Hrepenenje po življenju

Mesto je v tem enem mesecu oživelo, vanj se je znova naselil izgubljeni sredozemski duh, ulice niso bile samo pot, ki jo je treba prehoditi, ampak so postale prizorišče resničnega življenja. Ko smo se pridružili organizaciji tega festivala, se nam je porodila ideja, da bi enak festival pozimi priredili v Franciji. Tako smo začeli redno obiskovati Grenoble in Toulouse, medtem ko so naši kolegi sčasoma postali naši vseživljenjski prijatelji, s katerimi smo v stiku še danes. Med temi potovanji sem se brezmejno zaljubil v "francoski" način življenja, posvečen hedonizmu, tistemu zmernemu, ki bi ga lahko opisali tudi kot resnično uživanje v življenju.

Moja ožja ekipa, zbrana okoli književnega fanzina Kolaps, je na omenjenih festivalih izvajala pesniške performanse. Običajno je šlo za recitiranje kolažev, sestavljenih iz odlomkov naših besedil. V Grenoblu smo se eno zimo seznanili s člani jazzovske zasedbe, ki je izvajala neke vrste fussion jazz s primesmi etno glasbe z območja Magreba. Pianist te jazzovske zasedbe je bil Tunizijec, perkusionist Alžirec, saksofonist pa Francoz. Že po prvi vaji, ki smo jo imeli skupaj zaradi ideje, da bi naša poezija dobila glasbeno podlago, smo postali dobri prijatelji. Preprosto smo se ujeli. Prepoznali smo se po nekoliko čudnem in črnem smislu za humor, skupen pa nam je bil tudi sproščen pristop k življenju. Od prvega dne smo si delili pijačo, hrano in cigarete, kar na "zahodu" ni ravno običajno. Sklenili smo, da smo se tako zbližali zaradi dejstva, da smo tudi mi prišli s severa Afrike, iz Bosne in Hercegovine. Tej šali smo se še bolj smejali, ko smo pri poročilih na televiziji izvedeli, da reprezentanca BiH na teniškem turnirju za Davisov pokal nastopa v evro-afriški skupini. Naši novi prijatelji, s katerimi smo bili v tistih dneh neločljivi, so nam obljubili, da bodo poskušali začeti neki projekt mimo festivala, v okviru katerega bi lahko nadaljevali naše sodelovanje in druženje. Mili, Nedim, Meša in jaz smo Nizarju, Mouradu in Pascalu obljubili, da se bomo odzvali na vsako njihovo povabilo, tudi če bi šlo samo za druženje in ne bi bilo povezano z delom.

Nekaj mesecev po odhodu iz Grenobla smo prejeli e-sporočilo, v katerem so nas naši prijatelji obvestili, da jim je uspelo pridobiti denar za snemanje albuma, na katerem naj bi oni s svojimi kompozicijami spremljali našo poezijo. Ko so prišli v Mostar in v neki najeti hiši uredili studio za snemanje, se je zdelo, da se bomo resno lotili dela. Toda potem smo dneve v Mostarju v glavnem preživljali v brezdelju, čeprav nam je uspelo ustvariti vsaj skice kompozicij in narediti nekaj demo posnetkov, ki naj bi jih pozneje uporabili za izdelavo končne različice albuma.

Eno od najlepših pomladi v svojem življenju sem pred natanko šestnajstimi leti preživel v Provansi. Sredi majhne vasi z le dvajsetimi starimi kamnitimi hišami je stal hotel Le Loutton Noir ali, prevedeno v slovenščino, Črna ovca. Hotel je imel pet ali šest sob in najeli smo ga za mesec dni, da bi v njem končali svoj album. Pomlad v Provansi je prekrasna. Zima se umakne v planine v zaledju te čudovite pokrajine, ki jo medtem s Sredozemskega morja preplavi val toplote, s katerim poletje napove svoj prehod. Od tedaj naprej sanjam o tem, da bi nekega dne živel v Provansi. A človek v svojem življenju težko uresniči vsake svoje sanje. Sanjam namreč tudi o tem, da bi starost preživel v katerem od bližnjih krajev. Delali smo sicer vsak dan, vendar smo tudi iz dneva v dan bolj uživali. V hotelski kuhinji smo si pripravljali razkošne jedi, ki smo jih zalivali z vinom. V prostem času smo se sprehajali po travnikih, polnih zdravilnih provansalskih zelišč in divjih začimbnic. Da pa se vseeno ne bi preveč polenili, smo en večer pripravili ad hoc nastop v nekem malem jazz klubu v bližnjem Sisteronu. Klub je bil videti kot stara vinska klet, kar je verjetno tudi bil. Prvič naj bi pred občinstvom izvajali material, ki smo ga pripravili za album. Do tega večera sploh nisem razmišljal o dejstvu, da so si Provanso kot zatočišče na starost izbrali mnogi umetniki svetovnega slovesa. Nastop je skoraj odpadel, ker naš saksofonist ni hotel nastopiti, potem ko je med občinstvom zagledal Dava Hollanda. Stari jazzovski maček je mirno sedel ob svoji soprogi s kozarcem vina v rokah, toda Pascal se je ustrašil, da se bo osramotil pred enim od največjih jazzovskih glasbenikov vseh časov. Potrebovali smo skoraj pol ure, da smo ga pomirili in prepričali, da vendarle izvedemo svoj nastop. Bilo je kot v sanjah. Tisto noč sem razmišljal o tem, kako se uresničujejo sanje, vendar nisem odkril prave formule. Spomnil sem se sobe, v kateri sem nekoč strmel v strop in sanjal o potovanjih, usodnih ljubeznih in osvajanju sveta s preprostim, majhnim odprtim srcem. Svet se mi je zdel ogromen in prečudovit, vse je bilo videti kot uresničenje sanj v primerjavi z balkansko klavnico. Tedaj sem potoval s pomočjo glasbe, knjig in filmov. Samega sebe sem si predstavljal kot skrivnostnega tujca, ki v nekem pariškem bistroju prvič zagleda ljubezen svojega življenja, medtem ko s praznim pogledom zre skozi kozarec, v katerega natakar vsakih pet minut doliva viski. Predstavljal sem si, kako se sprehajam po dunajskih ulicah ali hitim na metro v Londonu, da bi pravočasno prišel na večerjo, ki je obetala nove poslovne priložnosti. Pojma nisem imel, za kakšne posle naj bi šlo, in pojma nisem imel, kakšne poslovne priložnosti bi se mi lahko obetale, toda delo je tako ali tako vzporedna stvar, življenje je tisto, po katerem hrepenim, ulice svetovnih metropol, New York Louja Reeda, Bowiejev Berlin, Pariz vseh naših sanj, prelepe ženske, dobra hrana in pijača, to je bilo tisto najbolj pomembno, kakšno delo pa bi se tudi našlo, da bi mi omogočalo preživetje. Pravi popotniki tako ali tako ne potrebujemo veliko, vse tisto, česar nimamo, lahko nadomestimo s sanjarjenjem. Take misli so me preplavljale, ko sem ležal v sobi v majhnem kamnitem hotelu v vasici St. Pierre v bližini Avignona.

Moje sanje so ostale enake. Živim na njihov pogon. Toda svet, o katerem sem sanjal, je zdaj drugačen. Moj Pariz ne obstaja več. Moji prijatelji so postali sumljivi ljudje, čeprav so tudi sami Francozi. Današnji svet je zgrajen na nerazumevanju. Vsa današnja groza je posledica nesporazumov in sovraštva, ki smo ga sistematično vzgajali. Te dni sem se spomnil svojega prvega razočaranja nad "francoskimi sanjami". Verjel sem, da so moji prijatelji iz Magreba že generacije del francoske družbe. Potem so mi povedali morda najbolj grozljivo zgodbo o kolonializmu. Francijo so zgradili revni delavci iz kolonij, ki so pred štirimi desetletji umirali sami, daleč stran od svojih družin, ker jih niso smeli pripeljati s seboj v svojo obljubljeno deželo. Do pokojnine pa so bili upravičeni le tedaj, če so ostali v Franciji. Tako so ti iztrošeni, pošteni delovni ljudje umirali sami v francoskih predmestjih, čeprav bi lahko, dokler so bili še živi, s svojimi prejemki vzdrževali svoje družine v svojih revnih domovinah. Svet obilja in "enakosti", naš zahodni svet je zgrajen na krivicah. Odnose smo gradili s silo namesto z razumevanjem. Zato se svet iz mojih sanj podira. Če bi ga radi ohranili, se pred islamskim fanatizmom ne smemo braniti s krščanskim, ki je na Poljskem že pokazal zobe z napadom na ženske, ki hočejo same odločati o svojem telesu. Eni in drugi bi nam radi vzeli svet, v katerem je dovoljeno sanjati, v katerem sami odločamo o svojem edinem življenju.