Begunci iz BiH 30 let pozneje: Kaj sploh delam tukaj! Nikoli več v Bosno!

Nikoli, pravi, ne bo pozabila prvega srečanja z begunkami v mariborskem zbirnem centru tistega leta 1992, ki je docela spremenilo njeno življenje. "Kar na tleh je sedelo polno žensk in otrok, moških ni bilo. Sredi njih pa je bilo drobno dekle in nepretrgoma stokalo: 'Bela kuća, bela kuća ...' Kaj govori? Zakaj to ponavlja?' Ženske so mi šepetaje povedale, da je ena od osnovnošolk, ki so jih imeli srbski vojaki zaprte v šoli z belo fasado in jih zaporedoma posiljevali ... 'Nikoli se ne bo mogla poročiti, ker vsi vedo, da je bila posiljena ...' mi je potožila njena teta. Meni se je zdel takšen preračunljiv pogled na posilstvo naravnost nečloveški.

Odletela sem domov v Anglijo in takoj ustanovila sklad za pomoč beguncem v Sloveniji (The Fund For Refugees in Slovenia), hkrati pa nagovorila Margaret Thatcher, bivšo britansko premierko, da je sprejela pokroviteljstvo nad skladom. V upravni odbor sem povabila še nekaj vplivnih britanskih osebnosti. Veste, to odpira denarnice ..."

Ni tako ledenega strahu, kot je strah otroka

Z lady Miloško Nott sva se v zadnjih 30 letih nekajkrat srečali. Ni človeka, ki bi toliko storil za begunce, ki so se znašli v Sloveniji v času najhujše morije in v letih po tem, ko so se vrnili v razdejano Bosno. Tokrat jo kličem v London, kjer živi; seveda če ni na svojem posestvu, na veliki kmetiji v Cornwallu, kjer je vse življenje trdo delala, lady gor ali dol. Naj je šlo za spravljanje zelja s polj ali za pomoč pri kotitvah krav in ovac. "Traktor seveda dobro vozim, a mi je žal, da se nikoli nisem naučila z njim orati."

"Ne, že dve leti nisem bila v Bosni. Covid, seveda, vse se je tako zakompliciralo, v Sloveniji pa sem bila. Ampak v Bosni sem še zmeraj v stikih z Nizamo Salihefendić, zdravnico v Gračanici, spoznali sva se med vojno in od takrat sodelujeva v številnih projektih v Gračanici, Zvorniku, Tuzli ..."

A najprej obudimo zgodbo, kdo je gospa, bržkone edina Slovenka z nazivom lady, ki ji je uspelo zbrati približno osem milijonov funtov za žrtve tragedije na tleh nekdanje Jugoslavije. Danes govori o štirih vojnah, ki so prišle in odšle, a je vsaka po svoje usodno stopila v njeno življenje.

Rodila se je v Mariboru leta 1935 kot nezakonska hčerka imovitega Luja Vlahoviča. Mama jo je zapustila kot dojenčico in odšla za kruhom v Italijo. Sredi druge svetovne vojne je gestapo njenega očeta, ki je sodeloval v odporu, interniral v Dachau, kjer je tik pred koncem vojne za njim izginila vsaka sled. Še pred aretacijo jo je Vlahovič skril pri družini Koder v Jakobskem Dolu. "Pet otrok je bilo in imeli so me kot svojo. A po očetovi aretaciji smo pri Kodrovih živeli v stalnem strahu, da bodo prišli tudi po mene. Hiša je bila na hribu in tako smo vsakič že od daleč videli nemške patrulje, ki so prihajale k hiši. Takrat so me hitro odpeljali skozi uto in me skozi majhno okno spustili v klet, kjer sem čakala, skrita za kupom pese, in krompirja in poslušala krušno mamo, kako se je prepirala z Nemci, ki so hoteli jajca, kruh, meso ... Ni tako ledenega strahu, kot je strah otroka. Nič ne razumeš, veš samo, da je grozno, da je nevarno, in otroški možgani ti slikajo, da tega nikoli ne bo konec. Zato sem tako dobro razumela strah v očeh bosanskih otrok, ki so videli ubijanje, posiljevanje, požiganje, ropanje ... "

Bog, naj ne bo ona, naj ne bo ona ...

Šestnajstletna je leta 1951 z muko dobila vizum za Italijo; ob Komskem jezeru (Lago di Como) naj ​bi se bila ​prvič srečala s svojo mamo. "Vizum, da bi 14 dni preživela v Italiji, so mi na konzulatu v Zagrebu najprej odklonili; zato, so rekli, ker me mama noče videti. Nisem jim verjela. A ko so mi slednjič dovolili, da grem čez mejo, je bil tam na konzulatu neznan človek, ki mi je na skrivaj stisnil v roke listek in zamrmral, naj zavrtim napisano telefonsko številko, če mi tam ne bo dobro. Zakaj mi ne bi bilo dobro? Vse dni sem sanjala o mami, topli svetlolasi ženski, ki me bo objela in stisnila k sebi - tako sem si jo predstavljala, ko sem pisala pesmi o njej. Ko sem slednjič prišla na dogovorjeno mesto srečanja, je proti meni hodila visoka temnolaska in me hladno opazovala. Zaprla sem oči in si govorila: 'Bog, naj ne bo ona, naj ne bo ona ...' Bila je moja mama. Njen partner me je objel, ona mi je uradno ponudila roko, še nasmehnila se ni. Odšli smo na njun dom, tam me je prepustila služkinji in odšla ven."

Tri, štiri mesece je bila pri njej, se učila italijanščine ... Vmes je prejela nepodpisano pismo, v katerem je stal samo en stavek: 'Za tvoje dobro - ne vračaj se v Jugoslavijo.' Razdalja med njo in mamo je rasla iz dneva v dan, bili sta si popolni tujki.

"Imela sem strašno domotožje, a tisto pismo mi je dalo misliti. Nekdo je vedel, da me mama v resnici noče, in nekdo me je želel opozoriti, da mi bo bolje tam. A ob mami res nisem mogla ostati in takrat sem se spomnila na telefonsko številko, ki sem jo dobila na konzulatu. Ženski glas je dejal, da ve vse o meni. Naj počakam, ker takoj pride. Mama je takoj podpisala papirje, da se me odpoveduje. Takrat mi je bilo, kot da sem srečala pravo mamo, prijazno žensko, in povrhu je bila italijanska princesa. Omogočila mi je najboljšo mogočo izobrazbo. Kaj bi bilo z menoj, če me ne bi vzela za svojo? Po gimnaziji sem tri leta sem študirala prevajalstvo v Nemčiji in kasneje nadaljevala v Cambridgeu."

Tam je spoznala Johna Notta, kasnejšega obrambnega ministra Velike Britanije v vladi "železne lady" Margaret Thatcher. Po argentinsko-britanskem sporu leta 1982, ki se je zaostril v falklandski vojni, ga je kraljica odlikovala z nazivom "sir", Miloška Nott je samodejno postala "lady". John Nott je vodil vojaške akcije - v začetku spopada, pravi lady Nott, je zaradi skrbi in strahu za moža čez noč osivela.

Kmalu po tem, ko je konec osemdesetih po dolgih desetletjih znova prišla v Slovenijo, se je tudi tukaj začela vojna. Z možem, pravi, sta vneto lobirala za priznanje nove države.

"Spominjam se, da sem bila v Sloveniji točno na dan, ko je imel Slobodan Milošević tisti znameniti govor na mitingu v Gazimestanu. Najprej nisem vedela, zakaj so ljudje v Sloveniji tako zaskrbljeni zaradi njegovega govora. Povedali so mi, da mu bo sledila eksplozija sovraštva med narodi. Ko sem prišla domov v London, sem se hitro po tistem na nekem družabnem dogodku pogovarjala z ministri tedanje britanske vlade. 'Na Balkanu bo tekla kri, če svet takoj tega ne ustavi,' sem rekla. Spomnim se, da mi je eden od njih v smehu dejal: 'Miloška, tebe so spet zanesla čustva.'

Ne ponudiš zgolj sočutja

Za debelo knjigo se je nabralo zgodb, ki jih je doživela, in zgodb, ki jih je slišala od žrtev, ko se je vojna iz Slovenije selila na Hrvaško in v Bosno. Ampak če želiš pomagati, ne ponudiš zgolj sočutja. Seveda ni bila novinka v humanitarni dejavnosti - v Londonu je že leta skrbela za otroke brezdomcev, a zgodbe, ki so ji jih prinašali otroci in ženske v mariborskem centru za begunce, so se ji kot ščipalke zajedle v želodec.

In potem naključje - v Sloveniji rojena Pavica Mauthner, gospa, ki je živela na Hrvaškem, se poročila z madžarskim Židom in tik pred drugo svetovno vojno pobegnila v Veliko Britanijo, je skladu Miloške Nott v oporoki zapustila dragocene umetniške slike, s pripisom, naj se denar, ki ga bo sklad na avkciji iztržil zanje, uporabi za otroke, ki jih je prizadela vojna na Balkanu. Sploh Židje v Angliji so ogromno prispevali v sklad, poudarja. V begunske centre v Sloveniji so začeli voziti gromozanski rdeči tovornjaki Royal Posta. Titule lady nikoli ni uporabila zase, pravi, a ji je odpirala vrata v kroge, kjer je doma denar, in v vse medije. Skupaj s članicami sklada je iznašla sto in en način, kako pripraviti ljudi, da odprejo denarnice: med lovsko sezono, ko se aristokracija seli iz lovišča v lovišče, so tam prodajale srečke, organizirale so avkcije umetniških del, ki so jih dobile v dar, prestižne večerje, za katere je bilo treba odšteti nekaj tisoč funtov, še srečanja ob kavi so prodajale kot suho zlato. "Ja, to so gotovo bile najdražje kave, kar se jih je dalo dobiti," se smeji. "Pa pred trgovskimi centri smo hodile z lončki in zbirale dobrodelne penije in potem smo jih ure dolgo štele - naši prsti so bili čisto črni od teh najmanjših kovancev."

Živela je na relaciji London-Maribor-Bosna. "Ko sem iskala v Mariboru, s kom naj se povežem za pomoč beguncem v Sloveniji, sem najprej odšla na Karitas, ampak tam je sedela mlada deklica, ki se ji sanjalo ni, kaj hočem, moja slovenščina pa tudi ni bila za nikamor. Desetletja je nisem govorila, in potem je bilo vmes še veliko hrvaških besed, ker je bila ena od varušk mojih otrok Hrvatica. No, danes so zraven še bosanske besede ...

Tako sem se slednjič povezala z Rdečim križem. Pa še to je treba povedati - da bi tukaj lahko le malo naredila, če se ne bi preko polsestre spoznala z Danijem Klinetom, ki je bil direktor za organizacijski razvoj v takratni Kreditni banki v Mariboru. Tam je sklad odprl račun in Dani je bil - brez plačila seveda - skrbnik računa; vsak peni, ki je bil porabljen, je moral imeti sledljivo dokazilo, za kakšen namen je šel. Njemu sem lahko res stoodstotno zaupala."

Vsa poročila so šla najprej k računovodji sklada, to je bil ekonomist in finančni direktor verige trgovin Keith Miles, ki je kot mož Slovenke deloval kot ekonomski svetovalec slovenske vlade, nato pa aktivno participiral pri slovenski osamosvojitvi, pojasnjuje lady Nott. In slednjič je vse poslovanje sklada pregledala še britanska revizijska hiša. S Klinetom prijateljujeta še danes, pravi Miloška, ko sklada ni več. "Neštetokrat me je vozil od enega begunskega centra do drugega, vozil me je v Zagreb, Bosno ... Ko sem v Bosni začela z denarjem sklada graditi hiše za ljudi, ki so ostali brez vsega, obnavljati in postavljati šole, je bil zasut s papirji, iskanji izvajalcev, prevoznikov, plačevanjem računov ... Spomnim se, da sva prišla v velenjski begunski center, tam sem preko Rdečega križa sodelovala z dvema Darinkama, prekrasnima humanitarkama, priimka sem žal pozabila. Pridem tja in zagledam žensko, ki je na hrbtu tovorila vrečo kruha proti centru. No, to je bila ena od Darink. 'Zakaj nosite takšno težo, kaj nimate avta?' sem ji zaklicala. 'Nimamo ga,' je rekla. In smo iz denarja sklada takoj kupili avto za velenjski Rdeči križ ...

V Bosni sem sodelovala in še zmeraj sodelujem z Nizamo, takrat mlado zdravnico v tuzelski bolnišnici. Oh, kolikokrat sva skupaj zmrzovali pri pripravi programov za obnovo ..." Ta zgodba ima zanimivo predzgodbo. Še preden je spoznala Nizamo, je v Mariboru srečala njeni dve sestri, ki sta pribežali iz Bosne. Nista imeli kam - prestrašeni, izgubljeni, obupani sta se ob naključnem srečanju zaupali angleški gospe, ki je bila tako prijazna z njima.

Jebem ti Bosnu!

"Poklicala sem moža in rekla, da dekleti pripeljem domov, da bosta živeli pri nas. 'Pa ju poznaš?' me je vprašal. 'Ne, danes sem ju spoznala.' Dvanajst let sta živeli pri Nottovih in bili sta ji kot hčerki. Omogočila jima je najboljšo izobrazbo - kot nekoč njej sami italijanska skrbnica. Ena je priznana arhitektka, trenutno v Dubaju, druga na visokem položaju v britanski vladi. "Odrasla sem v domu, kjer je vladala dobrota, čas je bil, da jo povrnem." Povezali sta jo s starejšo sestro Nizamo, ki je kot zdravnica med vojno čutila dolžnost, da ne zapusti bolnikov, in skupaj sta spravili veliko ranjencev v bolnišnice po svetu, veliko beguncev v varne države.

Miloška Nott vojne v Bosni ni opazovala od daleč. "Veste, prepričati sem se hotela, da so pošiljke zdravil in medicinske opreme prišle natančno tja, kamor so bile namenjene. Spominjam se, da sem leta 1993 na nekem temnem hrvaškem parkirišču sploh prvič sedla v tovornjak z medicinsko opremo za tuzelsko bolnišnico. Iz tovornjaka je stopil bradat moški in se predstavil kot zdravnik. Dani, ki me je pripeljal tja, me je potegnil na stran: 'Ne moreš z njimi, kaj veš, kdo so ti ljudje ...' Pa sem vseeno šla." V hribih sredi ničesar so začele okrog tovornjaka padati granate. Z enim čevljem na nogi, z drugim v roki, sem se reševala v gozd, na teren, ki je bil poln zemeljskih min. Nikoli v življenju nisem preklinjala, takrat pa sem sama sebe zaslišala, kako kričim: 'Jebem ti Bosnu!' Iz nekega otroškega spomina sem morala potegniti to kletvico, v resnici sploh nisem vedela, kaj pomeni. Vpila sem: 'Kaj sploh delam tukaj! To niti ni moja država, to niso moji ljudje. Nikoli več v Bosno!' Čez tri tedne sem bila spet na tovornjaku ..."

Na meji pred Mostarjem so jo Hercegovci skupaj s šoferjem in zdravnikom držali celih sedem dni. "Kar tukaj pustite opremo in bomo mi poskrbeli, da pride na pravi naslov ..." so ji rekli. "A se vam zdi, da sem od včeraj?" jim je odgovarjala. "Bila je vojna živcev," pravi. Tovornjak so postavili na stran in začelo se je čakanje na dovoljenje za prehod. Brez možnosti, da kam telefonira. "Spala sem v tovornjaku, čez dan pa sem se sprehajala, 'klepetala' z njimi; ko je bilo prehudo, sem šla v kabino tovornjaka, se zjokala, počakala, da so vsi znaki joka izginili, in šla spet na obhod. Vmes so tovornjak postavili tako, da sem morala do pasu gaziti po snegu, če sem hotela do stranišča. In sem gazila, kot da je to čisto vsakdanje zame." A doma v Angliji je vladala panika in vplivni telefoni so skoraj pregoreli." Sedmi večer so mi dejali, naj pridem v pisarno in tam je sedel 'pomemben' bradač, ki je prispel iz Mostarja. Bil je besen, vpil je name in jaz sem vpila nazaj." Bilo jo je tako strah, da bi ji lahko srce pobegnilo iz prsi, pravi, ampak ves čas si je govorila, da strahu ne sme pokazati. Slednjič je vrgel papirje pred njo: "Podpiši in pelji!"

"Takrat sem se spomnila nasveta, naj nikoli ne potujem ponoči. Ker so izginjali tovor in ljudje v neznano. Samo tri dni prej so bili sredi noči v tovornjaku ubiti trije humanitarci. Zato sem mu rekla, da se moramo najprej naspati, zjutraj pa gremo na pot. Ob dveh zjutraj smo se z neprižganim motorjem spustili po hribu navzdol ..."

Še preden je šla v Bosno, pravi, je svoje tri že odrasle otroke peljala na večerjo in jim povedala. "Za vas sem storila, kar sem lahko. Tudi mene je strah. Ampak ne morem drugače ..."

Kot da se je stemnil ves svet

Ja, veliko zgodb je v dnevniku, ki ga je pisala v letih, ko je hodila v Bosno. In najbolj boleče so tiste, ko je spravljala težko ranjene otroke s privatnimi letali bogatih donatorjev v bolnišnice, kjer bi jim lahko pomagali. Nikoli, pravi, ne bo pozabila dečka, ki ga je zadel šrapnel v glavo tako nesrečno, da so bile na njem žive samo oči. Ko jih je zaprl, je bilo, kot da se je za trenutek stemnil ves svet.

Leta 2012 jo je za humanitarno delo v Bosni kraljica Elizabeta II. odlikovala z redom britanskega imperija. To je že bil čas, ko je bilo v krogih visoke družbe vedno težje pridobiti denar za bošnjaške muslimane, ker so v očeh njenih rojakov muslimani tisti ljudje, ki snujejo teroristične napade. V času obnove Bosne je v skoraj izumrlih vaseh z denarjem sklada zgradila več kot 150 družinskih hiš, obnovila ali na novo postavila 14 šol in zdravstvenih domov, jih pomagala opremiti, še posebno ljuba ji je glasbena šola v Gračanici. Ko pride v te kraje, ni kraljice na svetu, ki bi jo cenili bolj.