Večer je decembra leta 1972, natanko pred 50 leti, veliko časopisnega prostora namenil poroki Španke in Mariborčana. Časnikar B. P., najbrž je šlo za Boža Podkrajška, ki je znal v časopisne stolpce postaviti najbolj zanimive dogodke našega mesta, je opisal za takratne čase precej nenavadno poroko. Ne toliko zaradi tega, ker sta se našla Španka in Slovenec - Anamarija Ferrer in Janez Zadravec -, pač pa zato, ker je šlo za prvo poroko na Kanarskih otokih v esperantu, jeziku, ki je mlada takrat tudi povezal. Večer je leta 1972 poročal o prvih tednih njunega skupnega življenja v Mariboru, pa tudi o tem, da so poroki Španke in Jugoslovana časnikarji namenili veliko prostora - tudi cele časopisne strani.
Petdeset let kasneje v Večeru podrobneje predstavljata svojo zgodbo. Spoznala sta se na svetovnem esperantskem kongresu v Madridu leta 1968. On je dopotoval iz Maribora, ona s Tenerifa oziroma Kanarskega otočja. Ana pojasni, da je delala v sprejemnem centru kongresa, tja so prispeli tudi potniki iz štirih jugoslovanskih avtobusov, dva od teh iz Slovenije. "To so bili takrat eni od prvih Jugoslovanov, ki so prišli v Španijo," doda Janez, saj je bil takrat še na oblasti diktator Franco. Jugoslavija, ki je dala veliko španskih borcev in je bila po vojni tudi uradni podpornik republikanske strani, ni bila dobrodošel gost v Španiji. "Španci se takrat niso srečali samo z Jugoslovani, pač pa tudi z državljani držav, ki so bile za železno zaveso," doda Ana. In tako kot so se Španci srečali z Jugoslovani, tako sta se srečala tudi Ana in Janez.
"Najprej smo se srečali na sprejemu, kjer smo urejali dokumente, potem pa isti dan še na spoznavnem večeru," pripoveduje Ana. "In potem smo se srečali vsak dan," doda Janez. Ampak kongres je bil leta 1968, Večerova dokumentacija pa pravi, da je bila poroka leta 1972. Kaj se je dogajalo vmes? "Štiri leta dopisovanja, pa srečanja na naslednjih kongresih, potem sva se dobila že sama in tako se je stvar počasi zapletala. Leta 1972 pa sva rekla, da je pa zdaj tega dovolj in sva imela tam poroko," pove Janez Zadravec.
Ampak Ana, nas zanima, kako je možno Kanarske otoke zamenjati z Mariborom? Mi bi takoj zamenjali! "Odločitev ni bila enostavna, ampak jaz sem si zmeraj želela zapustiti Kanarsko otočje in priti na celino," takoj pojasni. Res? "Res!" In pove, da je njena družina iz Valencie. Republikanska družina. Republike družina v državljanski vojni ni branila z orožjem, je pa pomagala. Kazensko so morali na otočje. Maribor je res na kontinentu, ampak kako se nanj navaditi? "Maribor mi je bil všeč. Zdaj, ko sva se vanj znova vrnila (od leta 1976 do 2019 sta živela v Ljubljani), je povsem drugačen, kot je bil takrat. Spremenil se je. Takrat se mi je zdel bolj prijazen …" "Takrat smo bili mladi, z družbo, bolj smo bili povezani. Je pa bilo tudi zabavno. Prvič je prišla k nam z vlakom iz Španije, v Trstu prestopila in čez nekaj minut se je okno odprlo in v kupe so priletele bunde, kavbojke … Prvo presenečenje," doda Janez. "Potem je prišel carinik in potnik ob meni je imel oblečene tri pare kavbojk. Komaj je sedel," se smeji Ana.
Kaj pa papirologija? Več težav je bilo na španski strani, pojasnita. Španija je zahtevala cerkveno poroko, tako da je moral Janez pri domačem vaškem župniku izposlovati potrdilo, da ima zakramente. Imela sta sicer samo civilno poroko, pa še ta je bila negotova, če jima ne bi pomagal rektor univerze v La Laguni (na Kanarskih otokih), ki je poučeval esperanto in se je poroke udeležil kot priča in uradni prevajalec. "Rešilo te je potrdilo, da si krščen," doda Ana. S priznanjem poroke v Jugoslaviji ni bilo težav? "Ne. V Španiji je bilo vse uradno narejeno, v Mariboru smo samo prevedli dokumentacijo in na občini ni bilo težav," pojasni Janez. Nasploh imata za mariborske uradnike takrat in danes same dobre besede, za ljubljanske pač ne. Muka je bila zaradi neprijetnih birokratov ob podaljševanju bivanja. Ana še danes ni slovenska državljanka, čeprav bi to lahko bila, a se ni želela odpovedati španskemu, kar je bil pogoj.
In kako je njuna zgodba leta 1972 prišla do Večera? "Franci Tržan je bil v naši mladinski skupini esperantistov, ki je bila sorazmerno močna, in je hotel narediti nekaj z Večerom. Tako so najin primer predstavili kot del tega gibanja. Tako se je to zgodilo," pojasni Janez in še doda, da sta takrat bila v 19 časopisih, predvsem v tujini. Kako pa sta se na začetkih sporazumevala? Je bil esperanto? "Esperanto je bil," odgovorita skupaj. Ana in slovenščina? "Mi je bilo težko. Še danes se malo lovim. Janez je rasel v Ljutomeru in domačine tam danes še vedno težko razumem, če govorijo hitro in po domače." Se je Janez potrudil naučiti špansko? "Bolj malo." Ana se je torej bolj potrudila. "Ja, saj sem se morala." Kako pa je živeti v tuji državi, brez prijateljev, kako najti službo? "Mariborska leta so bila prijazna," pojasni Ana, "v Ljubljani pa je bilo drugače. Če sem v trgovini kaj vprašala, sem takoj dobila 'ta ni pa naša'. Ni bilo lahko." Maribor je bil bolj pristen, iskren, bolj odprt, doda.
Med opomniki ima Janez zapisano tudi banana. Banana? "Gre za fenomen te železne zavese. V Španiji so mislili, da v Jugoslaviji nimamo nič," začne pripoved Janez, Ana pa pojasni, da se o zgodovini niso učili praktično nič. Le profesor v zadnjem letniku srednje šole je nekaj več povedal. O Jugoslaviji niso vedeli popolnoma ničesar. "V času prvih obiskov pri Anini družini smo šli na kosilo, na mizi pa so bile banane. Teh pri nas takrat sicer ni bilo na pretek. Jaz pograbim banano in ji odgriznem vrh. V tistem trenutku so vsi - in bili so velika družina - vzkliknili ne! Mislili so, da bom banano pojedel z olupkom," v smehu pripoveduje Janez. Bili so prepričani, da pri nas vlada velika revščina in da ne vem, kaj so to banane. Ko je Ana prišla v Maribor, je videla, da med državama ni velike razlike. In ko smo že pri hrani, Ana pove, da je bila naša hrana zanjo nekaj povsem novega. Takoj omeni kislo zelje in kislo repo. Enkrat je na tržnici kupila rabarbaro, saj je bila prepričana, da so stebla artičoke. Nekaj sem poskušala s tistega narediti, ampak ni šlo, pripoveduje v smehu.
Kako pa se je navadila na zimo? "Joj. Še danes sem bolj zmrzljiva. Na Pohorju sem skoraj zmrznila. Herta Haas me je peljala na izlet. Imela sem topel plašč, ampak škornji … bili so bolj lepi kot za zimo. Herta je želela do Glažute, a je neki planinec pojasnil, da je koča zaprta, tako da smo se na srečo vrnili. Tisti dan sem imela tako ledene noge, da sem si Pohorje zapomnila." In kako so se starši sprijaznili s tem, da se seli v Jugoslavijo? "Mami je bilo hudo, ampak je razumela."
Janez je ob slovesu povedal še eno anekdoto: "Ko sva med letoma 1968 in 1972 hodila na razne esperantske prireditve - seveda sem hotel biti z Ano čim več skupaj -, je njena družina dala 'zraven' še njeno mlajšo sestro, da malo … popazi. Takrat sem imel prijatelja iz Sarajeva, ki sem ga prosil, naj pa on malo popazi na Anino sestro. Končalo se je tako, da sva se midva poročila novembra 1972, onadva pa januarja. Midva imava dve hčerki, ona dva sinova. Živijo v Barceloni, kamor jima je uspelo priti tik pred izbruhom vojne v Bosni in Hercegovini."
