S političnim organiziranjem. In revolucijo," pravi ameriška politična teoretičarka Jodi Dean. Že leta se ukvarja z analiziranjem manka trajnejših oblik političnega organiziranja na levici v državah zahoda. Kar govori, je iskreno, a hkrati razume dinamiko političnega polja, ki je zadnjega pol stoletja brezsramno vlečen v smer interesov kapitala. Zato, je mimogrede omenila v mestnem muzeju, kjer je predavala v okviru festivala Indigo, bi bilo naše obdobje bolje kot antropocen poimenovati kapitalocen. Gre za idejo, ki naj bi jo bil prvi predstavil švedski predavatelj človeške ekologije Andreas Malm in kasneje razvijal britanski okoljski zgodovinar Jason Moore, da bolj kot človek odnose in posledice za planet v sodobnosti narekujejo interesi kapitala.
"V ZDA imamo Demokratične socialiste Amerike, ki se ne razglašajo za stranko, ampak za politično združenje. Njihov cilj je Demokratsko stranko potiskati čim bolj na levo. To je pomembno in koristno," je pred predavanjem Jodi Dean pojasnila med pogovorom v Ljubljani. Politično organiziranje in delovanje sta široka pojma. Tik pred izidom je njena nova knjiga Tovariš: Esej o politični pripadnosti (Comrade: An Essay on Political Belonging). V njej Jodi Dean nadaljuje utrjevanje in branjenje političnega polja, ki ga je odprla s prejšnjo knjigo Množice in stranka o pomenu političnega organiziranja, ki ga potrebuje globalna levica. Že tedaj je opisovala pomen ameriške stranke Črni panterji, ki se je borila proti sistemski diskriminaciji in za družbeno pravičnost. "Stranka ni delovala z glavnim ciljem zmagati na volitvah, ampak ustvariti in združiti družbeno moč. To je zanimiv razmislek o tem, kaj vse lahko stranke dosežejo." Revolucionarni uspehi protisistemskih političnih strank, pravi, so bili v desetletjih neoliberalizma izbrisani iz družbenega spomina tudi s cinizmom intelektualcev.
Države na zatožni klopi
V Ameriki poskušajo mladi prisiliti politike k ukrepanju tudi po sodni poti. Vic Barrett je ena od sotožnikov in sotožnic, starih od 11 do 23 let, v prelomni tožbi Juliana proti ZDA. V njej mladi obtožujejo zvezno vlado kršitev njihovih ustavnih pravic, saj z ohranjanjem in nadaljevanjem sedanjih sistemov prispeva k sesutju podnebja. Mladi trdijo, da imajo skupaj s prihodnjimi generacijami tudi oni pravico do okolja, ki ni definirano s podnebno katastrofo.
Jamie Margolin pa toži zaradi sostorilstva pri uničevanju okolja in segrevanja podnebja ameriško zvezno državo Washington, v kateri je doma. “Ljudje, ki mi rečejo, da je pred mano sijajna prihodnost, mi lažejo v obraz,” je povedala ta teden v ameriškem kongresu, da se mladim predaja “grozna zapuščina”. Vendar so odločeni, da ne bodo privolili v vizije in brezperspektivnost odraslih.
Vseh barv, spolov in ne glede na to, koga ljubimo
Prihajajoči petek se bodo v Sloveniji v vsaj šestih mestih mladi pridružili protestnikom za okolje po celem svetu in ponovno zasedli ulice. Od politikov bodo zahtevali, kar se od učencev in učenk, dijakov in dijakinj pričakuje vsak dan – da naredijo domačo nalogo. Od odločevalcev in politikov mladi po celem svetu zahtevajo, naj prevzamejo svojo odgovornost, da bodo lahko prihodnje generacije živele dostojno s pogledom v prihodnost. Mladi od politikov zahtevajo, da prisluhnejo znanstvenikom in strokovnjakom ter sprejmejo takojšnje, učinkovite ukrepe za omilitev podnebne krize in ohranitev okolja. In tokrat šolarji, dijaki in študenti niso sami. Njihovi pozivi delavcem in delavkam, podjetjem in organizacijam, dedkom in babicam, naj se jim pridružijo, so bili in bodo marsikje uslišani.
Jodi Dean pravi, da so odnosi med organizatorji protestov, med mladimi in starimi, ki skupaj pripravljajo akcije, tisto, kar ima v mislih, ko govori o tovarištvu. "Zame je tovarištvo specifičen odnos, ki povezuje ljudi na isti politični strani, znotraj politične stranke, če želite. Je abstrakten, a hkrati zelo konkreten egalitaren odnos. Ne nastane zgolj s tem, ko se množice ljudi pojavijo na protestih. Da, vsi ti ljudje so potencialni tovariši, a za zdaj jih tovarištvo ne povezuje," je pojasnila, da se tovarištvo gradi skozi čas in izkušnje. Z zavedanjem, da lahko na tovariša ali tovarišico računaš – da bo tam, četudi ne bo vedno prijetno in lahko.
Jodi Dean ni običajna akademikinja. Stala je s sobaricami in čistilkami hotela Sheraton hotelske verige Marriott, pomagala organizirati mednarodno stavko ob dnevu žena, sodelovala je pri kampanji Bernieja Sandersa, bila med protestniki na jezeru Seneca in pred dvema tednoma je pomagala organizirati ljudski hipni muzej pred zaporom Attica ob obletnici uporov zapornikov. Zato nima potrpljenja za intelektualni cinizem in salonske izgovore. "Ljudje, ki so del tovariških mrež, razumejo, zakaj so pomembne, in cenijo njihovo dragocenost. Intelektualci po drugi strani zelo radi svoje občutke projicirajo na vso družbo. Njihov pogled zaznamujejo cinizem, apatija in brezbrižnost. A to niso drža in občutki, ki izhajajo iz političnih izkušenj ali ki bi prihajali od ljudi," je prepričana.
Med letoma 2014 in 2016 je sodelovala v protestih dela ene od skupnosti ob jezeru Seneca na severu zvezne države New York. Že v preteklosti je pojasnila, da so nekateri ljudje in mesta ob jezeru zagovarjali idejo teksaškega podjetja Crestwood, da bi v solnih jamah ob jezeru kopičili in hranili metan ter pline LPG, propan, butan in izobutan, ki se sprostijo ob procesih frackinga, s katerimi se pridobivajo fosilna goriva. Pozivi, da morajo ostati fosilna goriva pod zemljo, če želimo ustaviti podnebno krizo, so stari že leta. Znanstveniki so izračunali, da je rok, ko moramo z njihovo rabo prenehati, čez deset let. "Mi smo verjeli, da je skladiščenje plinov od frackinga, ki je v zvezni državi New York sicer prepovedan, napačno," je opisovala Jodi Dean taktike družbenega boja, ki že od vsega začetka na svoji strani nima največjega števila glasov. "Protesti niso sledili logiki 'ne na našem dvorišču', ampak so bili naperjeni zoper celotno industrijo fosilnih goriv in njeno infrastrukturo. Blokada je bila taktika in na koncu smo zmagali," je dejala. In ni bilo preprosto. Skupina ljudi, ki so se jim občasno pridružili ameriški vojni veterani in filmski igralci, je stala in blokirala dovozno cesto v podjetje znova in znova. Policija je izvedla več kot 600 aretacij. A prav takšne in podobne zgodbe tovarištva in solidarnosti so tisto, kar jo navdihuje.
"Gre za zgodbe, ko si s skupino ljudi mesece in leta, z njimi sodeluješ, pomagaš drug drugemu, si del istega boja. Veš, da nihče nima časa. Veš, da nihče nima denarja. Obstaja kopica medosebnih zamer in drobnih razhajanj. A vendar – ko je treba, pridemo na sestanke in naredimo, kar je treba. Delimo letake od hiše do hiše, pomagamo pri oblikovanju kampanje ali pripravimo material za demonstracije. In potem pridemo na demonstracije. Ki uspejo. Gre za občutek neprestanega vztrajanja kljub vsem težavam in oviram," je opisala tovarištvo predavateljica v zvezni državi New York na Hobart in William Smith Colleges. "Po takih izkušnjah ne moreš biti več ciničen do ideje tovarištva in političnega delovanja. Vidiš, da ne gre za identiteto ljudi, ki sodelujejo – ni važno katerega spola si ali barve ali koga ljubiš, ampak šteje, kaj so prepričanja in vrednote, za katere si se pripravljen boriti. V tem ni nič preračunljivega. In ni odmaknjenosti, ki bi omogočila cinizem. Gre za to, da počasi in vztrajno delamo, kar je treba narediti."
Nič ni zgolj naše, odgovorni smo za vse
Ena od sopodpisnic majskega poziva h globalni stavki je bila kanadska avtorica Naomi Klein. Leta 2014 je izšla njena knjiga To spremeni vse: kapitalizem proti podnebju. Ob izidu zbirke njenih kolumn iz zadnjih let Gorimo (On Fire) je v enem od intervjujev v preteklih dneh dejala, da vidimo začetke obdobja, ki ga lahko zaznamuje "podnebni barbarizem". Sedanji politični (ne)odzivi na podnebno krizo, je opozorila raziskovalka in aktivistka, vodijo h krepitvi belskega supremacizma in k vse bolj izključujočemu ter uničujočemu vzponu nacionalizmov v državah zahoda. Jodi Dean je že kmalu opozorila na omejitve analize, ki jo ponudi Naomi Klein v svoji knjigi: tako ko vztraja pri tržnih mehanizmih kapitalizma, ki bi ga le vrnili v prijaznejšo obliko od sedanje neoliberalne, kot na problematičnost idej, da so določene skupnosti ljudi bolj navezane na okolje in naravni svet kot druge. "Sama si predstavljam, da podnebna politika prelomi povezavo med krajem in identiteto," je Jodi Dean zapisala leta 2015. "Če želimo resno omejiti in omiliti podnebno krizo, moramo s svetom ravnati kot z našim skupnim dobrim in zgraditi institucije, ki bodo dorasle nalogi, da zanj skrbijo. Nimam jasne ideje, kakšne naj bodo te institucije. A ideja, da ni nihče upravičen do nobenega posameznega ozemlja, se mi zdi primeren etos, ki lahko vodi rdečo-zeleno koalicijo. Od nas zahteva, da smo odgovorni za vsako ozemlje, vsak kos sveta."
Tudi v Ljubljani je Jodi Dean posebej opozorila, da je odgovornost skupna, a da ne smemo pozabiti, da za podnebne spremembe vse skupnosti na svetu ne nosijo enake odgovornosti. "Razvita gospodarstva in družbe, ki so se najbolj okoristile z razvojem infrastrukture industrije fosilnih goriv, je nosijo največ. Njihova odgovornost je drugačna od odgovornosti koloniziranih držav, otoških držav in skupnosti, ki plačujejo najvišjo ceno zaradi podnebnih sprememb. Podnebne spremembe so neposredno vezane na globalni razredni boj. Ne gre le za boj proti kapitalizmu, gre za razredni boj. To moramo osmisliti in razumeti." V intervjuju pred letom dni ob globalni stavki ob mednarodnem dnevu žena je dejala, da je en odstotek najbogatejših v resnici postal genocidni razred. Za temi besedami še vedno stoji. "To se potrjuje tudi v odzivih na podnebno krizo," je pojasnila svojo trditev. "Sporočilo odločevalcev in ljudi z močjo je, da lahko pustimo revne in ljudi, ki niso beli, umreti. Temu smo priča. Ob tem ko se temperature dvigujejo in je vse več ekstremnih vremenskih dogodkov, gradimo zidove in blokade, silimo ljudi, da ostanejo na drugi strani, gradimo taborišča, spreminjamo azilno zakonodajo, vse zato, da ljudje ne bi prišli do zatočišča. To je kapitalistični odziv – in to je genocidni odziv." Hkrati s tem, pravi, poteka prilaščanje in kopičenje naravnih virov, od vode do zemlje, v rokah najbogatejših, ki s tem skupno dobro spreminjajo v zasebno last. Ameriška politologinja zato ne polaga upov v ukrepe politikov in držav, ki zagovarjajo kapitalizem. "Vlade kriminalizirajo stavke, v ZDA kriminalizirajo boje zoper gradnjo plinovodov in naftovodov. Cilj kapitalistične države je jasen: preprečiti razvoj tovariških akcij militantnih kolektivov."
Mar ni huje, če obupamo vnaprej in niti ne poskusimo, da bi se karkoli spremenilo, kot če nam ne uspe – vsaj ne popolnoma?
Ameriška vojska, slamice in skupnostni vrtovi
A akcije sodobnih aktivistov potekajo na različnih ravneh – in z različno stopnjo subverzivnosti in humorja. V Franciji so aktivisti kolektiva ANV-COP21 zaradi neukrepanja francoske države iz lokalnih ustanov letos odnašali portrete francoskega predsednika Emmanuela Macrona, jih obrnili na glavo ali v steno. V zadnji sodbi, ki sta jo prejela 33- in 32-letna aktivista, ki ju je država tožila zaradi tatvine, je sodnik v Lyonu odločil, da so bili njuna ravnanja in akcija upravičeni. Podnebna kriza je bolj resna od kraje zlato uokvirjenega portreta. "Podnebne spremembe so konstanta z resnimi vplivi na prihodnost človeštva, z naravnimi katastrofami, revnejše države niti nimajo denarja, da bi se pred njimi zaščitile," je sodnik pojasnil, da je bila akcija legitimen poziv francoskemu predsedniku, naj opravi svoje dolžnosti. Tožilstvo in vlada sta napovedala pritožbo.
Jodi Dean pravi, da so odzivi vsaj delno odvisni od resničnosti grožnje, ki jo akcije aktivistov in kolektivov imajo, da vsaj zmoti delovanje sistema. "Ni problem, če hočemo prepovedati plastične slamice. A če smo resni glede zaustavitve segrevanja podnebja, moramo zahtevati razgradnjo ameriške vojske. Ameriška vojska je največji institucionalni ogljični onesnaževalec na svetu. Če želimo narediti nekaj zoper podnebne spremembe, moramo ustaviti ameriški imperializem. In tega v kapitalizmu ne bomo dosegli," je pojasnila, da je kapitalistični odgovor na podnebno krizo: počakajmo, da trgi in tržni mehanizmi opravijo svoje, poskusimo z ogljičnim davkom tu in tam, če ga bomo sploh dopustili. Jasna je tudi, da le lokalizirane skupnostne prakse, od skupnostnih vrtov dalje, ne bodo dovolj. "To ne ogrozi sistema. Že pred leti sem nekje videla napis: Goldmanu Sachsu ni mar, če gojite svoje piščance," je še enkrat poudarila pomen političnega organiziranja in egalitarnega delovanja na isti politični strani. To, pravi, je podlaga, na kateri se nato gradi tudi tovarištvo.
