gasilska, Tačke na patrulji, drugič dinozavri ...). Potem so tukaj še nabava šolskih potrebščin pred začetkom šolskega leta in zavijanje zvezkov." Seznam se zdi neskončen.
Prekinitev kariere
V kariernem vidiku seveda je razlika med posamezniki, ki se odločijo za družino, in posamezniki, ki se odločijo za samsko življenje oz. življenje s partnerjem brez otrok. Prav tako se kariera za žensko spremeni, ko zanosi in gre na porodniško, pride do prekinitve strokovnega dela. Sama je to dobro občutila že v času specializacije iz klinične psihologije: "Naša specializacija traja štiri leta, kar pomeni, da v času, ko smo že zaposleni, opravljamo specializacijo in pridobivamo znanje in izkušnje z različnih področij in v različnih organizacijah. Za dokončanje specializacije sem potrebovala osem let namesto štiri, saj sem bila v tem času na treh porodniških. Tako se je zgodilo, da je večina kolegov, s katerimi sem začela specializacijo, to končala veliko prej - in včasih se je zgodilo celo, da je bil kdo od njih že moj mentor na kroženju. Tudi logistično je bil to izziv, saj je del specializacije potekal v Ljubljani. Po prvem otroku se je tako naša družina za eno leto preselila v Ljubljano, čeprav je mož še vedno imel službo v Mariboru - in tako je bil starejši sin eno leto v vrtcu v Ljubljani. Ko nisva imela otrok, sem imela bistveno več prostega časa in tudi več časa za strokovno izpopolnjevanje, učenje in zaključevanje nedokončanega dela iz službe. Ko zdaj pridem domov, lahko računam na to, da nekaj od tega naredim šele po deveti uri zvečer, na račun spanca."
Kdo ostane doma, ko otrok zboli?
Glede na to, da je običajno mama za otroka primarna figura navezanosti, običajno ob otrokovi bolezni vsaj v prvih letih življenja ostane doma zaradi nege mama. A te odločitve so v vsaki družini individualne in odvisne od razporeditve vlog in organizacije, posluha delodajalca za odsotnost zaradi nege otroka ter narave službe. Ljudje smo pri tovrstnih odločitvah dokaj pragmatični in odločitve sprejemamo tudi glede na finančno stanje, razmišlja Pristovnik: "Pri teh odločitvah so bolj ranljivi posamezniki, ki so zaposleni zunaj javnega sistema, v privatnih podjetjih ali so samozaposleni. Njim je še veliko težje pri usklajevanju teh področij, saj lahko zaradi pogostih bolniških odsotnosti pride tudi do prekinitve delovnega razmerja.
Super bi bilo, če bi lahko mame z otroki delale skrajšan delovni čas ob istem plačilu. Žal trenutno ni tako. Hkrati pa se zavedam, da se ob tem odpira drugo vprašanje in neenakost do tistih, ki se odločijo za življenje brez otrok - ali pa jih zaradi takega ali drugačnega razloga ne morejo imeti. Zakonodaja seveda je omogočila skrajšan delovni čas za mame z otroki do zaključenega prvega razreda osnovne šole, a ob nižjem plačilu, česar pa si marsikdo ne more privoščiti. Verjamem, da bi bilo ob skrajšanem delovniku veliko pozitivnih učinkov. Večje bi bilo zadovoljstvo zaposlenih, boljše bi bilo telesno in duševno zdravje zaposlenih, večja bi bila tudi delovna učinkovitost, manj absentizma zaradi bolniške odsotnosti. To kažejo izsledki številnih raziskav. Žal pa je tako, da je obseg dela na številnih področjih tako velik, da bi se s krajšanjem delovnika verjetno podaljšale na primer čakalne dobe v zdravstvu, pri nekaterih upravnih postopkih, kar bi se seveda lahko rešilo z večjim zaposlovanjem. Predvsem pa je ključen premik od merjenja prisotnosti na delovnem mestu k merjenju učinkovitosti ter fleksibilen urnik."
Ne glede na neprespane noči, jutranji kaos, številne obveznosti in drobne malenkosti, ki jih nihče prav ne opazi, psihologinja uživa v vlogi ženske, mame in žene: "Doma pravijo, da sem kakor Sneguljčica med štirimi palčki, da sem njihova kraljična, dama, princeska, žena in mama. Teh občutkov se ne da opisati z besedami in jih doživljam kot najlepše darilo - poleg vsakodnevnih risbic otrok s posvetilom, da me imajo radi do Lune in nazaj."
