Meje so zato, da jih podiramo," pravi nosilec neuradnega in uradnega rekorda v teku na 42 kilometrov in 195 metrov Eliud Kipchoge. Najhitrejši maratonec na svetu, ki bo čez nekaj dni dopolnil 38 let, je svoj uradni najboljši čas še izboljšal pred slabim mesecem dni v Berlinu, ko je maratonsko razdaljo pretekel v dveh urah, minuti in devetih sekundah. "Več kot srečen sem, da je svetovni rekord še 'hitrejši'. Hvala vsem tekačem sveta, ki me vsak dan navdihujete, da se ženem, pri čemer pa upam, da bo ta rezultat navdihnil vas, da greste čez (svoje) meje. Ne glede na to, ali je to vaš prvi tek, nov osebni rekord ali karkoli vmes. Verjemite, s pravim srcem in umom lahko dosežete veličino v vsem v življenju," je takrat dejal Kipchoge, ki bržkone navdihuje tudi marsikaterega tekača pri nas. Ta vikend se jih bo več tisoč ponovno podalo na tek po ljubljanskih ulicah, na že 26. Ljubljanskem maratonu, največji tekaški prireditvi pri nas.
Če danes poprosimo Googlov zemljevid, da nam izriše pot med grškim krajem Maraton in prestolnico Atene, nam kot najkrajšo razdaljo ponudi 42,1 kilometra dolgo cesto med tema mestoma. Podobno, nekoliko krajšo, razdaljo med njima pa je po grški legendi avgusta ali septembra 490 let pred našim štetjem pretekel tudi vojak oziroma sel Filipid, da bi sporočil zmago grške vojske nad Perzijci. Če gre verjeti legendi, je sel tekel po celotni razdalji, ne da bi se ustavil, da bi bil čim lažji, naj bi bil odvrgel orožje in celo oblačila. V Atenah je lahko le še vzkliknil "Zmagali smo!", preden se je zgrudil in umrl. V nekaterih drugih različicah ima sel drugačno ime ali pa je bil drugačen namen njegovega teka, a dejstvo je, da beseda maraton izhaja iz omenjene legende.
Z začetkom modernih olimpijskih iger so se začele tudi ideje o maratonu kot olimpijski disciplini, ideja Francoza Michela Breala o maratonski tekmi v Atenah je leta 1896 navdušila tako nekakšnega očeta modernih olimpijskih iger Pierra de Coubertina kot Grke, ki so želeli z igrami spomniti na slavo antične Grčije. Grki so tisto leto priredili izbirno tekmo za olimpijski maraton, na kateri je zmagovalec v treh urah in 18 minutah pretekel okoli 40 kilometrov dolgo razdaljo, razdalja maratona sprva namreč ni bila natančno določena. Zmagovalec prvega olimpijskega maratona 10. aprila 1896 je bil Spyridon Spyros Louis, nekdanji vojak, nosač vode, ki je za enako razdaljo porabil 2 uri, 58 minut in 50 sekund. Točno dolžino naj bi bil maraton dobil v Angliji leta 1908. O tem, kako so jo določili, spet pričajo legende, večinoma povezane z željami tamkajšnje kraljeve družine, od tega, da so progo podaljšali zato, da bi iz dvorca Winsdor bolje videli start, do tega, da so jo podaljšali, da bi iz kraljeve lože na stadionu imeli boljši razgled na cilj. Sledilo je še 16 let polemik o razdalji, uradno pa so jo potrdili leta 1924 na olimpijskih igrah v Parizu. Takratni zmagovalec, Finec Oskar Albin Stenroos, je v cilj pritekel s časom 2:41:23.
Čeprav so ženske ves ta čas tekle na dolgih razdaljah, pa so smele na olimpijskih igrah nastopiti šele v letu, ko se je rodil Eliud Kipchoge. Leta 1984 je na igrah v Los Angelesu v ZDA zmagala Američanka Joan Benoit s časom 2:24:52. Sicer pa naj bi bila že prav tako leta 1896 maratonsko razdaljo pretekla tudi ženska, a ni bila vključena v uradne rezultate, za prvo, ki je uradno pretekla maraton, štejejo tek Marie-Louise Ledru leta 1918, Violet Piercy je leta 1926 veljala za prvo žensko z uradno izmerjenim časom. Znana je tudi zgodba ameriške maratonke Kathrine Virginie Switzer, ki so jo leta 1967 želeli odstraniti z Bostonskega maratona, kjer je tekla kot prva uradno registrirana tekmovalka. Trenutno se s svetovnim rekordom ponaša še ne tridesetletna Kenijka Brigid Kosgei, ki je pred tremi leti v ZDA zmagala s časom 2:14:04.
Med moškimi sta se za primat najboljših maratoncev v zadnjih letih borila že omenjeni Kipchoge in dve leti starejši Etiopijec Kenenisa Bekele, ki se je Kenijcu pred tremi leti v Berlinu približal na vsega dve sekundi, a mu je slednji letos, ko je svoj rekord izboljšal za pol minute, znova nekoliko pobegnil. Kipchoge pa je, kot smo že omenili, tudi nosilec neuradnega maratonskega rekorda, s tekom pod dvema urama. 12. oktobra na Dunaju mu je uspelo, potem ko je prvič poizkusil že dve leti poprej v Italiji (2:00:25). Ko je prečkal ciljno črto, se je štoparica pri severnih sosedih ustavila pri 1:59:40. Rekorda niso mogli uradno priznati, saj je bila cela prireditev podrejena enemu samemu cilju, od skrbno zastavljene trase s skoraj ničnim nihanjem v nadmorski višini do tega, da so se tako imenovani zajci, narekovalci tempa, izmenjavali, in ne nazadnje posebnih športnih copat Nike. "Danes smo šli na luno in se vrnili na zemljo. Današnji dan je bil namenjen temu, da navdihnemo svet in vsem pokažemo, da noben človek nima omejitev. Ne glede na izziv v življenju," je motiviral podpornike in občudovalce vidno presrečni Kipchoge na Dunaju.
Potem ko so tekači prvič odtekli maraton, lahko rečemo, da se je po svetu začela prava maratonomanija. Že leto po prvih modernih olimpijskih igrah so prireditev izpeljali v Bostonu, ki danes, ko se na leto zvrsti skorajda tisoč maratonov po vsem svetu, sodi med najprestižnejše. Na tem seznamu se mu pridružujejo še teki v Berlinu, Chicagu, Londonu, New Yorku in Tokiu, v zgodovino pa se bo najstarejši maraton po mestnih ulicah zapisal po terorističnem napadu v letu 2013, ko so v bližini ciljne črte izgubili življenje trije udeleženci, več sto je bilo poškodovanih, od tega 17 huje. Pri nas med največje z največ udeleženci poleg ljubljanskega sodi še Maraton treh src v Radencih.
In kaj pravzaprav žene tekače, da tečejo na dolgih razdaljah in skušajo neprestano premikati svoje meje? "Znotraj lastnih osebnih omejitev poskusiti čim koristneje izrabiti samega sebe, to je bistvo teka in obenem metafora za življenje," bi najbrž odgovoril japonski pisatelj Haruki Murakami, avtor uspešnice O čem govorim, ko govorim o teku. Meni, da je zadnja stvar, ki bi jo lahko ljudem razlagal, "da je tek super in da bi to morali vsi početi. Če to koga zanima, bo prej ali slej začel teči sam od sebe, če pa ne, pa ne bo začel teči, tudi če še tako hvalim tek. Maraton ni šport za vse. Prav tako kot poklic pisatelja ni za vse." Večina tekačev ne teče zato, ker bi želeli živeti dlje, ampak zato, ker bi radi živeli polno življenje, sklene.
