Jutro 9. maja 1945 je bilo sončno in spokojno, ko sem v zgodnjih urah zrl na kupe ruševin na ulici, kjer ni bilo žive duše. A mir je bil le navidezen, saj večina ljudi v pričakovanju svobode ni zatisnila očesa. In potem so se drugo za drugim odpirala okna in v kratkem je bilo vse v jugoslovanskih in slovenskih zastavah."
Mariborski umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer, ki je drugo svetovno vojno dočakal kot gojenec Vojaške akademije v Beogradu, kjer je bil zajet kot vojni ujetnik in nato prisilno mobiliziran, je spomladi 1945 v domačem mestu opazoval rojevanje nove oblasti v prostorih gospodinjske šole Vesna v Aškerčevi ulici (danes Osnovna šola bratov Polančičev). V tistem mravljišču, ki je morda nehote, vsekakor pa nazorno sporočalo, da ženski spol v novem socialističnem sistemu z velikimi koraki vstopa v javni prostor, je kar vrelo od entuziazma, dolžnosti, nalog, prostovoljstva, silne vneme vseh in vsakogar, ki so čutili, da želijo in morajo sodelovati pri izgradnji bolj človeškega in nikoli več tako krvavo poblaznelega sveta, kot se je izrisal v letih vojne. Nikoli več vojne!
Maribor je bil v tistih prvih urah svobode nabit s čustvi, bil je poln zanosnih besed, smeha in solz nepopisne sreče, kaotičen navznoter in navzven. Med kupi ruševin, ki so po zavezniškem bombardiranju ostale razmetane med ulicami in so jih nemirni meščani mrzlično in neučakano prestavljali s kupa na kup v želji po čimprejšnjem fizičnem in simbolnem očiščenju mesta po težki nočni mori, so se z zastoji pomikale kolone različnih jugoslovanskih brigad v vsemogočih uniformah. Promet so ovirale vojaške vprege in kamioni, ki so jim za parkirišče določili kar velik del mestnega parka. Zavedanje o prevladi miru nad pošastnimi rezili vojne se je v glavah ljudi razraščalo previdno in postopoma, a zmaga združenih antifašističnih sil, katerih opazen del je bila jugoslovanska partizanska vojska, nad nacifašizmom leta 1945 je bila popolna, nenadna, celovita in dokončna. Bil je nezamisljiv trenutek evropske in svetovne zgodovine, ki se je sodobnikom še desetletja kasneje prikazoval kot neprekinjeno topel, veder in brez oblačka, saj v stanju popolne blaženosti ob koncu pobesnele človeške klavnice v mislih ljudi ni bilo prostora niti za skisano vreme. Nikoli več vojne!
Vse do pred kratkim smo živeli svet predstav, ki ga je definirala druga svetovna vojna. Leta 1994 je izšel The Times Atlas of European History, ki je leto kasneje kot Atlas evropske zgodovine dosegel bralce tudi v slovenskem jeziku. Naslovnico monumentalne knjige, ki obljublja 3000 let zgodovine na zemljevidih, v obeh jezikovnih različicah krasi fotografija rdečearmejca, ki leta 1945 izobeša rusko zastavo na vrhu Reichstaga, okrog katerega zeva porušeni Berlin. Zdelo se je, da zmaga nad nacizmom in fašizmom, katere pomembna akterka je bila Sovjetska zveza, sredi devetdesetih let 20. stoletja še trdno zleplja in ohranja v ravnovesju evropsko in svetovno ureditev. Globoke in usodne razpoke je redu enakosti, utemeljenem na antifašizmu, zadal prehod potrošniških družb v skrajne faze razvoja ob bliskovitem vstopu v digitalizacijo v zadnjih dvajsetih letih, ki je mukoma zastal v mrtvi točki ob globalnem odzivu na epidemijo koronavirusne bolezni. Postalo je na dlani, da sredi 20. stoletja zakoličena razmerja vpliva in moči ter tedanji pogledi na stvarnost ne zadovoljujejo več pogoltnosti globaliziranih družb 21. stoletja. Leta 2022 je sezona risanja novih zemljevidov spet v polnem teku. Nikoli več vojne?
Odzivi medijev v Evropski uniji po prodoru Roberta Goloba na parlamentarnih volitvah nakazujejo, da je strokovnjak za energetiko na krilih okoljske agende zasedel simbolno mesto branitelja razsvetljenske in antifašistične dediščine proti razrastu sebičnih in preživetih nacionalističnih politik, ki svet ponovno ostro nagibajo v totalno družbeno destrukcijo. Takšno javnomnenjsko ustoličenje v trpkih in napetih trenutkih evropske ter svetovne zgodovine so spodbudni obrisi nečesa, kar se premika k novim družbenim zavezam, je agilno v času družbenega prostega teka. Prihodnost bo pokazala, ali gledamo tudi implikacije vizionarstva, ki bo zmožno ne le ubraniti stari red človečnosti na imperativu enakosti, temveč ga nadgraditi za potrebe digitalnih družb 21. stoletja. Zavoljo obstoja civilizacije je pač vredno sanjati čas, ko humanizem ne bo več samo nevzdržna zagledanost človeške vrste vase, temveč bo vključeval enakovredno skrb za vso živo in neživo naravo na planetu. Izkušnja svetovnih vojn kaže, da terjajo preurejanja svetovnega reda v modernih družbah nekajletno intenzivno aktivnost ključnih akterjev. Med njimi je tudi Evropska unija, ki se mora odločiti, ali bo del problema ali rešitve. V naslednjih nekaj letih bo zato vsa filozofija osrednjih družbenih gibal skrčena na enostavno, a bistveno vprašanje, čigava bo zmaga osemdeset let kasneje.
