Toni Skrbinac, eden od beguncev iz BiH, ki so med vojno azil poiskali v Mariboru in ostali: Bolje je brez penzije živeti kot z njo umreti

Do Maribora sem od nekdaj imel poseben odnos. Najprej, tukaj je živel moj oče in sem ga občasno obiskoval. Drugi tak detajl, ki me je vezal, je bila serija reportaž, ki sem jih kot novinar Večernjih novina iz Sarajeva pisal o partizanskih materah. V takratni skupni državi sem moral v vsaki republiki najti vsaj eno tako zgodbo in moja Slovenka je bila babica s Studencev. To je bilo pred 45 leti, mislim, da sem bil takrat celo prvič v Mariboru. V Jugoslaviji je bil Maribor vozlišče, prek katerega so zdomci odhajali v tujino za kruhom. Na meji v Šentilju so se odvijale zanimive zgodbe, te so me zanimale, ko sem bil še mlad novinar. Stanoval sem na Partizanski cesti v Mariboru, ki je bila mestna promenada in odhajal sem do Šentilja. Vse je bilo nekoliko kaotično in to me je privlačilo," se časov pred vojno v Bosni spominja Toni Skrbinac, eden od številnih "beguncev" iz obdobja razpada nekdanje države, ki so azil poiskali v Sloveniji.

Begunskega centra nista videla

V Maribor je leta 1992 prišel takrat še z dekletom, danes ženo Adilo; a tukaj nista bila klasična begunca. "Pobegnila sva vojni, v Maribor pa sva prišla zaradi omenjenih povezav in brez dolgoročnih načrtov. Nismo vedeli, kam se bo vojna tam doli razvila in izkušnja iz Slovenije je nakazovala možnost hitre rešitve. Takrat sem imel v žepu povabilo v Malezijo in lahko bi nadaljevala najino potovanje. Toda Adila je imela dobro izobrazbo iz računalništva. Te profile so povsod iskali in tudi s pomočjo takratne slovenske vlade je hitro dobila službo. Sam sem začel objavljati članke pri Večeru. Begunskega centra tukaj nisva niti videla. Hitro sva tudi navezala prijateljske stike, se adaptirala. Oče je bil še živ, tukaj imam sestro, zeta ... postali smo del mariborskega kroga," pravi Skrbinac.

Kljub temu da je bil v Sloveniji novinec, se niti v prvem obdobju ni počutil tujca. "Nikoli me niso vpletli v kak incident, ki bi bil povezan z mojim poreklom. Bilo je celo drugače - kot tujca so mi namenjali celo več pozornosti, da bi se počutil bolj domače. Očitno sem jim bil atraktiven, saj sem jih spominjal na državo in čase, v katerih so tudi sami živeli in ki so minili. To so bile generacije, ki so po vseh krajih Jugoslavije služile vojaški rok. Ko sem samo omenil Sarajevo, Bosno ... takoj smo imeli povezavo s prijatelji 'tam doli' - zgodbe, spomini. Nemudoma so mi diktirali imena, gostilne. Ko so me spraševali o moji domovini, so sledile zgodbe iz njihove mladosti," se spomni Skrbinac. Hrvat, rojen v Zagrebu, ki je mladost preživel v Sarajevu in Bugojnu.

Vse je jasno in nič ni jasnega

O vojni v svoji državi pravi, da je jasno vse: "Tolikokrat so tiste dogodke že premleli, a do resnice tako ne bomo prišli nikoli ... Ko se je začela vojna, so še zmeraj govorili, da bo trajala kratko, da je samo epizoda, kot je bila v Sloveniji. No, ni bilo tako. Moji zadnji novinarski prispevki iz Bosne so že bili na temo konfliktov, zgodili so se prvi zločini v Bosanskem Brodu, v Bjeljini. Videl sem, da se zbirajo vojske iz vseh vetrov. Ko so se začeli incidenti še v Sarajevu, ko so granatirali bolnico, ko je mesto postalo nevarno, ko se je začel pekel, ki je trajal štiri leta, sva se z Adilo s selitvijo v Maribor rešila.

No, saj sva bila tudi midva med vojno kot poročevalca večkrat skupaj v Sarajevu in sva videla, pred čim sem pobegnil. Pobegnil sem pred tragedijami, osebnimi travmami, ki so jih vsa štiri leta preživljali moji someščani. Sam sem imel tudi srečo, da sem imel možnost v Mariboru živeti normalno življenje. Za to bom Mariborčanom do zadnjega hvaležen," pravi Skrbinac.

V Mariboru živi že 30 let. "Tu smo sklenili večino aktualnih prijateljstev, v glavnem s Slovenci. Teh imam tukaj več, kot sem jih nekoč imel v Sarajevu. Z njimi na neki način delimo dobro in zlo. Sprejeli smo način življenja, ki je tukaj nekoliko drugačen kot v Sarajevu. Tudi običaje, ki so nekoliko drugačni. Povsod pa so ljudje dobri in so slabi, to se ne spreminja. Tu smo večinoma srečevali dobre ljudi in ti so nam olajšali življenje," pravi Skrbinac, ki je bil med vojno tudi zveza za ljudi, ki so bežali iz Bosne na Zahod. Pri tem so pogosto šli skozi Maribor ali so potem tukaj tudi ostali. "Velika beseda bi bila, če bi kdo rekel, da sem bil njihov ambasador v Sloveniji. Če sem kdaj lahko pomagal, če sem lahko bil komu v pomoč, sem bil na voljo. Po večini so prihajali izgubljeni ljudje v iskanju boljšega življenja. Maribor je bil spet na migracijski poti in večina potnikov se je tukaj zaustavila samo začasno. Njihove poti so se končale v Nemčiji, v ZDA, Kanadi. Mnogo prijateljev, ki so se tukaj zaustavili v begunskih centrih, je danes v teh državah. Razsuli so se po svetu, ostali pa smo v virtualnem stiku, kar nam omogoča sodobna tehnika."

Korenine?

Je Toni po vseh teh letih v Mariboru spustil korenine? "Živel sem na Hrvaškem in v Bosni, nikjer mi ni uspelo spustiti korenin, da bi rekel: tukaj je moje mesto. No, Maribor po vsem, kar sem tukaj doživel, čutim kot svoje mesto. Vse bolj me mesto zanima tudi skozi to, kar se je tukaj dogajalo v preteklosti. Imeli ste močno in svetlo zgodovino. Ko najdem kakšno knjigo o Mariboru pred zadnjimi vojnami, ugotovim predvsem to, da je bilo tukaj zmeraj pomembno vozlišče. Hvaležen sem denimo Tonetu Partljiču za njegove zgodbe o Mariborčanih, za njegove kronike. Celo poklical sem ga, mu čestital in se mu zahvalil. Iz arhivov zna izkopati krasne zgodbe, vse do ruske grofice, ki je delala v knjižnici, do ridikula, ki so se mu vsi posmehovali ... prekrasne zgodbe. Tudi na ta način spoznavam Maribor," pravi Toni, ki se je tudi sam na podoben način že preizkusil v literaturi: "Radovednost je bila zahtevana lastnost v mojem novinarskem poklicu. Tako sem prišel med različne ljudi, različnih poklicev, z različnimi zgodbami."

Berber bi se utopil v oceanu

Poleg novinarstva se je ukvarjal z umetnostjo, prirejanjem razstav. "To je bilo še v časih, ko je bilo slovensko gospodarstvo bolj naklonjeno umetnosti, kot je danes. Organiziral sem številne razstave, pri tem sem tesno sodeloval denimo z odgovornimi v Leku. Sarajevo je sicer med vojno ostalo brez glavnih kulturnikov, nekaj umetnikov pa je tam vendarle ostalo. Seid Hasanefendić je imel tako v moji režiji razstavo na Ptujskem gradu in v Ljubljani v Leku. Mersad Berber je denimo živel v Zagrebu, meni je Zoran Janković dal ponudbo za njegovo razstavo kjerkoli v Ljubljani. Šel sem do njega, ki se je takrat pripravljal na dve veliki razstavi - eno v Barceloni, drugo v New Yorku. Zavrnil me je z besedami ruskega disidenta: 'Če se že utapljam, potem se hočem utopiti v oceanu, ne v potoku.' Ni mi ga uspelo prepričati, da bi razstavljal v Ljubljani."

Nevarnosti upokojitve

Pokojnine Toni Skrbinac še nima, čeprav je že v teh letih. "Pravkar sem v birokratskih zapletih, povezanih z mojo denarno eksistenco. Moral bi že imeti penzijo, a je nimam, ker mi manjka nekaj let delovne dobe. Zadnje čase sem to poskušal dopolniti z delom v Avstriji. Tam sem imel štiri, pet kratkih, a zanimivih zgodb. Tam sem spoznal dedke in babice, velike otroke, kot je to v starosti običajno. Tudi težke oblike demence, agresije ... vsega je bilo. Delil sem usodo številnih Mariborčanov, ki so tudi našli delo prek meje. Na koncu se je tudi tam zapletlo in zdaj tudi tam še zbirajo podatke. Upam, da bom nekega dne prišel do minimalne pokojnine. Pričakujem jo še pred smrtjo. Imam pa nekaj tovrstnih žalostnih izkušenj. Prijatelji (Slobodan, Majda ...), ki so tudi tukaj nadaljevali delovno kariero in so na koncu prišli do prvega izplačila, so umrli v tistem trenutku. Boljše je živeti brez penzije kot dobiti denar in umreti. Manjka mi marsikaj, a mi v resnici ne manjka nič. Imam normalno, mirno življenje, ki sem ga prilagodil svojim željam. Nimam nobenih travm, nihče ne pritiska name. Tukaj sem se oženil, dobil sem hčerko. Tu sem preživel najbolj pomembne trenutke mojega življenja," pravi Toni, ki v sarajevskem Oslobodjenju kot svobodni novinar objavlja tedenske zgodbe. Mini novele nastajajo iz spominov, a tudi iz aktualnega življenja. Tako se Maribor redno pojavlja v Sarajevu.

Maribor mu je po meri predvsem po mirnosti, ki mu zagotavlja družinsko življenje. "V primerjavi z Ljubljano smo v hendikepu glede družabnega življenja. A to je pomembno za mlade. Pri nas pa ni velikih pretresov niti nervoze, ni tako hitrega ritma, ki prinaša odtujenost. Kamorkoli se namenim na kavo, povsod bom našel sogovornika. Zmeraj bo kdo imel čas zame in tudi sam imam čas za druge, da se v miru pogovorimo, spijemo pijačo. Moja gostilna je recimo bife v Mercatorju. Drugi moj kotiček je na taborski tržnici. Ker je Tabor postal skorajda dom upokojencev, gerontološka postaja, tja zahajajo iztrošeni ljudje, ki čakajo na konec. Tam se pogovarjamo o tistih, ki so odšli, in o drugih, ki so tik pred tem. No, sem tudi član družbe Bela snežinka, sestavljene iz šestih družin. Z njimi praznujemo jubileje, pričakamo novo leto, delimo uspehe in neuspehe. Mogoče bomo z njimi označili tudi 30. obletnico našega prihoda v Maribor. Pravkar sem dobil idejo za primerno označitev te prelomnice v mojem življenju, ki mi sicer sama po sebi prav veliko ne pomeni," zaključi Toni Skrbinac.