Štiriindvajset ur po njeni objavi se je na družbenih omrežjih pojavilo več kot 12 milijonov objav s ključnikom #metoo (#jaztudi). Oglasile so se uveljavljene igralke, političarke, novinarke, a tudi medicinske sestre, kuharice, študentke, skratka ženske, ki so prihajale iz različnih družbenih okoljih. Njihovo sporočilo je bilo jasno: tudi me smo bile deležne spolnega nadlegovanja in nasilja.
Kampanja #metoo je odzvanjala v številnih državah sveta, imela pa je nekatere skupne značilnosti: na eni strani je govorjenje o spolnem nadlegovanju in nasilju kolektiven proces, ki krepi medsebojno solidarnost žrtev, na drugi pa je medijsko poročanje o #metoo izpostavljalo predvsem bele ženske iz sveta zabave. Kampanja #metoo je ne glede na lokalne specifike, ki so se razvile v posameznih državah, povsod razkrivala motor vseh oblik družbene neenakosti: prevlado zamejene, ozke manjšine nad milijardno večino. Čeprav je medije po večini zanimalo samo, kaj se dogaja zvezdnicam iz zabavne industrije, so številni glasovi, ki so izrekli #metoo, to redukcijo presegli in dokazali, da spolno nadlegovanje in nasilje lahko doletita vsakogar – ne glede na razred, barvo kože, spol ali spolno usmerjenost.
Glasovi kampanje #jaztudi nas učijo o moči solidarnosti in kolektivnega izjavljanja
Spolno nadlegovanje in nasilje kot sestavni del ženskosti
"Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljeno, izkoriščeno, ponižano – ker je ženska. Niti ene brez slabe izkušnje, niti ene brez spomina, ki ga skuša potlačiti."
#jaztudi, julij 2018
Nedavno smo analizirali prvih 150 pričevanj, ki smo jih prejeli v sklopu kampanje #jaztudi (ta sicer še vedno prihajajo). Kdo jih je delil z nami? Večina tistih, ki so spregovorili o svoji izkušnji s spolnim nadlegovanjem in nasiljem, je žensk. Med pričevalci je tudi devet moških (6 odstotkov) in ena transspolna oseba. Statistika torej priča o tem, da so žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja predvsem ženske. Spolno nadlegovanje in nasilje namreč generirajo dominantna razmerja družbene moči, v katerih so žrtve nadlegovanja oziroma nasilja v izrazito podrejenem položaju. Nobeno presenečenje torej ni, da je med žrtvami, ki so povedale svoje zgodbe, velika večina žensk in da je bila polovica (51,3 odstotka) žrtev v času, ko so bile deležne spolnega nadlegovanja ali nasilja, mladoletnih.
"Zanimivo, da do sedaj sploh nisem razmišljala o tem na takšen način, razlagala sem si, da tako pač je, take stvari se dogajajo in tudi meni se je moralo zgoditi."
#jaztudi, junij 2018
Nekaj žrtev najhujših dejanj, posilstev, je zapisalo, da so prek pričevanja v kampanji #jaztudi o svoji izkušnji spregovorile prvič. Na drugi strani mnoge zapišejo, da se jim izkušnja s spolnim nadlegovanjem in nasiljem ne zdi tako pomembna oziroma odločilna, čeprav je zaznamovala potek njihove življenjske poti. Ob začetku opisovanja izkušnje se tako pogosto skoraj opravičujejo in poudarjajo, da se zavedajo, da je marsikdo doživel še veliko težjo in bolj grozno izkušnjo.
"Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe."
#jaztudi, marec 2018
To posredno opozarja na družbeno normalizacijo spolnega nadlegovanja, ki žrtve postavlja v položaj, v katerem se same sebi zdijo preobčutljive, češ da gre pri spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga doživele, za malenkosti, za nekaj skorajda "normalnega", kar res ni dovolj pomembno, da bi morali na to opozarjati.
"Svoje študentsko delo opravljam v lokalu. Nekega decembra me je neki moški, medtem ko sem mu stregla kavo, zagrabil za rit. V šoku sem poskočila in ga vprašala, kaj za vraga se tukaj dogaja. Njegov prijatelj pa je odgovoril, da je sedaj veseli december in se lahko malo 'šlatamo' med seboj."
#jaztudi, marec, 2018
Spolno nadlegovanje in nasilje, ki sta ga veliko pogosteje deležne ženske, sta še eden od obrazov družbene neenakosti. Ta se kaže na različnih nivojih: samske upokojenke so najrevnejša skupina v slovenski družbi, plačna vrzel med spoloma se veča, na pomembnih položajih je manj žensk ...
Ne gre (samo) za spol, gre za razmerja moči
Pričevanje, ki ga je delila transspolna oseba, nakazuje, da je bila oseba spolnega nadlegovanja deležna zaradi svojega zunanjega izraza, ki ni sodil v binarno spolno prevladujočo stereotipno delitev. Oseba pripoveduje, da je bil njen nenormativen, družbenim pričakovanjem neustrezajoč spolni izraz povod za verbalno nadlegovanje neznancev v lokalu.
"Pri 30 letih sedim en dan sam v ozki podolgovati pisarni, na koncu katere je majhno okno, v pisarni, dolgi za dve pisalni mizi, ki imata vsaka dva majhna stranska predala, in komaj je dovolj prostora pod vsako, da se stlačiš s stolom pod njo, da lahko delaš, sedim pri tisti mizi pri vratih, sedim na stolu, delam pri računalniku, prevajam in se mučim s stavki. Nenadoma se odprejo vrata in v pisarno odločno vstopi redna profesorica, predstojnica katedre. Zapre vrata, vzame stol, si ga podstavi, se zapelje v isto malo luknjo pod pisalno mizo, kjer sedim, stegno na stegno, mi da roko čez ramena, se z dojko nasloni na moj hrbet, z drugo roko me prime za dlan, in pravi: 'Zdaj pa pokaži, kaj si naredil od celega tedna!"
#jaztudi, marec 2018
V vseh pričevanjih, ki so jih delili moški, so bile žrtve spolnega nadlegovanja oziroma nasilja deležni na delovnem mestu, storilke pa so bile ženske, ki so bile na višjem položaju od njih. To govori o tem, da sta spolno nadlegovanje ali/in nasilje povezana z družbenimi institucionaliziranimi pozicijami moči. Spolnega nadlegovanja in nasilja namreč nikakor ne smemo pojasnjevati (samo) s spolom storilca in žrtve – ampak z razmerji moči. Z drugimi besedami: ni problematično (samo) to, da je na pozicijah moči premalo žensk, problematičen je sistem, ki ustvarja podrejenost in neenakost ter s tem tudi omogoča in reproducira spolno nadlegovanje in nasilje.
Za štirimi stenami doma
Analiza je pokazala, da so okolja, v katerih se najpogosteje zgodita spolno nadlegovanje in nasilje, tista, kjer bi se glede na naša stereotipna pričakovanja ljudje morali počutiti najbolj varni. Največ pričevanj, kar 29,5 odstotka, kaže, da se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata v domačem okolju žrtve.
"Bila sem stara šest let, ko sva se s prijateljico igrali pred našo hišo. Nakar me moj oče pokliče gor k njemu. Postavi me med vrata in mi reče, naj se slečem. Pričel me je otipavati. Sama sem takrat čutila gnus in nelagodje. Vendar nisem natančno vedela, kaj se dogaja. Takrat sem odrasla, saj sem naslednjih šest let preživljala nočne more. Šest let me je spolno nadlegoval. Podkupoval me je z igračami. Zabičal mi je, da ne smem nikomur povedati."
#jaztudi, marec 2018
Če pričevanja analiziramo glede na vrsto spolnega nasilja ali nadlegovanja, jih največ govori o neprimernem dotikanju (42,7 odstotka), dobra četrtina o posilstvu (26,7), o verbalnem nadlegovanju (19,2), več primerov tudi o razkazovanju (6). Iz analize pričevanj izhaja ne samo, da se spolno nadlegovanje in nasilje najpogosteje zgodi doma, ampak tudi to, da se v okolju doma dogajata predvsem fizično nadlegovanje in nasilje; skoraj vsa pričevanja iz domačega okolja namreč govorijo o neprimernem dotikanju (46,3 odstotka) ali posilstvu (41,5). Od 40 pričevanj, ki opisujejo posilstva, se jih je kar 42,5 odstotka zgodilo na domu žrtve.
Glede na povedano ni nepresenetljivo, da je v več kot polovici primerov žrtev storilca poznala (storilec je bil član ožje družine, partner, vrstnik ali oseba iz bližnje okolice). Kjer je storilec ožji družinski član ali partner, pa se je nasilje po pričevanjih zgodilo večkrat in je trajalo daljše obdobje.
Vsako izmed 150 pričevanj kampanje #jaztudi je pomembno, ker nakazuje na množičnost in razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja
Na delovnem mestu in v javnih institucijah
"V službi v zdravstvenem domu se mi je zgodilo, da me je starejši zdravnik sredi hodnika v odziv na moj dober dan udaril po zadnjici. Kakšno leto nazaj, ne v davnih časih."
#jaztudi, marec, 2018
Dobrih 15 odstotkov vseh pričevanj opisuje spolno nadlegovanje in nasilje, ki se je zgodilo na delovnem mestu. Torej v klasično hierarhičnih okoljih, kjer je storilec v poziciji avtoritete oziroma moči v odnosu do žrtve, žrtev pa je v veliki meri eksistenčno odvisna od volje storilca.
"Po zaključku osnovne šole sem se odpravila na šolsko taborjenje na morje. Bili smo razigrani. Večino časa smo plavali in skakali v vodo. Z nami sta plavala tudi učitelj telovadbe in mož profesorice slovenščine. Naenkrat me je učitelj telovadbe v vodi prijel za dojko. To ni bil slučajen dotik. Zato sem se odrinila iz vode in mu prisolila klofuto. Sama nisem več imela težav z njim, sem pa bila od te izkušnje bolj pozorna na to, kaj se dogaja, in opazila, da se oba moška še naprej igrata podvodne igrice s tabornicami. Njuni ženi nista opazili ničesar oziroma vsaj videti je bilo tako."
#jaztudi, april, 2018
Prostori, ki se v izpovedih kampanje pojavljajo kot pogosto prizorišče spolnega nadlegovanja in nasilja, so zdravstvene in vzgojno-izobraževalne ustanove ter institucije za pridobivanje določenih veščin in znanja, kot so avtošole, tabori ipd. Spolno nadlegovanje in nasilje inštruktorjev, zdravstvenih delavcev in delavk ter učiteljev oziroma učiteljic pri žrtvah povzroči šok. Gre namreč za poklice, ki bi morali ljudem zagotavljati varno in spodbudno okolje. Strukturno mesto, ki ga zasedajo, pa še kako zadeva moč in oblast. Zato taka dejanja pogosto ostanejo prikrita, prič praviloma ni.
Prekinimo molk
"… zaupala sem svoji najboljši prijateljici takrat in mi je hladno rekla, saj si vedela, kakšen je … to je eden od stavkov, ki še danes bolijo … še bolj pa me je bolelo dejstvo, da ko se je razvedelo, me je ravnatelj šole prosil, naj ne skličem medijev … v zameno sem imela opravičeno športno vzgojo do konca šolanja in prepoved približevanja profesorja."
#jaztudi, marec 2018
Slabih 60 odstotkov pričevanj, pridobljenih v kampanji #jaztudi, vsebuje informacije o odzivu okolice na dejanje spolnega nadlegovanja in nasilja. Pri tem največ zapisov govori o molku okolice. O obsodbi žrtve govori 16,7 odstotka zapisov in le 15,3 odstotka jih je o tem, da so tisti, ki so bili deležni spolnega nadlegovanja in nasilja, po dejanju doživeli podporo bližnje okolice. Ti odzivi nakazujejo, da se je spolno nadlegovanje in nasilje v družbi dolgo dojemalo kot nekaj normalnega, kot nekakšna folklora. Molk okolice je omogočal ohranjanje ali celo krepitev strukture, ki spolno nadlegovanje in nasilje reproducira. Kampanja #metoo je začela to strukturo razgaljati. Z vsakim zapisom, ki vsebuje #jaztudi oziroma #metoo, žrtvam sporočamo, da niso same, družbi pa, da se mora molk končati.
O moči solidarnosti in kolektivnega izjavljanja
Vsako izmed 150 pričevanj kampanje #jaztudi je pomembno, ker nakazuje na množičnost in razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja. Opozarja na to, da so neprimerni dotiki, komentarji, nespodobna povabila in celo posilstva v naši družbi vsakodnevno prisotna. Pričevanja opozarjajo na to, da storilcev spolnega nadlegovanja in nasilja ni malo. So vozniki avtobusov, učitelji, očetje, dedki, sosedje in profesorice. Njihova dejanja niso nekaj izjemnega, so sestavni del družbe, v kateri živimo. Pogosto so ljudje, ki jih poznamo; tisti, ki naj bi jim zaupali. O njih pa navadno aktivno molčimo.
Projekt #jaztudi razkriva strukturo, ki takšno delovanje dopušča in ga reproducira. In vsak glas, vsako pričevanje v sklopu kampanje je tudi poseg v samoumevnost takega sveta.
Glasovi #jaztudi se ne ustavljajo zgolj pri moralističnih obtožbah spolnega nadlegovanja in nasilja. S prstom ne kažejo zgolj na Trumpe, Weinsteine, znane slovenske pisatelje in Cosbyje. Poleg tega, da so razkrinkali posameznike, ki so pred tem veljali za nedotakljive, nam razprostirajo horizont razumevanja sodobne družbe, razkazujejo banalnost razmerij moči in dokazujejo, da bijemo podobno bitko – bitko večine proti manjšini, ki misli, da si lahko privošči vse. #jaztudi ni zbirka škandaloznih zgodbic, je družbeni pričevanjski projekt, ki nas uči, kako pomembno je prekiniti sistemsko nasilje in stalen molk, ki ga posredno omogoča. Glasovi kampanje #jaztudi nas učijo o moči solidarnosti in kolektivnega izjavljanja. Pomembno je, da postanejo skupna praksa – tudi takrat, ko govorijo o drugih oblikah sistemskega nasilja. Samo tako bodo lahko posamezni, anonimni glasovi postali dejanje: kolektiven upor v smeri enakopravnejšega sveta.
