Zgodba o kremi za sončenje: Opečeni vojaki in deklica z nago ritko

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Image: 12246974, License: Rights-managed, Restrictions:, Model Release: no
1

Že veliko pred znanstvenimi dokazi o škodljivosti ultravijoličnih žarkov so se ljudje na različne načine ščitili pred soncem - v Sredozemlju recimo z olivnim oljem, v Maleziji in na Filipinih so izdelovali pasto iz riža, začimb in jasmina, ki je ščitila ženske pred močnim tropskim soncem. Vse sestavine se še danes uporabljajo v tovrstnih izdelkih. A moderna doba krem za sončenje se je začela, ko je leta 1938 švicarski študent kemije Franz Greiter med vzponom na goro Piz Buin na švicarsko-avstrijski meji dobil sončne opekline - odločil se je izumiti učinkovito zaščito pred soncem. Ime gore pa je postalo malce bolj slavno kot sicer. Tako vsaj pravi legenda.

V resnici je že leta 1918 Norman Paul iz Sydneyja v Avstraliji v svoji knjigi Vpliv sončne svetlobe na nastanek kožnega raka prvi povezal izpostavljenost sonca in kožnega raka ter priporočil pokrivanje kože s tančicami. Leta 1936 je ustanovitelj L'Oreala Eugene Shueller predstavil Ambre Solaire, izdelan iz benzil salicilata. To je bil prvi komercialno dostopen izdelek za zaščito pred soncem. Del privlačnosti francoskih izdelkov je bil v tem, da niso bili vidni kot sicer učinkovita pasta cinkovega oksida, ki je bila takrat na voljo.

Ameriška vojska in rdeči veterinarski petrolej

A za pravi razmah je bilo seveda treba iti v ZDA oziroma so ZDA šle v trope, natančneje - ameriški vojaki, ki so se v drugi svetovni vojni borili v tropskih predelih Pacifika, so poročali o hudih opeklinah. Tako je bila prva, ki je uporabila zaščito pred soncem, ameriška vojska. Leta 1944, torej na vrhuncu druge svetovne vojne, ko so nevarnosti čezmerne izpostavljenosti soncu postale očitne, so na zahtevo centra vojaškega letalstva raziskovalci iz General Electric Lighting Laboratories in Western Reserve Medical School testirali snovi, ki bi lahko pomagale preprečiti sončne opekline med vojaki, izpostavljenimi tropskemu soncu v Pacifiku. Preiskovalci so ugotovili, da bi bila najbolj stabilna, nestrupena, poceni in "razumno vodoodporna" rešitev mazilo Red Vet Pet (za Red Veterinary Petroleum). Lepljivo rdeče olje, ki ga je razvil bodoči ustanovitelj Coppertona Benjamin Green, je izpolnjevalo te zahteve; raziskovalci so priporočili dodajanje deset odstotkov fenil salicilata, absorbenta UVB-žarkov. A krema je bila precej neprijetna za uporabo, vojakom je na obrazu ostala težka skorja rdeče snovi, ki je delovala predvsem kot fizična ovira med kožo in soncem.

Večerov Arhiv

Prodaja med splošno populacijo se je razmahnila šele, ko je Coppertone v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja izboljšal in tržil snov pod blagovno znamko Coppertone Girl in Bain de Soleil. Plakat, ki je razglašal prednosti te kreme, je še danes eden od ikoničnih v zgodovini oglaševanja. In eden od tistih, ki jih danes zagotovo ne bi več natisnili.

Kaj je SPF?

V Evropi je razvoj tekel po svoje, morda malce bolj strokovno. Leta 1946 je avstrijski kemik Franz Greiter predstavil izdelek, imenovan Gletscher Crème (Ledeniška krema), ki je kasneje postal osnova za podjetje Piz Buin, imenovano po gori, kjer naj bi Greiter dobil sončne opekline. Prvi je tudi uporabil lestvico SPF, ki jo je leta 1956 uvedel Rudolf Schulze, poimenoval jo je SPF ali zaščitni faktor pred soncem. SPF je prikaz obrambe pred sevanjem ultravijoličnih žarkov. Število zaščitnega faktorja je razmerje med tem, koliko časa bo trajalo, da sonce pordeči kožo ob uporabi kreme za sončenje, v primerjavi s tem, koliko časa bi trajalo, da bi koža pordela brez nje. Na primer, nekdo, ki pravilno uporablja kremo za sončenje SPF 15, bi moral ostati 15-krat dlje brez opeklin v primerjavi s tistim, ki ne uporablja kreme za sončenje.

Temnorjavo obdobje

Od sredine 20. stoletja je prestol lepote zavzela porjavela koža. Mediji so poveličevali "zdravo porjavelost", s pojavom bikinijev in priljubljenostjo športov na prostem je bila porjavelost sinonim za zdravje in lepoto. Sončne opekline so pogosto veljale za nujno zlo v iskanju porjavelosti. Proizvajalci so se seveda prilagodili trendu in poslali na trg novost - potrošniki so lahko še naprej uživali na soncu s tako imenovanimi losjoni za sončenje - izdelki z nizkim zaščitnim faktorjem, ki so zagotavljali le minimalno zaščito pred sončnimi UV-žarki, zmanjšali sončne opekline in uporabnikom omogočili, da ostanejo zunaj dlje, s čimer so "spodbujali sončenje" in "globljo, temnejšo porjavelost".

Dolgo je tudi veljalo, da je glavni razlog sončnih opeklin le UVB-sevanje, ki močno poškoduje kožo in poveča tveganje za kožnega rak. Tako dolga leta žarki UVA niso veljali za nevarne in kreme za sončenje so bile tako sestavljene temu primerno – ščitile so predvsem pred žarki UVB. Toda raziskave v zadnjih 20 letih so pokazale, da je bila kumulativna izpostavljenost UVA ključni vzrok za staranje kože in gubanje (fotostaranje), prav tako pa je prispevala k razvoju kožnega raka. Ko so se pojavile te nove raziskave, je postalo jasno, da obstaja velika potreba po izboljšanju UVA-zaščite krem za sončenje.

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta