Vojna posilstva: “Še vedno občutim smrad, ki se je širil iz vojaka, ki me je posilil”

"Posiljena sem bila leta 1992, ob začetku agresije na Bosno in Hercegovino (BiH), ko so moje rodno mesto Zvornik zavzeli srbski vojaki. Takrat se je začel pregon prebivalstva, ubijanja. Tisti, ki smo preživeli, smo morali zbežati in zapustiti rodno mesto, kjer sem kot mlado dekle, imela sem komaj 18 let, sanjala svoje sanje. Preživela sem srečno otroštvo - živela sem v sedemčlanski družini - in del mladosti, dokler se ni začela vojna. Ker smo morali zbežati pred srbskimi vojaki, sem vse svoje življenje stlačila v eno plastično vrečko. To je bilo 21. junija 1992. Potem smo ženske in otroci, moški so bili v vojni ali pa so jih srbski vojaki ubili, šli na pot brez cilja, krenili smo proti Tuzli. Tam smo naleteli na srbske vojake, vzeli so nam vse vredne predmete, denar, zlatnino. Nagnali so nas na avtobuse in nas peljali proti skladiščem na Carpadah v občini Osmaci. Jokala sem, nisem dojela, kaj se dogaja. Želela sem si, da bi bil to le film, privid, ki se bo kmalu končal in bomo znova doma, srečni. V skladišču je k meni pristopil srbski vojak in mi rekel, da grem pomagat starejši ženski. Pospremil me je v neko sobo in mi ukazal, naj se slečem. Nisem hotela, zato me je udaril s puškinim kopitom, da sem padla na tla. Nato me je vrgel na posteljo in me brutalno posilil. V joku sem ga prosila, naj me ubije. Z 18 leti sem bila zaradi posilstva zaznamovana s sramom, z najbolj brutalnim dejanjem, kar lahko doleti žensko ali dekle, sploh muslimanko, ki bi morala v zakon stopiti nedolžna. Moje življenje ni imelo več smisla. Razne misli so mi razjedale dušo in srce. Krivila sem samo sebe, se gnusila sebi," pravi 44-letna Mirsada Tursunović iz BiH. Je tudi predsednica in soustanoviteljica združenja Naš glas iz Tuzle, združenja za pomoč žrtvam, preživelim spolno nasilje med vojno v BiH v letih od 1992 do 1995, v kateri je umrlo okoli 100.000 ljudi. Z Mirsado Tursunović smo se pogovarjali na tridnevni mednarodni konferenci o spolnem nasilju v Beogradu konec septembra letos, ki jo je organiziral Incest travma center Beograd. Na konferenci so sodelovali tudi predsednica slovenskega društva SOS telefon Maja Plaz in več kot 70 strokovnjakov iz Evrope, Avstralije in Amerike.

Prekinitev dolgoletnega molka

Mirsada ​Tursunović, ki še danes s solznimi očmi govori o zločinu, ki je bil storjen nad njo, nam je povedala, da je bilo društvo Naš glas ustanovljeno šele leta 2012, in sicer zato, da bi žrtve prekinile dolgoletni molk, ker je javno govoriti o žrtvah številnih posilstev in drugih spolnih dejanj med vojno v BiH v tamkajšnji družbi še vedno velikokrat tabu. Žrtve so še danes pogosto stigmatizirane. Večina njihovih posiljevalcev, vojakov, v glavnem srbskih - med vojnimi posiljevalci so tudi pripadniki drugih vojsk, ki so se borile na območju BiH, prav tako pripadniki mirovnih sil in humanitarni delavci - pa je za omenjene zločine ostala nekaznovana. Po podatkih nevladnih organizacij je bilo med vojno v BiH posiljenih od 20.000 do 50.000 žensk, za moške žrtve ni statističnih podatkov. Do zdaj je bilo za tovrstna kazniva dejanja obsojenih le okoli 30 storilcev.

Posilstva ne bo nikoli pozabila

​Prav zaradi stigme večina žrtev spolnih zlorab med vojno še 24 let po koncu vojne molči in nima pravice do pravnega varstva. V BiH je le nekaj združenj, ki združujejo manjše število preživelih žensk aktivistk, vendar nimajo podpore oblasti in se soočajo s številnimi težavami, tudi pomanjkanjem denarja. Kljub temu se počasi premika, ker so o tem, kar so preživele, začele govoriti na glas. Šele pred dvema letoma so Združeni narodi v BiH prepoznali stigmo kot velik problem družbe, zato je bil oblikovan poseben program za pomoč žrtvam. V programu so sodelovali verske skupnosti, nevladne in mladinske organizacije, nekatere lokalne skupnosti, zdravstveni delavci in drugi. Dejavnosti so potekale v obliki mladinskih gledališč, izvedeno je bilo izobraževanje zdravstvenih in socialnih delavcev, izdelan je bil priročnik za žrtve vojnega posilstva. Žal pa je bilo v program vključenega malo lokalnega prebivalstva in žrtev.

Ročna dela, prežeta s solzami žrtev

Naša sogovornica je veliko let mislila, da se o posilstvih med vojno ne sme govoriti na glas. Potem pa so 2012 na njena vrata potrkali policisti, pripadniki Sipe, in ji povedali, da bo lahko pričala proti moškemu, ki jo je posili. Čeprav je izvedela njegovo ime, ni bil nikoli kaznovan, ker ne živi v BiH. Policisti so jo napotili tudi v Sarajevo, k organizaciji Ženske, žrtve vojne, in ji povedali, da ji bodo tam pomagali, da bo dobila nekakšno denarno pomoč, ker je bila med vojno posiljena. Zato mesečno prejema nekaj več kot 500 bosanskih dinarjev, kar je okoli 250 evrov. V omenjeni organizaciji so ji zelo pomagali, tam je tudi izvedela, katere pravice ima kot vojna žrtev. Zelo veliko ji je pomagala tudi nevropsihiatrinja dr. Amra Delić, ki je delala v Centru za mentalno zdravje v Tuzli. Zdravnica je prav tako pomagala, da so žrtve ustanovile društvo Naš glas, ki združuje ženske, posiljene v vojni. "Ko se družimo, pogosto izpod naših rok nastajajo ročna dela, da ohranjamo našo bosansko tradicijo, kvačkamo, pletemo, vezemo prte in drugo, si pripovedujemo o naših življenjskih izkušnjah, o posilstvih, ki smo jih preživele. Pogosto se naše izpovedi začnejo s 'še vedno ga sanjam' ali 'še vedno jih sanjam', saj so bile mnoge ženske žrtve množičnih posilstev, tudi večkrat. Zato so ustvarjena ročna dela pogosto prežeta z našimi solzami, ki privrejo na dan vedno znova in znova, ko se spomnimo naših posiljevalcev, ki so v glavnem ostali nekaznovani. In to nas zelo boli," doda Tursunovićeva.

​Za srbski narod izdajalka in "muslimanska kurba"

Na omenjeni konferenci je govorila tudi priznana srbska igralka Mirjana Karanović. Leta 2006 je posnela zgodovinsko dramo Grbavica, delo režiserke Jasmile Žbanić. Na berlinskem filmskem festivalu, kjer je bil premierno predstavljen, je film osvojil zlatega medveda. Karanovićeva je v njem igrala muslimansko žensko Esmo, ki jo je posilil srbski vojak. Zanosila je in rodila hčerko. "Zelo težko sem se odločila za sodelovanje v filmu, čeprav v njem ni scene posilstva, temveč govori o posledicah tega dejanja za Esmo in njeno hčerko, kateri je prikrila, kdo je njen oče oziroma ji je rekla, da je padel med vojno. Zdelo se mi je, da gre pri tem za tako hudo bolečino posiljene ženske, da tega ne bom mogla odigrati - da tega kot igralka nisem vredna. Veličina te ženske, ki je rodila otroka, plod posilstva sovražnega vojaka, je zame nepredstavljiva, spoštljiva. Da se je, posiljena, dvignila nad sovraštvo do posiljevalca in se posvetila ljubezni do svoje hčerke. Preden sem sprejela vlogo Esme, sem se pogovarjala z mnogimi posiljenimi ženskami v BiH. Močno me je zaznamovala pripoved mlade ženske, ki sem jo slišala, ko jo je pripovedovala terapevtki. Ženska je bila povsem otopela, nikogar se ni zavedala, ni bila napeta, govorila je s povsem mirnim glasom, brez čustev, kot da bi bila mrtva.