Ob razpadanju nekdanje Jugoslavije nam je bila videti vizija našega članstva v EU samoumevna, logična. EU je vendarle že takrat bila skupnost razvitih demokratičnih držav, znotraj katere vsaka njena članica ohranja svojo politično in kulturno identiteto. Želja se nam je uresničila 1. maja 2004, ko se je EU z velikim pokom razširila z desetimi novimi članicami, vključno s Slovenijo.
To je bilo čudovito leto - Annus mirabilis. Navdušenje med novimi članicami EU je bilo veliko, še večja so bila pričakovanja po hitrem razvoju in splošni modernizaciji njihovih družb. Potreba po hkratni demokratizaciji je bila tudi videti kot samoumevna, kot logično nadaljevanje članstva v EU. Tudi za stare članice EU je to bil čas velikih političnih ambicij po poglabljanju in širitvi EU. To je bil čas priprav na sprejetje nove evropske ustave, ki naj bi evropsko integracijo dvignila na kvalitetnejšo višjo raven. Takrat sem bil veleposlanik Slovenije pri OZN v New Yorku. Navdušenje tamkajšnjih diplomatov iz držav članic EU je v takih optimističnih okoliščinah proizvajalo ideje o naglo rastoči sinergiji in krepitvi mehke in realne moči diplomatov 500-milijonske EU v OZN. O bližnji vzpostavitvi skupne diplomatske službe EU smo razmišljali že kot o danem dejstvu. Nismo se zaustavljali niti pri (naivni) ideji o skupnem sedežu EU v Varnostnem svetu OZN (glede tega so sicer imeli francoski in britanski diplomati svoje mnenje, ki pa ga niso javno preveč razglašali, da ne bi kvarili splošnega navdušenja ostalih). V naši očeh je EU že postajala velesila v OZN in svetu.
Proces evropske integracije je najboljša stvar, ki se je Evropi doslej zgodila
Več Evrope
Leto kasneje je prišlo slabo leto - Annus terribilis. Francija in Nizozemska sta na referendumu leta 2005 zavrnili predlog nove evropske ustave, projekt "več Evrope" pa je bil vsaj za določen čas zaustavljen. Takratno francosko in nizozemsko vlado so vodile proevropske politične stranke, pa vendar se jim je zavrnitev evropske ustave zgodila v času njihove "straže" in njihovo presenečenje nad negativnim izidom referenduma ni bilo videti zaigrano. A bilo je še huje - "več Evrope" so očitno razumevali kot samoumevno danost, pri tem pa zanemarili potrebo po odločnejši proevropski kampanji ob referendumu in podcenili rastoči evroskepticizem v svojih državah. Do vidnega preobrata v nizozemski družbi je prišlo leta 2004, z umorom Thea van Gogha, filmskega producenta in kritika islamske kulture, ki je privedel do konca politične korektnosti ne samo ob obravnavi negativnih stranskih učinkov migracij, temveč tudi evropske integracije. Francosko-nizozemska zavrnitev evropske ustave je torej bila predvsem izraz nezadovoljstva proti politiki širjenja in poglabljanja EU, v evropskem javnem diskurzu pa je populizem in evroskepticizem dobil domovinsko pravico. Referendum o evropski ustavi bi zelo verjetno padel tudi v nizu drugih članic EU. Kako je prišlo do tega očitnega razkoraka med hotenji politike in pričakovanji javnosti? Zakaj ljudje (še) niso bili voljni slediti politiki "več Evrope"?
Pomanjkanje solidarnosti in empatije
Skupni imenovalec vsem tem krizam je pomanjkanje solidarnosti, v primeru koronakrize celo empatije. Evropska unija bo obstala in se razvijala le kot skupnost interesov in vrednot. Oboje je pomembno za prihodnost EU, ne zgolj skupni trg, prosti pretok blaga, kapitala in storitev, temveč tudi prosti pretok ljudi, večja solidarnost pri soočanju s krizami in pri zmanjševanju razlik v razvitosti med posameznimi članicami EU. Trenutno ni aktualna dilema več ali manj Evrope. Znašli smo se v položaju, ko je bolj pomembno zavarovati tisto, kar smo v EU že dosegli, mogoče celo narediti korak nazaj, da bi lahko naredili dva koraka naprej. Tako je pogosto v politiki. Pri tem pa je treba upoštevati, da EU ni zgolj politični projekt. Če bi to bil, bi bil izpostavljen večji nevarnosti za propad, izginotje, kar se je v preteklosti dogajalo imperijem, tudi državam. Danes ni resne nevarnosti za razpad EU, čeprav ji to mnogi zunaj in znotraj EU napovedujejo že desetletja. Res pa je, da se je EU znašla v težkih preizkušnjah. Lahko pride do razvoja EU več hitrosti (kar dejansko že sedaj obstaja z evroskupino in schengenskim območjem) ali do Evropske unije koncentričnih krogov, ki bi v osnovi legitimirali obstoječe razlike med severom in jugom EU, med starimi in novimi članicami EU ter omogočili tudi nadaljnjo širitev EU.
V nadnacionalnih skupnostih je bistvo problema vedno denar, proračun. Kdo bo plačal račun, kdo koga izkorišča, nerazviti (jug) razvite (sever) ali obratno. V EU gre poleg tega tudi za vprašanje njenega demokratičnega ustroja. Ta naj bi zagotavljal razvoj, ohranitev in varstvo visokih demokratičnih standardov v vseh članicah. Je sestavni del pravnega reda Evropske unije (tako imenovani acquis communautaire). Pa vendar ga nekatere, zlasti novejše članice EU v zadnjem času vse očitneje kršijo. Sloveniji vse te dileme in delitve znotraj EU ne bi smele biti tuje, lahko bi poznala pot, kam te razlike vodijo, če se ne razrešujejo, kot je to bilo v primeru nekdanje Jugoslavije.
Resen premislek
Potreben bo resen premislek vseh držav članic, kako nadaljevati projekt evropske integracije. Ta premislek je potreben tako za ohranjanje kvalitete evropskega načina življenja kakor tudi za izgradnjo močnejše, učinkovitejše in vplivnejše Unije, ki bo sposobna geostrateškega tekmovanja na globalni sceni. Politične elite v državah članicah EU, na katerih leži odgovornost za uspešnost tega projekta, se morajo pri soočanju s temi izzivi izogibati dveh skrajnosti, pesimizma in idealizma, ter realistično pristopati k iskanju novih rešitev.
Sloveniji vse te dileme in delitve znotraj EU ne bi smele biti tuje, lahko bi poznala pot, kam te razlike vodijo, če se ne razrešujejo
Ni čas za populistično kritizerstvo
Ohranitev Evropske unije je v strateškem interesu vseh njenih članic, tudi in predvsem Slovenije kot majhne in mlajše članice. To ni čas za populistično kritizerstvo, za ponujanje "enostavnih" rešitev, za napade na EU. To je čas za njeno obrambo, za izkazovanje politične modrosti in poguma za ohranjanje in nadgradnjo tistega, kar je skupno dobro. Lahko je braniti EU v lepem vremenu, zahtevnejše je to v slabem vremenu. In pred EU je velika nevihta. Evropska unija sama po sebi, kot skupnost demokratičnih držav, mora za Slovenijo predstavljati dragoceno vrednoto, za katero se je vredno boriti. Za Slovenijo je pomembno, da bo vsakršna dopolnjena ali nova institucionalna struktura Unije takšna, ki bo utemeljena na skupnih evropskih vrednotah liberalne demokracije in ki ji bo na temelju enakopravnosti vseh njenih držav članic zagotavljala čim bolj optimalne pogoje za njen vsestranski razvoj. Samoumevnosti, ki naj bi Sloveniji to zagotavljala, ni prostora. Takšne pogoje si bomo morali izboriti, sami in skupaj z vsemi tistimi, ki v takšno pot verjamejo. Evropske pogodbe same po sebi nam tega ne bodo zagotovile, še manj naj bi se na to pot podajali z iskanjem partnerstev in zavezništev med zagovorniki identitetne, nacionalistične in iliberalne politike.
Slovenija je v preteklosti uspešno izvedla niz pomembnih zunanjepolitičnih nalog. Zlasti dve sta bili pomembni: nestalno članstvo v Varnostnem svetu OZN (1998-1999), ki je slovenski zunanji politiki razširilo obzorja mednarodne politike, in predsedovanje EU (2008), ki nam je pospešilo utiranje poti med kredibilne članice EU. Naše predsedovanje EU v letu 2021 bo nedvomno tudi takšna priložnost, zato se velja nanj resno vsebinsko pripraviti, v luči vseh izzivov, pred katerimi se EU trenutno nahaja. Koronakriza nam ob vseh trenutnih tegobah ponuja nekaj več miru za strateške premisleke o možnih prispevkih Slovenije za izhod iz te krize in za posodobljeno EU 21. stoletja.
Izkoristimo to priložnost v naslednjih 12 mesecih.
