Morija v BiH je sprožila val beguncev. V Mariboru jih je bilo do konca vojne več kot tisoč

V začetku aprila 1992 je vojna na območju nekdanje Jugoslavije zajela še Bosno in Hercegovino. Tri leta trajajoča morija se je končala z okoli sto tisoč žrtvami na vseh straneh. Zagrešenih je bilo veliko vojnih zločinov, v Srebrenici se je julija 1995 zgodil genocid, Sarajevo so srbske sile oblegale 1425 dni. Vojna je sprožila val beguncev, ki so čez noč zapustili svoje domove in se v želji, da ohranijo svoje življenje, odpravili v tujino. Veliko jih je prišlo v Slovenijo, v Mariboru jih je do konca vojne bilo več kot tisoč.

Starše iskali po vsej Evropi

Ob začetku napetosti leta 1991 je Ervin Vidovič s sodelavci najprej poskrbel za vojake JLA, ki so v Mariboru služili vojaški rok. "Že prvi dan osamosvojitvene vojne smo aktivirali razne sile, civilno zaščito, Rdeči križ, tudi prostovoljce. Začeli smo akcijo reševanja vojakov JLA iz kasarn, iz katerih so bežali tudi sami in se skrivali v okolici vojnih objektov. Zbirali smo jih v centru na nekdanjem mariborskem sejmišču, kjer je bila v hali C shranjena humanitarna pomoč v obliki oblačil in hrane," v sproščenem in prijetnem pogovoru uvodoma pove danes upokojeni Vidovič. Vojake so, potem ko so uredili dokumentacijo, nastanili na dveh tajnih lokacijah. Ena je bila na Arehu, druga pa pri kmetijski šoli v Mariboru. "To so bili golobradi mladeniči. Ene smo sprejeli napol gole. Ko smo jih namestili, smo poizvedovali po njihovih družinah, da bi jih lahko varno vrnili domov. Starše smo iskali tudi po Švici in Norveškem in jih obveščali, da so njihovi otroci pri nas na varnem. Moje delo je bilo zreducirano predvsem na informatiko. Imeli smo računalnike, kamor smo vnašali podatke, ki so šli v mednarodne kroge," še razlaga. Mnogo staršev je po svoje sinove prišlo posamično, so pa organizirali tudi avtobusne prevoze in posebne vlake, sploh če je bilo več vojakov iz istega mesta.

Begunce nastanili v koče na Pohorju

"Malo smo si odpočili, že se je začela vojna na Hrvaškem, od koder je prišel val beguncev," začne pripovedovati drugo izkušnjo z begunci, tokrat iz Hrvaške. V Mariboru so jih sprejeli od dva do tri tisoč, točnega podatka Vidovič ne beleži. Razlaga, da jih je nekaj prišlo samih, ker so imeli tukaj sorodnike, za preostale je poskrbel Rdeči križ. "Ker smo pričakovali maso ljudi, smo naredili razpis za prostovoljno in humanitarno pomoč. Prijavilo se je veliko ljudi, tudi iz okolice Maribora, ki so k sebi vzeli cele družine. Mi smo jim prek Rdečega križa seveda materialno pomagali, največ z živili. Težave so se pojavile, ker so računi za telefon skočili v nebo, saj so ljudje klicali svoje v domovino, mi pa kot humanitarna organizacija nismo imeli zadosti denarja, da bi te stroške lahko pokrili," se skozi smeh spominja Vidovič. Preostale begunce iz Hrvaške, ki jih družine niso mogle vzeti k sebi, so namestili po pohorskih kočah, saj so bile v tistem trenutku prazne. V Maribor se je pred vojno umaknila tudi znana pevka Tereza Kesovija, še pripomni sogovornik. Četudi je vojna na Hrvaškem trajala do leta 1995, se je situacija v okolici Zagreba, od koder je bilo v Mariboru največ beguncev, umirila že prej in večina se jih je lahko vrnila domov.

Glede sodelovanja tako z lokalnimi kot z državnimi oblastmi, Vidovič pojasni, da se je takoj na začetku napetosti v Mariboru izoblikoval koordinacijski štab, ki ga je vodil zdravnik dr. Igor Krampač. "V koordinacijo je spadala civilna zaščita, pa politične zadeve - socialistična zveza in podobno. Štab je imel funkcijo povezovanja ljudi, jaz in sodelavci pa smo bili operativci. Sam sem bil zaposlen na mestnem inšpektoratu, in ker smo med slovensko vojno dobro izpeljali zadevo, sem še naprej vodil komunikacijo z begunci in njihovo naseljevanje. Ko se človek nekje izkaže, sledijo dodatne naloge," se pošali.

Dobili toliko pomoči, da so jim z ministrstva očitali samovoljo

Z začetkom vojne v Bosni in Hercegovini, aprila 1992, so iz Zagreba dobili signal, da bo v Maribor v eni noči prispelo okoli 700 beguncev iz BiH, ki so bili začasno nastanjeni v telovadnicah zagrebških osnovnih šol. "Za toliko ljudi nismo imeli pripravljenih nastanitev, saj se je zgodilo v hipu. Po njih smo šli z avtobusi in začeli urejati begunske centre. Najprej smo odprli delavska domova v Makedonski in Železnikovi ulici. Z vso silo smo začeli obnavljati nekdanjo kasarno Slave Klavore v današnjem Parku mladih. Najprej smo priskrbeli vojaške postelje, saj je JLA ob odhodu iz Slovenije izpraznila celo kasarno. Potrgali so celo kable, niti ene luči ni bilo. S pomočjo civilne zaščite smo v treh do štirih dneh prostore uredili do te mere, da smo lahko sprejeli prvi val beguncev iz Bosne in Hercegovine," pove Ervin Vidovič, nekdanji vodja begunskega centra. Dodaja, da so zaradi ogromne mase ljudi v centru bili primorani uvesti polvojaški sistem, izhodi so bili v prvih mesecih dovoljeni z dovolilnicami. Ves čas so prek faksa v tujino pošiljali prošnje za humanitarno pomoč. Odzivi so bili, pojasnjuje Vidovič, nad pričakovanji. V center so iz cele Evrope prejeli toliko humanitarne pomoči, da so z njo zalagali še druge centre po Sloveniji. "Dobili smo celo tovornjak, ki nam je olajšal razvoz humanitarne pomoči. Ker smo imeli enormne količine pomoči, smo bili iz Ljubljane deležni zavisti. Z ministrstva za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša, so nam očitali samovoljo, saj smo uradno spadali pod njih," se nasmeji in zamahne z roko.

Opravka so imeli tudi s tihotapci

O izkušnji pove, da je to bilo težko delo, soočali so se z ljudmi v stiski, ki so zapustili svoje domove in pustili vse za seboj. Z vsakim je moral biti dober in ga obravnavati enakovredno. Med njimi je, kot nam razlaga, prihajalo tudi do nesoglasij pri borbi za boljše pogoje. Da bi jim zagotovili vsaj malo zasebnosti, so velike sobe pregradili v več manjših, da so družine lahko bile skupaj. "Pri takem delu moraš biti čustven in se mu v celoti posvetiti. V centru sem bil cele dneve, edini odgovoren sem bil, drugi so bili večinoma zaposleni prek javnih del. Center se je skozi leta razvijal in pogoji so napredovali. Imeli smo 24-urno zdravniško oskrbo, celo molilnico smo uredili v nekdanji jedilnici. Za njihove verske praznike sem iskal ovce vse od Raven do Maribora. Spomnim se, da smo enkrat dobili poln tovornjak svinjine, večina beguncev pa je bila muslimanov," se spominja prigod. V centru Slave Klavore je vse do konca vojne leta 1995 bilo od 600 do 700 ljudi, v drugih centrih še 500. Nekaj jih je v želji po boljšem življenju odšlo naprej v tujino. Pojavili so se tudi tihotapci, ki so beguncem ponujali možnost pobega v Avstrijo: "Bili so primeri, ko sem se zvečer poslovil od ljudi, ker so rekli, da odhajajo, zjutraj pa me je policija klicala, naj pridem v Šentilj po njih, ker so jih tihotapci osleparili. Zgodilo se je tudi, da so jih odpeljali v Stražun prek potoka in jim rekli, da so v Avstriji." Veliko jih je po vojni ostalo v Mariboru. Vidovič je z veliko izmed njih v stiku, pišejo mu celo iz Avstralije. Ker je dolga leta bil predsednik NK Kovinar, je nekaj dečkov iz Bosne vpeljal v nogomet, na kar je posebno ponosen. Tistim, ki so ostali, so prek upravne enote pomagali pri pridobitvi državljanstva. Kot zanimivost omeni obisk avstrijskega kanclerja Franza Vranitzkega, ki je centru daroval humanitarno pomoč. Za protokol ni bilo najboljše poskrbljeno, delegacijo je pričakal Vidovič kar sam.