(VIDEO) Bob leta 2021 bo znan nocoj. Bodite z nami ob 20. uri: Malo smo že celo zreli za diagnozo, da smo ‘šizoti'

Iz zakulisja priprav na prireditev, ki bo nocoj, ob 20. uri, na TV SLO1:

Boris Hajdinjak, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor: Vaški posebneži so bili v starih časih omejeni na krog svoje družine in gostilne, danes imajo facebook in bere jih na tisoče ljudi. Dobili so močno orožje, ob tem pa nobene odgovornosti, argumentacije

Je tiste vrste mislec, ki zaradi dreves ne spregleda gozda, vidi posameznosti in dojame celoto. Ker je izvrsten pripovedovalec, dober v pojasnjevanju in utemeljevanju, si lahko privošči, da je drzen in pronicljiv. Njegove besede pustijo pečat, sogovorniku in poslušalcu se zalepijo v misli in spomin kot streznitvena klofuta ali empatično božanje. Intervju na straneh mariborske kronike, v katerem je Boris Hajdinjak rekel bobu bob, je nastal aprila lani ob 20. obletnici obnove mariborske sinagoge, najpomembnejšega ostanka srednjeveške judovske dediščine na Slovenskem in ene najstarejših ohranjenih sinagog v srednjeevropskem prostoru, in ob njegovi kandidaturi za ponovni mandat direktorja Centra za judovsko kulturno dediščino Sinagoge Maribor. Seveda ga je dobil.

"V marsikaterem segmentu družbe so najbolj glasni tisti, za katere ni potrebe, da bi bili glasni. Bolj kot si glasen in kričeč, bolj si v ospredju," bobovsko izjavo pojasnjuje Hajdinjak. Imenuje jih vaški posebneži - nestrokovni nastopači brez izkušenj, ki imajo pozornost (spletnih) medijev in jih spremlja na tisoče ljudi, čeprav "ne bi smeli biti v ospredju". S frazo vaški posebneži cilja na vse, od politikov do širše javnosti, ki brez zadržkov javno komentirajo vse po vrsti. "Tisti, ki malo vedo, ne morejo argumentirati oziroma se sploh ne zavedajo, kako malo vedo. Tisti, ki veliko vedo, pa se zavedajo, da malo vedo, in so pogosto raje tiho. Ob hrupu, ki ga povzročajo nevedni, ljudje z močnimi argumenti sploh ne pridejo do besede ali raje obmolknejo," razvija tezo, ki bi lahko bila še en bob. "Z demokratizacijo velikokrat ne dosežemo demokracije," razmišlja, od kod ta tiranija nekulturnega, prostaškega in šarlatanskega govora. "Ko poslušam oddaje na (nacionalnem) radiu, kako ljudi na ulici sprašujejo nepomembne stvari in ne znajo odgovoriti, ne razumem, zakaj je treba predvajati neznanje, neumnosti in se temu morda še posmehovati. To bi lahko zaobšli. Ni treba, da je vsak in vse spuščeno v eter," pravi. In trka na odgovornost novinarjev, urednikov in zlasti lastnikov medijev. "Kriterij za izbiranje gostov in nastopajočih v oddajah in člankih bi namesto všečkov in klikov moral biti, kdo ima res kaj povedati. Četudi se to prodaja, so stvari, ki bi morale biti onkraj profita in všečkov." Spomni se, kakšno kakovost in duhovit humor so znali producirati mediji in filmi nekoč, pri čemer omeni Deveti krog Franceta Štiglica iz leta 1960, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja, in serijo Naše male misto iz sedemdesetih let, "v kateri so citirali celo Danteja in Cervantesa".

Internetne oblike medijev in spletni forumi so vsebinsko (ne)selektivnost pripeljali do skrajnosti. Tam ne gre samo za odsotnost argumentacije in odgovornosti, ampak tudi za nizko in žaljivo kulturo govora, grozljive slovnične škrbine, besedila brez vejic, pik, velikih začetnic, našteva zahtevni spremljevalec in zaveznik klasičnih medijev. "In tako jezik nizkih nivojev postane mainstreamovski, središčen. Glede na to, kako pomemben je jezik za majhen narod, kakršni smo Slovenci, je to nesprejemljivo in nevzdržno. Zelo pomembno je, kako bodo nadaljevali naši zanamci, mladi, ki časopisov sicer ne berejo, berejo pa medije s pogovorno obliko govora." Kot nekdanji profesor Prve gimnazije Maribor rešitev vidi tudi v šolstvu in izobraževanju, po njegovi oceni še vedno dobrem sistemu v primerjavi z marsikaterimi evropskimi državami. "Bi pa učitelji včasih morali narediti stvari, ki na prvi pogled niso všečne, a so na dolgi rok pomembne. Včasih se je treba komu kratkoročno zameriti, ker bo to dobro za vse. Na primer, med poukom ni 'štrcanja', brskanja po telefonu," pove odločno.

Boris Hajdinjak zasebno nima facebook profila, ne uporablja twitterja in instagrama. Sinagoga Maribor sledi digitalni dobi in ima facebook stran, a je direktor upravljanje predal mlajšemu sodelavcu. Njegova zavezanost k vzgoji, poučevanju in preučevanju preteklosti se nadaljuje. Ko opazuje sodobno družbo in aktualno stanje, ga zmoti "nespoštovanje do preteklosti in starih, Grkov, Rimljanov in velikih umov renesanse, ne nazadnje do Tita. Vse je precej razvodenelo. Mlajšim generacijam bomo morali nekako dopovedati, da se ni vse začelo danes, da v naši državi ni vse od včeraj in da ni vse samoumevno."

Renata Jakob Boban: "Če gledaš na življenje s perspektive postelje umirajočega, imaš prioritete hitro
na pravem mestu"

Zakaj vaš bob še vedno "stoji", začnemo pogovor s finalistko za bob leta 2021 in predsednico Slovenskega društva Hospic Renato Jakob Roban. "Moj bob bo vedno stal in samo tisti, ki imajo to izkušnjo, razumejo. Dovolj je, da se postavimo ob posteljo umirajočih in si ogledamo, kaj nam sporočajo. Sporočajo nam, da so najpomembnejši odnosi. Ljudi se vedno spominjamo glede na to, kakšne odnose smo imeli z njimi. Materialna zapuščina in politična pripadnost nista pomembni," pravi Renata Jakob Roban. So odnosi v vašem življenju prioriteta, nadaljujemo pogovor. "Zagotovo. Odnosi, poštenost, sočutje do sočloveka, narave in živali. Samo s sočutjem do sebe in drugih bomo ustvarili prihodnost, ki si jo kot ljudje zaslužimo," odgovarja.

Epidemija je neenakosti poglobila, starejši so kot ranljiva skupina utrpeli veliko škodo, opozori. "V praksi smo se naučili, da institucionalizacija ni rešitev in da ljudje nismo in ne bi smeli biti številke. Zaslužimo si dostojno umiranje. Če je le mogoče, bi morali umirati tam, kjer si sami želimo, in v družbi tistih, ki nam veliko pomenijo," pojasnjuje in izpostavi kampanjo društva Hospic Nismo imeli priložnosti, v kateri so opozarjali na pomen pravice do poslovitve. Smrt je bila nekoč del življenja, umirajoči se je na poslovitev s tega sveta pripravil, a danes ni več tako. Kot slovo lahko štejemo obrede v mrliški vežici ali pogreb, a za najbližje so najpomembnejši tisti trenutki, ko se lahko od bližnjega poslovijo z dotikom ali objemom, opozarja. Nekatera vodstva domov za starejše in bolnišnic so tako v času epidemije dovolila ustrezno poslovitev, nekateri pa so slepo upoštevali odloke vlade: "Tega se moramo bati. Izgube človeškega čuta in individualnega pristopa." Renata Jakob Roban ob tem izpostavi še pomen žalovanja moških: "Moškega, ki izraža ranljivost in strah, se stereotipno obravnava kot šibkega, ta se pa posledično nauči tlačiti čustva in jih predeluje v samoti. Ker jim družba ne pusti pokazati ranljivosti, žalost (pre)pogosto utapljajo v alkoholu." V društvu tako z namenom detabuizacije že od lanskega leta izvajajo kampanjo Moč moškega žalovanja, v okviru katere izvajajo delavnice za žalujoče moške. Žalovanje je naraven odziv in temelji na ljubezni.

Med prostovoljci Slovenskega društva Hospic je vedno več mladih, viša se izobrazbena struktura, vedno več je moških, kar sogovornica pozdravlja. "Ljudje imajo dovolj kapitalistične naravnanosti, iščejo nekaj drugega, pristnega, resničnega in to najdejo pri nas. Zavedanje, da smo umrljivi, nam daje motivacijo, da živimo polno življenje, in ta resnica je osvobajajoča," pove. H kakšni prihodnosti bi morali stremeti? "Pri sebi moramo najti sočutje, poiščemo ga lahko tudi s prostovoljstvom. Finančno bi morali odločevalci podpreti delovne organizacije, zakonodajno bi morali ljudem, ki imajo na smrt bolne svojce, zagotoviti več prostih dni, da bi se lahko dostojno poslovili. V družbi so zelo pomembne nevladne organizacije, saj lahko marsikdaj celo finančno olajšajo delo," razmišlja. "Graditi bi morali lokalne skupnosti, organizirati bivanjske skupnosti, kjer bi lahko ljudje vsaj čez dan preživljali svoj čas. V domovih za starejše vidimo ljudi, ki so pomični, a kar 80 odstotkov je nepomičnih, ki potrebujejo popolno oskrbo. Zdaj pa samo poglejte, koliko je zaposlenih v domovih, in pomislite, ali lahko s tem res zagotovimo kvalitetno oskrbo. Si resnično želimo, da zaključek življenja preživimo v takšnih razmerah?" se sprašuje Renata Jakob Roban. "Rada bi izpostavila, da sem vesela za vse izbrane bobe, saj resnično predstavljajo ogledalo današnje družbe. Hvaležna sem vsem, ki so glasovali za katerega koli od finalistov. Besede so v takšnih časih včasih nezaželene. A prav besede delajo družbo modro," sklene.

Mateja Ratej, zgodovinarka: "Nihče od nas še ni slišal za zaslužnega smetarja, čeprav bi se v 21. stoletju brez njega zadušili v lastnem potrošniškem dreku"

Bob Mateje Ratej še "stoji". Tudi zato najbrž, ker je rdeča nit njenega dela, torej biografskih študij. Dejala je, da kulturni zgodovinar v teh študijah ne išče tako imenovanih zaslužnih posameznikov, temveč se predvsem sprašuje, kdaj, zakaj in kako določena skupnost posameznike obravnava kot vredne, saj s tem ohranja in neguje obstoječe družbene hierarhije … "Čeprav se družbenih hierarhij največkrat ne zavedamo, saj jih razumemo kot samoumevne in določene enkrat za vselej, družbeni statusi posameznih skupin v daljših časovnih obdobjih opazno drsijo in zavzemajo nove konstelacije skladno z vsakokratnimi družbenimi okoliščinami. Če je bil tako še pred drugo svetovno vojno, ko je prevladovalo načelo socialne distance, šepajoči moški, in posebno šepajoča ženska, avtomatsko na družbeni rob odrinjen kripelj, z uveljavitvijo norme enakosti v drugi polovici 20. stoletja tovrstne hibe skorajda nismo opazili več. Danes se socialna razslojenost in družbena zaznamovanost ponovno poglabljata. In če tako delavec Snage v nemogočih jutranjih urah še visi s svetlobno utripajočega in rikverc piskajočega smetarskega tovornjaka, da bi do vklopa naše budilke pravočasno skril naš včerajšnji drek, ga bomo morda glede na nebrzdan razvoj potrošniških družb in kopičenje nepopisnih količin odpadkov v prihodnosti gledali, kako doživlja svojo družbeno afirmacijo kot tesen sodelavec smetarskega kralja …"

Zaslužni in spomeniki pa nekako kar sodijo skupaj. Ratejeva je v eni od kolumn predlagala, da bi v tem času morali postaviti spomenik neznanemu javnemu zdravstvenemu delavcu, ne pa Stanetu Majcnu, kar je bila namera mariborske občine. Zapisala je, da spomeniki svojo nalogo opravljajo, ko so idejni kompas skupnosti, še zlasti takrat, ko se majejo njeni povezovalni temelji. "Vsak posameznik je glede na svoje objektivne zmožnosti dolžan tvorno sooblikovati skupnost, katere del je," pravi Ratejeva. "Pri tem naj ga ne omaja dejstvo, da sam na okolje vpliva v manjši meri, kot pa to okolje izgrajuje njega samega. Koncept zaslužnosti posameznika se tako izkaže predvsem v vlogi oblikovanja družbenih avtoritet, vendar se te prav zaradi svojih posebnih statusov rade predajajo udobju negibnosti in neslišnosti. Tako se zdi ne samo osvobajajoče, ampak za prožnega in kondicijsko dobro pripravljenega intelektualca edino možno stališče izjemnega Stendhala, ki se ni vdajal utvari, da mu družba kot piscu karkoli dolguje: 'Družba pač plačuje zasluge, ki jih sama prepozna.' Ker so potrošniške družbe izrazito atomizirane, bo za dobrobit prihodnjih desetletij največ prispevala tista družbena skupina, ki bo uspela razpršene skupnosti motivirati k oblikovanju skupnih produktivnih vizij o življenju na planetu. V tem pogledu velja z največjo možno pozornostjo in podporo spremljati mladino, rojeno v novem tisočletju."

Kdo je torej zaslužen, kdo je kompas in kdo si zasluži spomenik v tej covidno razmajani družbi, kdo v tej hudi družbeni zaostritvi ni ostal v nevtralni, varni poziciji? "Velike družbene spremembe niso čas varnih pozicij ne glede na to, kako izpostavljeno ali pač skrito življenje živi posameznik. V tovrstnih razmerah se prej ali slej tudi vsak družbeni eskapizem, ki se pogosto manifestira kot zanikanje neprijetne realnosti, izkaže za kontraproduktivnega v mrtvem rokavu zgodovine. V drugem letu družbenega zastoja, ki je nastopil s pandemijo, je bržkone bolj kot za postavljanje spomenikov čas za polno družbeno aktivacijo državljanov. Čas je, da utišamo zahtevnega in infantilnega potrošnika v sebi ter spoznamo, da ideologija življenjskih slogov, ki se je tako krčevito oklepamo, ni pravljična dežela Svobode, temveč pretkana spletka potrošniške ideologije, ki nas navidezno zadovoljene in zadovoljne (v resnici pa strahotno same) zapira v nemočne in impotentne intimne univerzume," sklene Ratejeva.

Jure Naglič, direktor Ekstere Prevalje: "Včasih se zdi, da ima zelenjava več v glavi kot pa mi. Morda je Darwin kaj spregledal, morda nas je v teoriji evolucije zamenjal s tistimi dinozavri, ki še niso izumrli"

Da vsaka izjava nosi neko neizpodbitno resnico ali pa sporočilo za določen čas in prostor, danes razmišlja direktor podjetja Ekstera Jure Naglič, ki bi sam raje videl, da njegov bob ne bi (več) sprožal vprašanj in razmišljanj vseh nas. A jih še vedno in še kako "stoji". "Tako kot v evoluciji je za družbene spremembe v glavah ljudi potreben čas. Dlje časa kot bo izjava aktualna, več časa bomo sedeli na teh zeljnih glavah in iskali tisto mesto, da upravičimo svoj obstoj v Darwinovi teoriji," nam je povedal. Z direktorjem smo se lani pogovarjali kmalu po tem, ko so v podjetju gostili podelitev najboljših inovacij v koroški regiji. Ob prejemu dveh zlatih inovacij je prostor, proizvodno halo, navedel kot primer dobre prakse, kjer se ne iskri in brusi le kovina, marveč tudi prijetni in ustvarjalni delovni odnosi med zaposlenimi, s tem pa vselej novi navdihi in ideje. Smisla podjetništva ne vidi le v boju za preživetje, temveč tudi v nenehni kreativnosti in s tem dolgoročni podjetniški rasti. Da v njihovem podjetju resnično vlada kreativen in poseben duh, je jasno že ob prvem obisku. Bob, misel, ki jo je v pogovoru izpostavil, je zapisan tudi na vratih v podjetju. Zakaj, kaj s tem sporočajo, nas je zanimalo. "Napisane misli so zato, da nas opominjajo. Z odpiranjem vrat vedno znova in znova odpiramo vizijo, ki jo s sodelavci gradimo in uresničujemo. Naša vizija je nesebično sodelovanje podjetij po modelu krožnega gospodarstva. S spoznavanjem drug drugega, sodelovanjem lahko delimo znanja, izkušnje, surovine ..., to pa omogoča napredek oziroma uspeh. V našem podjetju negujemo to misel z zavedanjem, da brez dobrega sodelovanja, sobivanja ni dobrih medsebojnih odnosov, delovne uspešnosti, ni osebnega zadovoljstva zaposlenih. Vsakdo pa lahko napisano misel prenese v vsakdanje življenje na več ravneh - tako ali pa drugače," je razložil.

V podjetju imajo vseskozi desetodstotno rast, ki je zdrava, izpostavlja direktor. Kot je dejal lani v pogovoru, bi večjo rast težje obvladovali. "Na neke stvari pozabiš, po navadi so to kar zaposleni. Najlažje je kupiti stroj, opremo, iti v banko, si sposoditi denar ... Na to, da bi se morali posvetiti zaposlenemu, ga učiti, da raste skupaj s podjetjem, pa potem pozabimo, kar se ti lahko maščuje. Po navadi izostanejo ljudje. Zato pa zadevo 'štopamo'," je razložil.

Idejo za bob je Jure Naglič sicer dobil, ko je kolesaril po avstrijskem Koroškem in zagledal tam precej pogost, pomirjujoč prizor buč na njivi. "Zmeraj je zanimivo, kako gledaš na to, kar je okoli tebe. V tem primeru lahko polje buč z iste perspektive vidiš kot tihožitje ali sožitje, razlika je samo v tem, kaj želiš oziroma kaj želimo videti," je povedal. Posameznik se mora torej odločiti, ali bo dinozaver, ki bo vse pred sabo pohodil in pojedel, oziroma delal drugače, v duhu sobivanja, za dobro skupnosti, razlaga. "Več nas je, močnejši smo in boljši. Najprej je treba razumeti sebe, da lahko razumemo druge - tu mislim na medsebojno spoštovanje in prilagajanje posameznikov skupini ali pa družbi. Za sinergijo v širšem okolju je to ključni korak. Ko spoznamo sebe, vidimo, da je pot do sožitja ali sodelovanja zelo kratka ali enostavna, tu je ta ozka meja. Kako smo se odločili v našem podjetju, je jasno. Na regijski ravni nas veseli, da srečujemo toliko somišljenikov. Na tem mestu bi rad poudaril tudi pomembno vlogo, ki jo ima pri tem koroška gospodarska zbornica s svojimi aktivnostmi. Na nivoju države pa, kaj naj rečem? Država naj sledi Koroški," je zaključil.

Tone Kregar, zgodovinar in glasbenik: "Ideja enotnosti je v osnovi romantična in nima veliko stika z realnostjo. Navidezna enotnost je možna samo v totalitarni ali utopični družbi, resnična enotnost pa je samo na pokopališču"

Bob Toneta Kregarja seveda še "stoji". Ampak velik del politike pa očitno živi romantično življenje v nekem svojem mehurčku, saj beseda enotnost še zdaleč ni izginila z dnevnega reda. Jo uporabljajo namerno, kot klasično politično floskulo, ali pa se res ne zavedajo, da nimajo stika z realnostjo? "Ne vidim razloga, da bi po letu dni, odkar sem v intervjuju za vaš časopis izrekel omenjene besede, kakorkoli spremenil mnenje," pravi zgodovinar in glasbenik. "Z njimi sem želel zgolj razbliniti romantično utvaro o tem, kako naj bi nekoč bili enotni, kar naenkrat pa to več nismo. Sicer pa z enotnostjo v osnovi ni nič narobe in ne želim, da bi izpadlo, kot da jo omalovažujem ali se iz nje celo norčujem. Seveda je v veliki meri zaželena in dobrodošla, ni pa predpogoj za normalno življenje in razvoj neke skupnosti. V njej so družbene vloge, položaji in interesi od nekdaj različni in med sabo pogosto v nasprotju. Nekdo na socialnem robu že po naravi stvari živi in razmišlja drugače od nekoga, ki mu nič ne manjka. Prav tako bosta dva, katerih osebna ali družinska zgodovinska izkušnja v odnosu do recimo druge svetovne vojne je povsem različna, na preteklost težko gledala enako. Ali če še malce zbanaliziram, tudi navdušenec nad narodnozabavno glasbo, ljubitelj klasike ali pa okoreli roker bodo svoj okus težko poenotili. In s tem ni nič narobe," pravi Kregar.

"Raznolikost, barvitost, tudi določena mera trenj, napetosti in rivalstva so gibalo napredka. Je pa zato možen oziroma kar nujen neki konsenz oziroma dogovor okrog glavnih usmeritev v družbi. V želji po boljšem življenju ter mirnem, varnem in zdravem okolju se bomo verjetno lažje srečali, zato bi veljalo poiskati vsaj približno skupno pot oziroma način, kako to doseči. Prav tako se je treba poenotiti glede nedotakljivosti demokratičnih standardov, človekovih pravic, spoštovanja pravne in socialne države, drugih ustavnih temeljev ter ohranjanja in branjenja vsega, kar smo tozadevno že dosegli. Ali pa o tem, da je treba probleme in medsebojna nasprotja reševati civilizirano, brez ščuvanja, žaljenja in drugih oblik agresije. In prav tu, kjer stvari vse bolj šepajo, se kaže potreba po umno vodeni in dobro organizirani državi in njenih institucijah. Tu nastopijo odgovornost, zrelost in modrost vseh nas, zlasti pa političnega razreda, ne glede na njegovo barvo. Pozivi k enotnosti se med sabo razlikujejo, nedvomno so med njimi tudi iskrene in dobronamerne pobude. Težko pa verjameš nekomu, ki govori eno, sam pa počne povsem nekaj drugega. Zato je vsaj v političnem besednjaku to prepogosto zgolj floskula, s katero se želi v veliki meri pridobivati glasove oziroma se za njo skriva povsem enostransko pojmovanje, v smislu: bodimo enotni na način, kot to hočemo mi. Ali kot sem tudi dejal v omenjenem intervjuju, modra, odgovorna politika si prizadeva za iskanje stičišč, sebična pa se napaja in ohranja ravno na neenotnosti," dodaja.

Dejal je, da je - navidezna - enotnost možna zgolj v totalitarni ali utopični družbi. Ne zdi se, da živimo v utopični družbi, prej se zdi, da smo nevarno blizu totalitarne družbe. "Neki praktičen poskus približka utopiji smo v našem okolju že spoznali in preživeli. Eden od razlogov, da se ni prijel oziroma obdržal, verjetno tiči tudi v tem, da ni bilo dovolj enotne in iskrene vere in zaupanja vanj. Prav tako imamo izkušnje s totalitarizmi, ki pa so se nam očitno bolj zalezli pod kožo. Zato smo danes tudi pri nas priča vse več vzorcem vladanja, pa tudi javnega diskurza, ki vsebujejo takšne elemente. Od poskusov izgradnje kulta osebnosti do sistematičnega podrejanja družbenih podsistemov in drugih oblik vse bolj avtoritarnega načina vodenja države," poudarja Kregar.

Resnična enotnost je torej samo na pokopališču, na kar nas opozarja tudi hrastoveljska freska. Jo politiki razumejo? Ali bolje, če mo že pri matildi, razumejo tudi Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? "Dobra dela, če smo že pri Aškercu, to naj bi bil smisel in vodilo našega bivanja, naše 'nesmrtnosti'. Še zdaleč ne mečem vseh v isti koš, a res izgleda, da je čedalje manj tistih, katerih razumevanje in zavedanje sežeta sploh kam dlje od mešetarjenja za lastne koristi. A kljub temu prav vsakemu enkrat odzvoni, tako ali drugače," sklene Kregar.

Peter Andrej, kantavtor: "Kanta je postala simbol modernega časa, katerega značilnost so hiperprodukcija, hiperpotrošnja in hiperodmetavanje v smeti. Hitro se zgodi, da se znajdeš v njej."

Je glasbenik, pevec, pesnik, kitarist in producent ter najbolj poznan kot kantavtor in producent največjega festivala kantavtorstva - Kantfest v Rušah, ki je iz lokalnega festivala skozi leta prerasel v globalnega. S svojim Kantfestom je izjemen promotor in spodbujevalec dobre glasbe z dobrimi besedili. Pravi, da so naši kantavtorji odlični, celo podobni našim kolesarjem na Tour de Franceu, se pošali. Če bi bil slovenski jezik tako razširjen kot angleščina, bi bili naši kantavtorji svetovne zvezde, je prepričan.

Povezavo med glasbo in književnostjo goji s srcem. Uglasbil je večne pesmi Federica Garcie Lorce, Paula Eluarda, Brechta, Baudelairja in nekaterih domačih poetov - Borisa A. Novaka, Erike Vouk, Otona Župančiča, Nika Grafenauerja ... Z njimi je grel in božal z mnogih odrov, od Ljubljane do Trsta, od Lenta do KUD-a Franceta Prešerna. Kitara je pri njem zamenjala nogometno žogo. Skoraj bi pristal v Crveni zvezdi, a je usoda hotela drugače. Stadione razgretih navijačev je zamenjal intimen ambient poslušalcev.

Po besedah Borisa A. Novaka je Peter Andrej eden izmed najbolj dragocenih glasov v slovenskem prostoru. Je pesnik in glasbenik v isti sapi, ti dve svoji umetnosti pa združuje v plemenito sintezo uglasbene poezije. Ko bi le glasbeni uredniki tako glasbo vrteli na radiu, pravi.

Metafore kante in smeti in odlaganja in hiperpotrošnje so v tesni zvezi in silno aktualne še zmeraj. Bob je nastal v zapisu o lanskem Kantfestu. Boji se, da res in da temu ni videti konca. "Človek ima serijsko napako, pohlep. Slabo ga kroti in zato neprestano nekaj potrebuje. In že hiti kupovat tisto, česar nima, ali pa si enostavno prisvoji. In potem zavrže takoj, ko pride boljša verzija. Tako dela s stvarmi in ljudmi. V kanto leti vse, gnilo jabolko, star časopis, tiskarji, založniki, delavci s tekočega traku, blagajničarke, novinarke in celo država. Potem si človek opere vest in reče, da jih je zrecikliral družbeno odgovorno. Tako dela, dokler sam ne pristane v kanti, ker je odslužil namenu. Tako je bilo vedno, sedaj pa se dogaja z noro brzino," pravi.

Kako kaže v teh sesutih, ranjenih, načetih časih umetnosti, kantavtorstvu, ki mu je pred leti izboril status v tem čudnem kulturnopolitičnem okolju? Kot pravi, umetnost prav v vseh krizah dobiva največ materiala, tem in dilem, ki jih mora pogoltniti, da se rodi nekaj res epohalnega. "Umetniki pa so druga zgodba, njim kaže slabo, sploh tistim brez stalne zaposlitve in družbeno kritičnim. Če bo to trajalo, upam, da se situacija v kulturi in umetnosti ne bo razvila celo v smer kulturnega kanibalizma. Mislim predvsem na to, časovno okno za nastope se je povsem skrčilo. Denar tudi. Organizatorji bi dali denar le za velike ribe, da bi tako sami preživeli. In vemo, da velike ribe majhne požro. Treba je skupaj držati, podpirati se mora vsa srenja, kolikor se le da. Tisti samostojni status kantavtorja smo dosegli, ker smo ministrstvo za kulturo uspeli prepričati skupaj, Jani Kovačič, Ksenija Jus in moja malenkost. Da bo letos jubilejni dvajseti Kantfest, se pa tudi lahko zahvalim mnogim sodelavcem, da smo obstali."

Vsa ta situacija, ki nas je vzela na rešeto, je dobra priložnost, da človek postane človeku … človek, pravi na vprašanje o tem, kako bomo izšli celi iz vseh teh pandemij in PCT-jev in karanten. In ko gleda druge bobe, kaj vidi, kaj si misli? Zanimiv kontekst, anamnezo družbe izrisujejo. Bobčki so naše ogledalce, pravi. "Malo smo že celo zreli za diagnozo, da smo 'šizoti'. Kajti v kraljestvu bedakov vaški posebneži preko twitterja in facebooka vladajo tistim, ki so jim sami dali moč. Človek tišči glavo v pesek, če pa peska zmanjka, pa v lastno blato. Ker misli, da bo strah nekam izginil, noče gledati v svojo perspektivo. Krivice, britofa nič noče videti. Od vsega govna, ki leti naokoli, bo vsaj, upam, zelje dobro obrodilo. Upanje nas gor drži, kajne," sklene Peter Andrej, ki pripravlja 20. Kantfest, predstavil bo CD uglasbenih pesmi Alenke Glazer. Nastaja pa nova plošča njegovih instrumentalnih komadov. Tokrat brez besed.

Nataša Barbara Gračner, igralka: "Morda pa je snemanje posilstva na philadelphijskem vlaku ali pa snemanje zapeljivega selfija ob očetovi odprti krsti le bizarnost manjšine, ki si ne zasluži, da ji pravimo ljudje. Morda."

Njen bob je iz intervjuja lanskega novembra na Večerovi Kulturi, z naslovom Morda pa še obstaja upanje, da se rešimo. Na vprašanje, ali še zmeraj "stoji", odgovarja, da se ji nič ne zdi, da se obče družbene norme, vrednote, pravila in etika vračajo v normalo. Samopoveličevanje in brezvestni individualizem še naprej razkrajata družbo. In če se, kot pravi Erazem Rotterdamski, "ljudje ne rodijo, ampak oblikujejo", potem je čas, v katerem živimo, prav gotovo zašel v temo, je prepričana prvakinja SNG Drame Ljubljana in profesorica igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tudi šest režij je podpisala. Režija ni tako zelo drugačna od igre, ker je vpeta v osnovo igralske interpretacije, saj se igralec z ozaveščenostjo lastnega početja že sam na neki način režira, pravi. Gledališko ustvarjanje vidi kot združbo celostnih ustvarjalcev, ki raziskujejo in se v plodnem dialogu medsebojno dopolnjujejo. Po diplomi je začela v Slovenskem mladinskem gledališču, bila tam prvih sedem poklicnih let, leta 1998 pa se je zaposlila v ljubljanski Drami. Zaznamovala je Dramin repertoar s številnimi naslovnimi in nosilnimi vlogami in bila zanje pogosto nagrajena. Kot celostna, vsestranska igralka je vseskozi nastopala tudi v filmih in TV-nadaljevankah. Tudi za filmske vloge je prejemala nagrade na domačih in tujih festivalih. Več samostojnih Borštnikovih nagrad in eno skupinsko Borštnikovo nagrado ima. Njen smisel in dar za komično sta bila nagrajena z nazivom žlahtne komedijantke, je pa tudi nagrajenka Prešernovega sklada in Sklada Staneta Severja ter prejemnica Župančičeve nagrade mesta Ljubljana. Tudi prejemnica dveh filmskih vesen je.

V zadnjem letu se je v njenem delovnem okolju marsikaj dogajalo: odstop dosedanjega ravnatelja Drame, njenega igralskega kolega, Igorja Samoborja, prihod nove direktorice v Dramo Vesne Jurca Tadel. To, kot pove, ustvarjalnega toka zanjo ni zelo spremenilo. Delo v ogrožajoči zgradbi Drame že desetletja ni prav lahko. "Sprememba vodstva ne vpliva na naše delo, ki poteka nemoteno po zastavljenem repertoarnem programu," pravi. "Kar se tiče ogrožajoče zgradbe, pa je situacija resnično nevzdržna. Tehnične in funkcionalne razmere so v katastrofalnem stanju. In če navkljub dokazljivi dotrajanosti razpadajoče hiše ministrstvo za kulturo ne uvidi, da delujemo v nemogočih razmerah, potem res ne vem, kaj naj še naredimo. Opozarjamo, prosimo in že leta upamo, da bo prišlo do prenove, ampak zaman."

Pogovarjali sva se tik pred premiero predstave Party v ljubljanski Drami avtorice Sally Potter, v režiji Ivice Buljana. Igra osrednji lik, Janet, salonsko levičarko, ki je doživela ravno vrhunec svoje politične kariere - postala je ministrica za zdravstvo vlade v senci. Drama korespondira z našimi predvolilnimi razmerami. Nastala je po filmu s tem naslovom iste avtorice. Je uspešni film te avtorice kaj vplival na proces? "Pred leti sem si film ogledala na Liffu in takoj pomislila, da bi bila zgodba dobra za odrsko postavitev. Nisem pa si ga pogledala ponovno, da me filmska Janet (Kristin Thomas Scott, op. a.) ne bi obremenjevala pri kreaciji vloge. Ampak ta bojazen je bila odveč, saj je Ivica Buljan naredil diametralno nasprotno, vroče polnokrvno atmosfero, v kateri vsi delujemo mnogo bolj impulzivno in surovo. Vsekakor ni primernejšega trenutka za prikaz te zgodbe, saj v predvolilnem boju maske, ki prikrivajo koruptivne namene, brez izjeme padejo v blato izprijenosti. Tako zveri lahko zaživijo v celoti," pravi.

Predstava Vse sijajne stvari, ki jo je režirala konec lanskega leta, nas je nagovorila na čisto poseben način. V teh strašnih časih bi si morali vsi začeti delati spiske sijajnih stvari. Dobro je, da se obdamo z upanjem, pravi. Ozaveščanje lepote življenja vsakogar mehča in ga spodbuja k človečnosti. Zdi se ji, da je predstava dosegla svoj namen. Prav neverjetno je, kako gledalci sodelujejo in si ob zaključnem klepetu delijo svoja občutenja sreče in miru. "Vzpostavi se trenutek naveze, spodbuja jih k sočutnosti in povezanosti v skupnost, ki je zdrava in empatična," sklene.

Miran Pustoslemšek, psihiater, kulturni antropolog: "Dajmo manj govoriti o strahu in napakah, pa več o požrtvovalnosti in pogumu, o predanosti; ker je to tisto, kar nam daje moč in upanje, kar nam zmanjšuje tesnobnost."

Psihiater, antropolog, publicist. Vodja Enote za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Vprašamo, ali smo uspeli v covidnem času izpiliti samoorganiziranost, ali je "vzklila" njegova misel, da bi bilo dobro manj govoriti o strahu in napakah, pa več o požrtvovalnosti, pogumu, predanosti. In v kakšni duševni kondiciji smo po dolgem času, ki ga kroji virus.

"Samoorganiziranost v Sloveniji nikoli ni bila problem. Razen v začetku prvega vala epidemije, ko so si ljudje pred nosom jemali toaletni papir v trgovinah in so politiki izgubljali kamione z maskami. Zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin smo se Slovenci vedno znali izvrstno organizirati. Poglejte na primer organiziranost gasilcev ali lovcev, planincev, gorske reševalne službe, jamarjev ... Odličen primer so tudi partizanske bolnice, ki jih je bilo med NOB 281 s skupno zmogljivostjo 5000 ležišč, v njih pa se je zdravilo skoraj 16.000 ranjencev. Izjemno stopnjo organiziranosti dobro ilustrira podatek, da jih je sovražniku uspelo uničiti manj kot odstotek. Profesor Flis, bivši direktor UKC Maribor, je to primerjavo večkrat navedel, ko je bodril zaposlene.

Jaz sem v otroštvu pogosto poslušal zgodbe preživetvenih strategij predhodne generacije, ki je preživela vojno. Mama in njene sestre so obdelovale gorsko kmetijo, ker sta bila starejša brata v partizanih, dedek pa je zadnjo zimo spal v zemljanki v gozdu, ker so ga hoteli likvidirati domobranci. Bili so verna družina, nobene zveze s komunizmom niso imeli, mimogrede. Najstnice so torej pokosile travnike v bregu, kjer komaj stojiš.

Kar se tiče duševne kondicije, je seveda očitna izčrpanost, še posebej v prizadetih gospodarskih panogah. Izjemen porast psihičnih motenj pri mladih kaže na to, kako pomembna sta druženje in vzpostavljanje socialnih vezi v smislu varnosti in preživetvenih strategij, genetika pač narekuje svoje. Porast anksioznosti je ob tem neizogiben. Tovrstni šoki so za civilizacijo po eni plati koristni, ker se marsikaj razkrije in lahko prepoznamo nefunkcionalne elemente, po drugi strani pa kvalitete. Angažiranost ljudi v času epidemije je bila fantastična. Številni reševalci so se večkrat okužili pri intervencijah, študenti so se javljali za prostovoljno pomoč na oddelkih z bolniki s covidom. Vprašajte te študente, kaj si mislijo o ljudeh, ki pridejo pred klinični center in trdijo, da teh bolnikov sploh ni."

Mnoge svetovne raziskave kolektivnega strahu kažejo, da postane prestrašena družba bolj ubogljiva in težje sprejema ekscentričnost. Da postane moralno strožja, njena mnenja o družbenih zadevah pa postanejo bolj konservativna. Se to potrjuje tudi pri nas?

"Prestrašena družba je v enem segmentu bolj konservativna, drugi del pa je zajadral v uporništvo. V vzhodni Evropi je precepljenost bistveno nižja, kar kaže na neki vzorec. Skepsa do znanosti, ki gre do bizarnih razsežnosti, ima na vzhodu skupno točko v skepsi do ideologije, torej do komunizma. Prestrašena družba je v regresivnem stanju žrtev kognitivnih distorzij, opravka imamo tudi s skepso do religije in drugih segmentov oblasti v kolektivnem nezavednem. Na podoben način je v zgodovini strah zaradi verskih razkolov in izgube avtoritete Cerkve, kuge, manjše ledene dobe in turške nevarnosti privedel do kognitivnih distorzij, ki so prinesle bizarnosti čarovniških procesov. Vsa ta zmešnjava je narekovala odločitve, da so na primer na Portugalskem in v Nemčiji za odločevalca postavili generala. Torej profil, ki obvlada reguliranje kaosa. Če bi bil virus še hujši, bi videli še marsikaj, kar ni v skladu s predstavami o demokraciji pri marsikom. Za prihodnost velja razmisliti o tem."

Bolj ko smo izgubljali možnost vplivati na procese, mehanizme, ki krojijo naše družbeno in poklicno življenje, bolj so se - vidno predvsem na družabnih omrežjih - krepila poudarjanja osebne sreče, osebne rasti, domače intime ... očitno neka preživetvena strategija. Ampak ali deluje?

"Preživetvene strategije s poudarjanjem osebnostne rasti, osebne sreče so po eni plati pozitivne, vendar pri tem izstopa sumljiva patetika, ki kaže na neko neavtentičnost, strah in izgubo pristne samozavesti. Še posebej, če je zraven prisotna narcisoidna poza, kar danes dosega epidemične razsežnosti. To je pač rezultat pomanjkljivega zaupanja v skupnost in posledične izgube občutka varnosti."

Barbara Švrljuga Hergovich, vodja Koncertne poslovalnice Maribor: "Dosežena mesta prvega hornista pri Berlinskih filharmonikih ali pa kontrabasista in violinistke pri Dunajskih filharmonikih so gotovo primerljiva z olimpijskimi zmagami"

Je vodja programa klasične glasbe pri Koncertni poslovalnici Narodnega doma Maribor. Rojena je na Reki, v Slovenijo je prišla študirat muzikologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Na Dunaju živi od 2014., a je tesno povezana s Slovenijo, predvsem z Mariborom, kjer dela že od 2006. - najprej v SNG Maribor, od 2009. v Narodnem domu. Zase meni, da je naturalizirana Slovenka.

Njen bob iz intervjuja za Večerovo Kulturo bo še dolgo držal. Celo "odebelil" se je, pravi. "V trenutku, ko sem izrekla to primerjavo, še ni potekalo Chopinovo tekmovanje v Varšavi, ki ga zaradi očitnih vzporednic s prestižnim športnim dogodkom mnogi imenujejo pianistična olimpijada. Takrat še nismo vedeli, da bo drugo mesto in posebno nagrado Krystiana Zimermana osvojil Alexander Gadžijev!" Pri nas nikoli nimamo uspehov glasbenikov tako poudarjenih na naslovnicah ali v prime timu kot športne uspehe. V Avstriji, kjer živi, je drugače. "Slovenski mediji so bili ujeti nepripravljeni na takšen uspeh glasbenika iz klasičnoglasbene sfere in minilo je nekaj časa in uredniške negotovosti, preden so se Gadžijevu in njegovemu uspehu posvetili v pravi meri. (Večer je tukaj izjema.) Upam, da se na takšnih izkušnjah učimo. Očitno je bil senzacionalni svetovni uspeh našega glasbenika potreben, da se je javno medijsko zavedanje o področjih, ki jim je treba nameniti pozornost, dodobra pretreslo. V primerjavi s Slovenijo pa je Avstrija država z neprimerljivo večjo klasičnoglasbeno tradicijo in tudi budžetom, ki jo vzdržuje. 'Klena' klasika in opera sta tukaj meščanski standard ter cilj turistov z vsega sveta, zato ima tudi težo za podobo in gospodarstvo države. Kljub temu v tujino ni treba zreti s sončnimi očali in si dovoljevati, da nas zaslepi. Tudi tam se je treba boriti z mnogimi težavami in predsodki: denimo z liberalistično zapovedjo tržne samozadostnosti, ki se kaže v popularizaciji in poenostavljanju programa. Ko debelina rdečega tepiha postne merilo kakovosti, vemo, da smo zašli s prave poti."

Kako je snovala letošnjo še vedno s korono zaznamovano sezono? Vodilo ostajata raznovrstnost in vrhunskost ponujenih koncertov. "Zasnovali smo mednarodno obarvan program in razpisali abonmaje. Odziv občinstva je presenetljivo dober - kaže, da so se ljudje ne le naveličali pandemije, temveč da so se tudi naučili z njo živeti. Ovire premoščamo z vsemi močmi, zato vsak uresničen koncert v tej sezoni doživljam kot skupno zmago."

In kako z distance vidi predvolilno Slovenijo, kako kulturne boje, ki se dogajajo? "Odkar veliko časa preživljam v tujini, me v oči še bolj zbode izredno nizek nivo komuniciranja. Kar naprej se znižuje. Situacija je postala tako bizarna, da se zdi, da normalen, kulturen dialog sploh ni več možen in da različne skupine govorijo ena mimo druge. Gre za neko permanentno stanje, v katerem je slišati krike vase zagledanih egov. Tako je denimo možno, da tudi v nastopih nekoga, ki velja za nov politični up in nasprotuje aktualnemu stanju, na površje prodira nekakšna nedoraslost v komunikacijskem slogu. A morda je to tudi namenoma. Zelo bi me veselilo, če bi tudi v politiki prevladovala kultiviranost in bi slišali komunikacijo, ki bi bila manj egoistična, bolj spoštljiva in odprta za drugačno - kulturnih ljudi namreč še zmeraj premoremo ogromno, in to v vseh političnih barvah."

Ko prebira druge bobe, kaj vidi? "Prav takšne ljudi imam v mislih. Zavedajo se, da je Slovenija del globalnega sveta in da tudi našo usodo narekuje stanje globalne družbe ter ekologije našega planeta. Misli, ki jih izpostavljajo nominiranci, odražajo globalni zeitgeist. Dokazujejo, da se Slovenci zavedajo, da nismo osamljen otok, temveč smo vpeti v patologijo svetovne družbe in delimo usodo vseh zemljanov. Na sicer morbiden način - a z njenega vidika pač ne more biti drugače - jih povzema izjava Renate Jakob Roban, 'Če gledaš na življenje s perspektive postelje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu'. Zdi se mi, da se bomo na tej postelji, tudi metaforično, znašli slej ko prej vsi, če ne bomo prepoznali prave poti."

Lev Kreft, filozof: "Danes nismo v položaju, da bi bilo treba varovati predstavnike ljudstva pred ljudstvom, ampak bi bilo treba varovati ljudstvo pred njegovimi predstavniki"

Filozof, sociolog, predavatelj, nekdanji politik, urednik in publicist. Podpredsednik državnega zbora v prvem sklicu parlamenta. Ob njegovo ime se pogosto zapiše "poslednji marksist v Sloveniji". Eden od pionirjev preučevanja fenomena zgodovinskih avantgard in umetniške levice ter pionir filozofije športa pri nas. Član SD, a le kot plačnik strankarske članarine, pravi, strankarsko aktiven pa zadnjih dvajset let ni več.

Intervju, iz katerega je zrasel bob o tem, koga je v resnici treba braniti pred kom, je nastal ob koalicijskem predlogu novele zakona o varstvu javnega reda in miru, da se z globo pokori kritike, tiste državljane, ki z nedostojnim vedenjem žalijo in vznemirjajo predstavnike oblasti. Misel ni izgubila osti, "stoji" še danes, pravi.

"Ničesar ne bi spremenil, upam pa, da bodo kaj spremenile volitve."

Že, že, volitve. Celo supervolilno leto. A med ljudmi že na veliko kroži ponarodela "mah, saj so vsi isti". Enim se zdi, da tako pokažejo, kako so kritični, drugi morda govorijo o tem, da so že malodušni. Komu najbolj koristi ta pogled o "istih"? Če je najpomembnejša alternativa biti "nejanša" in ne program, je umesten strah, da dajemo naslednji vladni garnituri bianco menico, da je zdaj pač ta na vrsti za plenjenje.

"Ne, niso vsi isti, res pa je, da 'nejanša' kot program razkriva šibko pripravljenost na vodenje vlade. Ta pa je šibka prav zato, ker niso vsi isti, ampak so ne glede na predvolilne zveze in zaveze raztrgana plahta brez skupne usmeritve. Avtoritarne vladavine ne more odpraviti vladavina brez avtoritete," pravi dr. Lev Kreft.

Kaj vse lahko doseže ljudstvo, ko se poveže, je zadnje mesece dokazoval Inštitut 8. marec na številnih ravneh - najbolj odmevna je seveda bila zmaga na referendumu za vodo, kjer je bil gonilna sila. Mlada generacija je vstopila v politiko in političnost, si odprla prostor upora in se naučila misliti na politični način. Pokazala, da je moč v ljudeh. Z gibanjem Gremo volit bodo zbirali podpise za "odpravo škodljivih ukrepov oblasti", pravijo. V prejšnje stanje vrniti zakonodajo o izobraževanju, policiji, ohranjanju narave, debirokratizaciji, državnem tožilstvu ... Za cilj so si izbrali vzpostaviti pozitivno kampanjo, širiti besedo o pravičnejši družbi in nas spomniti, kako pomembno je oditi na volitve. Krefta sprašujemo, kako resno politiki vseh opcij jemljejo to gibanje.

"Politika gibanje že dolgo jemlje zelo resno, saj jo je strah. Eni strah preganjajo z nabitimi vodnimi topovi, drugi pa z praznim prilizovanjem.

Družbena gibanja podpiram prav zato, ker znajo mnogo bolje povedati, kaj je treba storiti: predvsem opolnomočiti pravno državo, spraviti v neodvisen tek upravni aparat in se zahvaliti tistim na novo postavljenim nosilcem funkcij, ki so prišli do njih brez izobrazbe, izkušenj in sposobnosti - v zahvalo za podporo in z obveznostjo, da bodo ubogali. Je pa v prevratu tudi nevarnost, da se spremeni v kruhoborstvo z druge strani."

Ne samo pod to vlado - že dolgo se kaže, da so politični igralci, ki so sposobni razmišljati s perspektive skupne družbene koristi, ki poudarjajo družbeno odgovorno vedenje, ravnovesje med varovanjem okolja in gospodarskim razvojem ..., v manjšini.

Vprašanje torej je, ali jih znamo razpoznati in podpreti. Hitro se jim namreč prilepi zaznamek socialista, če ne že kar komunista.

"Pred tridesetimi leti sem na vprašanje, ali sem še vedno komunist, odgovoril, da sem celo marksist. Takrat sem bil sam, zdaj nas je veliko več takih, ki trdimo, da se iz prekomernega in uničevalnega izkoriščanja narave in ljudi ne bomo izkopali brez izstopa iz kapitalizma. Mislim pa, da temu izstopu ne more botrovati revolucionarno nasilje niti ga na more nositi na svojih plečih en sam odrešeniški razred."