Travma covid

Po marčevskem šoku smo se oprijeli ukrepov, v preplahu reorganizirali službena in zasebna početja, adrenalin nam je plel po žilah, biološki odziv na nevarnost je deloval enako kot celo evolucijsko zgodovino - nevarnost je, zberi se in ukrepaj! Zalegli so posnetki iz Bergama, grozeče naraščajoče krivulje, resna opozorila govorcev in Slovenija se je aktivirala.

A potem hitro tudi prav tako hitro... deaktivirala. Slavili smo uspeh, umetno razglašen konec epidemije, veselili smo se polnih ulic in delujočih gospodarskih sistemov, priredili prvi piknik in družinsko srečanje z babico in dedkom. Saj so vendar še bolnišnice v zahvalo, da so tako dobro uredile krizo, preletela letala! Šli smo na Hrvaško, dobili prepustnico za prehod na običajni režim delovanja, govorec je odšel dopustovat na Krk, preostali vodje kam drugam in vsi smo spet zadihali. Svarila pred jesenjo so pošiljali le še znanstveniki in zdravstveni delavci in te osamljene glasove smo zavoljo svetega miru dobrohotno prezrli. Res je tudi, da se je krivulja umirila.

Nato se je vse začelo znova. Maske v zaprtih prostorih, maske učitelji, maske učitelji in učenci. Meja odprta, meja zaprta, karantena 14 dni, karantena 10 dni. Do zadnjih dni počitnic starši niso vedeli, ali bodo učenci šli v šolo ali ne in kako. Na trenutke ima slehernik občutek, da nekdo vsak dan vsuje v loto boben kroglice z ukrepi in kar prileti v tulec, pač dobimo. Nekaj te zmede je razumljive, znanstveniki dnevno odkrivajo nove koščke sestavljanke, gre za nov virus, epidemija pa je silno zapletena reč. A v veliki zmedi bi lahko naredili vsaj toliko reda, da bi ljudje res dobili občutek in zaupanje, da odgovorni vedo, kaj delajo, in da nas vodijo v pravo smer. Predvsem pa, da mi vemo, zakaj potrebujemo ukrepe. Denimo sistem scenarijev - če se krivulja povzpne čez neki nivo, vklopimo scenarij A, ki predvideva te ukrepe.

Tako pa bi človek zjutraj včasih najraje izpustil katatonični krik, preden se spusti v realnost. Zagotovo bi z nekaj več doslednosti, predvsem pa reda in predvidljivosti, lahko povečali zaupanje v vladne ukrepe in počasi vzpostavili občutek varnosti, zaupanja v državne sisteme, da se bodo uspešno spoprijeli s situacijo. Mahinacije z ventilatorji in maskami so v tej krhki tkanini zaupanja že tako naredile veliko luknjo in nič ne pomaga, da se stroka na vse pretege trudi dopovedati že davno dokazane koristi nošenja mask, če nato poslanec ali državni sekretar mirno obsedi brez maske v državnem zboru.

Čeprav se zdi skoraj neuresničljivo, je zaupanje v ukrepe in znanost nujno, sicer se nam bo zaredila hudo invazivna vrsta zanikovalcev. Omizje zdravnikov, ki so "končno povedali resnico", je že postalo v nekaj urah viralni video, dokaz, da se neumnosti širijo hitreje od virusa. Izrečenih izvajanj ne bi ponavljali, naj zapišemo le, da je v noči na četrtek umrl prvi koronabolnik v drugem valu. Da se z boleznijo borijo tudi zdravi ljudje in ljudje, ki nimajo možnosti biti zdravi in v ravnovesju s homeopatskim vesoljem. Zanikanje je logična posledica travme, zakaj ga pridigajo posamezniki iz zdravniških vrst, naj bo stvar zdravniške zbornice, morda povabijo koga od specialistov za dvom k pomoči na kak covid oddelek. Je pa zagotovo stvar odgovornih, da pokrpajo zlomljeni zdravstveni sistem.

Pravzaprav bi ga bili morali že davno, samo spomnimo se, kdaj se je začela mariborska anesteziološka kriza, ki se je nato ponovila še v Ljubljani, kako dolgo že traja kadrovska kriza v najbolj zahtevnih oddelkih bolnišnic - oddelkih intenzivnih terapij in urgencah. Gre za delovna mesta, kjer je smrt vedno blizu, kjer je ob nastavitvah ventilatorja in drugih še mnogo bolj zapletenih aparatur življenje dobesedno v rokah zdravnikov in sester. Zato je banaliziranje problema, še posebno, če prihaja iz zdravniških vrst, zelo škodljiva in nevarna zabloda. Dokler to počno influencerji, se še lahko nasmihamo, ko pa to počno zdravniki, je posledica to, da ljudje zmerjajo zdravstveno osebje na najprimitivnejši način. Ker tja vodi zanikanje - v sovraštvo in nestrpnost. Iz česa se je že skotil nacizem? Da, iz krize in zablod.