Druga svetovna vojna se je uradno začela z nemško invazijo na Poljsko, ki se je zgodila 1. septembra 1939. Šifra za napad, ki so ga začeli Nemci snovati že leta 1928, je bila Primer belo (Fall Weiss). Med prvimi je bila napadena zgradba Poljske pošte v Svobodnem mestu Gdansk (Danzig). Na dan napada je bilo v njej 56 ljudi, ki so se Nemcem upirali grozljivih petnajst ur.
Uslužbenci pošte so bili pripravljeni na napad
Gdansk je imel pred začetkom druge svetovne vojne status polavtonomne poljske regije. Večinoma so tam prebivali etnični Nemci. Zgradba Poljske pošte v Gdansku je bila od podpisa Versajske mirovne pogodbe leta 1920 pod zaščito Društva narodov, hkrati pa je veljala za veleposlaništvo Poljske. Napetosti med Poljsko in Nemčijo so se zaostrovale, zato je vrhovno poveljstvo poljske vojske aprila tistega leta v Gdansk poslalo bojnega inženirja in rezervnega podporočnika Konrada Guderskega. Guderski je začel uriti uslužbence pošte, da bi bili sposobni braniti poslopje približno šest ur, kolikor naj bi trajalo, da tja pridejo okrepitve oziroma pripadniki pomorjanske armade. S seboj je pripeljal tudi orožje, vključno s tremi lahkimi strojnicami Browning, 40 kosi drugega strelnega orožja ter tremi zaboji ročnih granat. Ker nobeden od prisotnih ni bil vojak, je Guderski za svojega namestnika oziroma drugega oficirja imenoval kar uslužbenca pošte Alfonsa Flisykowskega. Skupaj sta vzpostavila obrambne linije v poslopju in okoli njega. Med drugim sta posekala vsa okoliška drevesa, da si sovražnik ne bi mogel za njimi poiskati kritja, ter zabarikadirala vse vhode.
Branitelji Poljske pošte kljubovali več napadom
Na dan napada je bilo v zgradbi Poljske pošte v Gdansku 56 ljudi – Guderski, 42 lokalnih uslužbencev, deset delavcev, ki so tja nekaj tednov prej prišli iz Gdynie, oskrbnik stavbe ter njegova žena in desetletna hčerka. Ob približno štirih zjutraj so začeli zgradbo oblegati pripadniki nemške policije ter enot SS in SA (rjavosrajčniki oziroma jurišni oddelki). Ob istem času so začeli z nemške bojne ladje SMS Schleswig-Holstein obstreljevati gdansko pristanišče. Nemškim kopenskim silam je poveljeval Willi Bethke, spremljala so jih tri težka oklepna vozila ADGZ. Poslopje so nameravali napasti z dveh različnih položajev. Z napadi od spredaj naj bi preusmerjali pozornost od enot, ki so se poskušale do zgradbe prebiti s strani. Pred začetkom napada so napadalci prekinili vse telefonske in električne kable do poslopja pošte. Prvi poskus napada je bil neuspešen, saj so tiste, ki so poskusili vstopiti v zgradbo, takoj pokosili streli. Dva člana diverzantske skupine sta bila ubita, sedem pa ranjenih. Potem so se Nemci obleganja lotili drugače in napadli samo s strani. Okrepili so svoje vrste in uporabili oklepnike, ki so jih pripeljali s seboj. Med tem napadom je Guderski poskusil z ročno granato ustaviti pripadnike sovražnih enot, ki so se poskušali prebiti v poslopje. Na žalost mu ni uspelo - sam je pri tem umrl, medtem ko so se Nemci izognili eksploziji in vstopili v zgradbo. A od tam so jih potem spet pregnali uslužbenci pošte. Tedaj je obleganje trajalo že šest ur, vendar o okrepitvah oziroma pomorjanski armadi ni bilo ne duha ne sluha. Uslužbenci pošte so se še naprej upirali, zato je Bethke predlagal, da bi razstrelili celo poslopje, skupaj z branitelji. Toda Albert Forester, vodja lokalne Nacionalistične nemške delavske stranke (NSDAP), je njegov predlog zavrnil. Nemškim silam so se pridružile okrepitve z dvema havbicama kalibra 75 milimetrov ter havbico (howitzer) kalibra 105 milimetrov. Z njimi so izvedli še en napad, ki pa so ga branitelji zgradbe Poljske pošte znova uspešno odbili.
Med prekinitvijo ognja na skrivaj nastavili eksploziv
Ob približno tretji uri popoldan so Nemci razglasili dvourno prekinitev ognja. Od braniteljev Poljske pošte so zahtevali, naj se predajo, česar seveda niso storili. Med prekinitvijo ognja so Nemci ob zidu poslopja nastavili 600 kilogramov eksploziva. Ob petih popoldne so ga sprožili. Eksplozija je porušila eno od sten poslopja, kar je Nemcem omogočilo, da so še enkrat napadli. Tokrat so izkoristili zmedo, ki je zavladala po eksploziji, ter zasedli večji del zgradbe. Branitelji, ki se še kar niso hoteli predati, so se zatekli v klet. Tedaj je Bethke pobesnel in je ukazal, naj zgradbo polijejo z bencinom in jo zažgejo. Pri tem so živi zgoreli trije branitelji. V tistem trenutku, torej po petnajstih urah, so uslužbenci Poljske pošte sklenili, da se raje predajo, kot da jih žive sežgejo v zgradbi. Prvi je iz zgradbe z belo zastavo v rokah prišel dr. Jan Michon. Takoj ko je stopil iz poslopja, so ga ustrelili in ubili. Sledil mu je Josef Wasik, ki so ga živega zažgali. Pozneje se je izkazalo, da okrepitve v Gdansk niso prispele, ker so Nemci hkrati napadli v gozdu Tuchola in so pripadniki pomorjanske armade sodelovali v tamkajšnjih spopadih.
Lažno sojenje in usmrtitev
Po predaji Wasika in Michona je šestim uslužbencem Poljske pošte uspelo pobegniti. Dva so nekaj dni pozneje vseeno ujeli. Šestnajst drugih uslužbencev pošte je bilo ranjenih. Pripadniki Gestapa so jih odpeljali v bolnišnico, kjer sta dva umrla, med njimi desetletna deklica. Drugih 28 braniteljev so zaprli in poslali v šolo Victoria, kjer so jih neusmiljeno zasliševali in brutalno mučili. Nato so jim sodili. Toda po mnenju mnogih je šlo za lažno sojenje, saj so ujetnikom zagotovili odvetnike, ki naj bi bili nemški oficirji, ter jih obsodili na smrt kot razbojnike. Ker nobeden od njih ni bil pripadnik vojske, niso bili deležni zaščite v okviru ženevske konvencije. Večino obtoženih so usmrtili 5. oktobra 1939. Umrli so pred strelskim vodom. Njihova trupla so pokopali v množičnem grobišču v Zaspi. Odkrili so jih šele leta 1991. Seveda niso bili edini, ki so bili usmrčeni – na smrt so bile obsojene tudi njihove družine.
Obleganje preživeli le štirje branitelji
Leta 1979 so pred poslopjem Poljske pošte postavili spomenik v spomin na tiste, ki so jo branili. Dve desetletji pozneje je nemško sodišče v Lübecku razveljavilo kazni, na katere so bili leta 1939 obsojeni uslužbenci oziroma branitelji Poljske pošte v Gdansku. Danes je v zgradbi muzej, v katerem se lahko obiskovalci seznanijo s tedanjimi dogodki in zgodbami pogumnih ljudi, ki so žrtvovali svoja življenja, da bi jo obranili pred sovražnikom.
Članek je bil objavljen na spletni strani
War History Online, www.warhistoryonline.com
