Sem spadajo transgresija (nekaj prepovedanega), premagovanje občutka arogance ali večvrednosti (norčevanje) in neskladnost – prisotnost dveh nezdružljivih pomenov v isti situaciji.
Po pregledu več kot sto člankov, objavljenih v angleščini v zadnjih desetih letih, je študija Carla Valeria Bellienija z univerze v Sieni podala novo mogočo razlago: smeh je orodje, ki nam ga je morda dala narava, da nam pomaga preživeti, piše profesor v The Conversation: "Z organizacijo vseh teorij na določena področja mi je uspelo zgostiti proces smeha v tri glavne korake: zmedenost, razrešitev in morebitni povsem jasen signal. To odpira možnost, da je smeh morda ohranil naravni izbor skozi pretekla tisočletja, da bi ljudem pomagal preživeti. To bi lahko tudi pojasnilo, zakaj nas privlačijo ljudje, ki nas nasmejijo."
Evolucija smeha
Pojav smeha in drugih prvinskih vokalizacij je bil sprva tesno povezan s tem, kako se počutimo: smejali smo se samo, ko smo bili pozitivno vzburjeni, tako kot smo jokali samo, ko smo bili v stiski, ali rjoveli samo, ko smo jezni. Smeh je bil v času negotovosti signal, tolažba - vse bo v redu, je sporočal.
Ključni razvoj je prišel s sposobnostjo prostovoljnega vokaliziranja, ne da bi nujno izkusili osnovno bolečino, bes ali pozitivna čustva. Ta povečan glasovni nadzor, ki je bil omogočen, ko so naši možgani postali bolj zapleteni, je bil končno ključnega pomena za razvoj jezika. Omogočil pa nam je tudi, da zavestno posnemamo smeh (in druge vokalizacije), kar je zavajajoče orodje za umetno pospeševanje in širjenje družbenih vezi – in tako povečanje možnosti za preživetje.
Zamisel, da ima ta prostovoljni smeh tudi evolucijski izvor, je podkrepljena s prisotnostjo podobnega vedenja pri odraslih šimpanzih, ki proizvajajo imitacije smeha kot odgovor na spontani smeh drugih. Lažni smeh tako pri šimpanzih kot pri ljudeh se razvije v otroštvu, se akustično razlikuje od svojega spontanega dvojnika in služi enaki funkciji družbenega povezovanja.
In kaj je smešno? Teorija neskladnosti je dobra pri razlagi smeha, ki ga vodi humor, vendar ni dovolj. V tem primeru pri smehu ne gre za vseprežemajoč občutek, da stvari niso v koraku ali so nezdružljive. Gre za to, da se znajdemo v specifični situaciji, ki spodkopava naša pričakovanja glede normalnosti.
Na primer, če vidimo tigra, ki se sprehaja po mestni ulici, se morda zdi neskladno, vendar ni komično – nasprotno, bilo bi grozljivo. Če pa se tiger kotali kot žoga, postane komično. Smeh nam sporoča, da smo varni.
Smeh bi lahko bil signal, ki so ga ljudje tisočletja uporabljali, da bi drugim pokazali, da odziv na boj ali beg ni potreben in da je zaznana grožnja minila. Zato je smeh pogosto nalezljiv: nas združi, naredi bolj družabne, naznanja konec strahu ali skrbi. Smeh potrjuje življenje.
Kako je lahko humor učinkovit
Smeh ima velik pomen za fiziologijo našega telesa. Tako kot jok – in žvečenje, dihanje ali hoja – je smeh ritmično vedenje, ki je sprostitveni mehanizem za telo. Možganski centri, ki uravnavajo smeh, so tisti, ki nadzorujejo čustva, strahove in tesnobo. Sprostitev smeha razbremeni stres ali napetost situacije in preplavi telo z olajšanjem.
Humor se pogosto uporablja v bolnišničnem okolju za pomoč bolnikom pri njihovem zdravljenju, kot so pokazale študije klovnske terapije. Humor lahko tudi izboljša krvni tlak in imunsko obrambo ter pomaga pri premagovanju anksioznosti in depresije.
Spontani smeh je bolj podoben primatskemu
Humor je pomemben tudi pri poučevanju in se uporablja za poudarjanje konceptov in misli. Humor, povezan z gradivom za učenje, ohranja pozornost in ustvarja bolj sproščeno in produktivno učno okolje. V učnem okolju humor tudi zmanjša anksioznost, poveča sodelovanje in poveča motivacijo.
Ljubezen in smeh
Pregled podatkov o smehu omogoča tudi hipotezo o tem, zakaj se ljudje zaljubijo v nekoga, ker jih "spravlja v smeh". Ne gre le za smešnost, ampak nekaj bolj zapletenega. Če nekdo drug izzove naš smeh, potem ta oseba sporoča, da se lahko sprostimo, da smo varni – in to ustvarja zaupanje.
Če njihove šale sprožijo naš smeh, to vpliva na to, da premagamo strahove, ki jih povzročajo čudne ali neznane situacije. In če nas sposobnost nekoga, da je smešen, navdihne, da preglasimo svoje strahove, nas ta oseba bolj privlači. To bi lahko pojasnilo, zakaj obožujemo tiste, ki nas nasmejijo.
Z evolucijskega vidika je prav to človeško vedenje morda izpolnilo pomembno funkcijo v smislu zavedanja nevarnosti in samoohranitve. Še zdaj, če se znajdemo v nevarnosti, se pozneje pogosto odzovemo s smehom zaradi občutka čistega olajšanja.
Spontani in namerni smeh
Danes tako spontani kot namerni smeh prevladujeta v skoraj vseh vidikih človeškega življenja, ne glede na to, ali gre za šalo s partnerjem ali vljuden klepet s kolegom. Vendar pa v ušesu opazovalca te vrste smeha niso enakovredne. Za spontani smeh je v primerjavi z namernim smehom značilna višja višina tona (kar kaže na pristno vzburjenost), krajše trajanje in krajši izbruhi smeha. Raziskovalci so nedavno dokazali, da lahko človeški poslušalci razlikujejo med tema vrstama smeha. Zanimivo je, da so tudi pokazali, da če upočasnite in prilagodite višino voljnega smeha (da bi bil manj prepoznaven kot človeški), ga lahko poslušalci ločijo od živalskih vokalizacij, medtem ko tega ne morejo storiti pri spontanem smehu, katerega akustična struktura je veliko bolj podobna ekvivalentom nečloveških primatov.
